Ali ženskam včasih paše, če jih pretepajo? Natanko takó zelo plemenito meni prvak stranke SNS Zmago Jelinčič. Za nameček je besede navrgel ob priložnosti akcije proti nasilju nad ženskami. Postavil se je tam nekje na ljubljanskem Tromostovju in po svoje modroval. Že res, da se podatek ni prebil dlje od profanega dnevnika komercialke, in že res, da so mediji naredili vse, da ne bi poročali o obsodbah takega ravnanja; morebiti bodo le osamljeni novinarji kmalu moralizirali o istem. Še več, Jelinčičevo pojasnilo je zanimivo, ker gre menda za še eno provokacijo, ki ji, tako vsaj menijo nekateri žurnalisti, ne smemo posvečati pozornosti. Ker s tem menda delamo publiciteto nekemu ekstremistu in smo nasedli zvijači. Da bi stvar bila še hujša, isti novinarji verjamejo, da morajo skupaj z njo v koš vreči tudi obsodbe takih besed. Razumi, kdor more! Ali še bolje: reši se, kdor se more, sauve qui peut!
Legitimacija nasilja nad ženskami ima svoje heterogene načine racionalizacije. Ko so Jelinčiča naslednjega dne vprašali, če bi se želel opravičiti – izjava je vzbudila ogorčenje številnih pretepenih žensk, nekatere so nato nastopile pred kamero -, je zamahnil z roko. Le zakaj se opravičiti in komu? Na poizvedbo, če se mu take izjave zdijo primerne, je lakonično odvrnil: »Seveda, ker jaz vedno govorim resnico.« Ker jo, je ugotovitev, da ženskam včasih prija, če so pretepene, bila zanj ustrezna. Za hip torej pokukajmo onstran nevzdržnega stališča in se vprašajmo, kakšna psihološka ekonomija poganja opravičevanje nasilja nad ženskami – predpostavljamo kajpak, da tu gre zanj, čeprav bi nasprotna stran verjetno trdila drugače; če namreč ženske (včasih) resnično uživajo v nasilju nad sabo, sploh ne gre za opravičevanje.
O tej vrsti nasilja obstaja vrsta razprav v islamu – na eni izmed strani, posvečenih temu vprašanju, lahko najdemo citat evropskega psihologa G. A. Holdfielda iz njegove knjige »Psihologija in morala«, kjer beremo: »Instinkt podrejanja se včasih okrepi pri ljudeh do te mere, da bo podrejena oseba uživala, če jo bo kdo obvladoval, ji gospodoval in bil do nje grob. Takšna oseba bo trpela posledice svoje podrejenosti le zato, ker ji bolečina prija. Gre za široko razširjen instinkt med ženskami, čeprav se ga te ne zavedajo.« Kasneje sem želel preveriti avtorstvo teh besed in ugotovil, da širni splet ne daje nobenega podatka ne o avtorju in ne o knjigi. Tako se mi je znova zazdelo, da nekdo želi govoriti resnico, a je previdno poskrbel, da ostane skrit.
Kaj potemtakem pomeni zatrjevati resnico v odgovor na očitek, da bi se morali za neko stališče opravičiti? V filmu »Žižek!«, posvečenem eminentnemu slovenskemu filozofu, naletimo tudi na prizor, v katerem glavni akter filma, prečastiti Slavoj Žižek, ocenjuje znani Lacanov nastop na francoski televiziji. Ob tem razvpiti francoski psihiater, okoli katerega se vrti tudi vsa Žižkova teorija, pove naslednje: »Vedno govorim resnico. Ne vedno vse. Ker nikoli ne povemo vsega, kar smo želeli povedati.«
Jelinčič in Lacan sta torej skorajda teatralično izrekla isto frazo. Je morebiti to tisti pravi približek, kako razumeti prvaka nacionalistov? Ker kaj naj bi vendar pomenila ena takšna verbalna samozavest, ki ne pozna nobenega dvoma vase in je na prvi pogled videti kot napuh nezmotljivega prepotentneža? Lacanov zastavek kajpak ni bil, da vedno govori resnico, ampak da je tisto, kar pove, v svoji »necelosti« že vedno nosilec cele resnice. Nekaj takega. Ker je povedati vse fizično nemogoče, nikoli ne gre za besede, ki da manjkajo, temveč se s samo nemožnostjo celotne resnice dotaknemo Realnega. Žižek se v filmu kasneje presenetljivo pritožuje nad nesmiselno izumetničenostjo Lacanovih praznih gest, čeprav bi pri njem prej pričakovali nasprotno.
Pri Jelinčiču kakšne posebne epistemološke poante verjetno ni zaznati. Njegov »Vedno govorim resnico« predstavlja le način potrjevanja domnevno prikrite realnosti, ki si jo sam drzne povedati na glas, drugi pa ne. Nasploh je natanko to posebnost njegove politične poze, tj. igrati na karto navidezne poštenosti – tako levi kot desni odklon sta slabša, pravi je naš, nacionalističen. Ženske uživajo v nasilju, prepoznava ta misel, in vsi vemo, da je to res. Toda le jaz povem po resnici, drugi ne. Ti dejansko lažejo, realnost pa je kruta. Kvazimoralistična izpeljava, ki sebe povzdiguje v nebo, je nedopustna, tudi če bi že, bogokletno rečeno, na nek način držalo, da ženske v nasilju včasih uživajo. Zakaj? Ker je nasilje po definiciji dejanje fizičnega ali drugega izživljanja nad drugim, ki je storjeno proti njegovi volji. Natankoma po tej opredelitvi, kjer nekaj počnemo proti želji ali hotenju drugega, nasilna dejanja ne morejo biti njegova želja in mu s tem tudi ne morejo prijati. Vendar bi na tej točki privrženec Jelinčiča lahko, skupaj z Lacanom, vendarle oporekal rekoč, da si včasih prizadevamo za stvarmi, ki si jih ne želimo ali se jih celo bojimo, saj je narava naših mentalnih stanj po svojem bistvu večkrat nezavedna, večinoma takrat, ko si želimo kaj nesprejemljivega. In če je, si lahko nezavedno tudi ženske želijo tepeža, kar bi lahko v ohlapnem smislu prevedli v spoznanje, da jim nasilje prija, čeprav tega ne bodo priznale.
Je potemtakem Jelinčič z zlorabo psihoanalitskega znanja, če mu ga že pripišemo, bliže Lacanu, kot bi bili pripravljeni to priznati recimo lacanovci? Morda. A le v kontekstu psihološkega diskurza, ne političnega, o katerem je nesporno tekla beseda. Pravni in politični okvir nam striktno velevata razumeti kot nedopustno vse, kar sami akterji ocenjujejo kot dejanje proti svoji volji. In nasilje nad ženskami, vsaj tistimi, ki ga kot takšnega prepoznavajo, a tudi tistimi drugimi, je zanesljivo takšno. Zaradi tega bi nas moralo skrbeti, tembolj, ker celo javnomnenjske raziskave kažejo, da strankarsko vzeto že tretja največja skupina Slovencev verjame, da Jelinčič vedno govori resnico. Morebiti si rečejo: če pravi on, bo že držalo, in odidejo preveriti njegove besede. Sauve qui peut, pred novinarji!