Brezplačno kosilo? Zakaj pa ne?
V sredo, 20. januarja 2010, se je v Ljubljani sestala skupina zagovornikov uvajanja sistema UTD v Sloveniji. Poleg razpravljanja o prednostih in slabostih takšnega načina pravičnejše razdelitve družbenega bogastva so se posvetili zlasti preučevanju možnosti uresničitve tega načrta. Ker pa je to dokaj zahtevna problematika, ki je ni mogoče rešiti brez temeljitih in tehtnih preučevanj in raziskav, so se odločili, da bodo svoje delovanje v bodoče usklajevali kot posebna dejavnost društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci iz Maribora.
UTD, kar je kratica za univerzalni temeljni dohodek, je dokaj stara zamisel, ki ima po vsem svetu vse več privržencev. Tudi nasprotnikov ne manjka.
BIEN (Basic Income Earth Network) združuje organizacije 16 držav (poleg Belgije, kjer ima sedež, še Argentino, Avstralijo, Avstrijo, Brazilijo, Dansko, Irsko, Italijo, Japonsko, Kanado, Mehiko, Nemčijo, Nizozemsko, Španijo, Švico, Združeno kraljestvo in ZDA), ki si v svojih okoljih prizadevajo za uvedbo takšnega sistema.
Temeljna zamisel takšnega temeljnega dohodka gradi na nekoliko nekonvencionalnem dojemanju države in dejavnosti, ki v njej krepijo njena bogastva. Izhaja namreč iz ocene, da je najpomembnejše bogastvo vsake družbe izraženo prek ljudi in njihove ustvarjalnosti. Da je, torej, vsakršno bogastvo, ki je omejeno na zgolj materialne dobrine, le posledica te vsestranske, splošne delavnosti in ustvarjalnosti vsakega posameznika, ki je član določene skupine.
Pravzaprav to velja za svet v celoti in za človeštvo nasploh. Ampak, žal, v sedanjih družbenih in zlasti političnih razmerah, kakršne so na tem našem družbeno in civilizacijsko zelo raznolikem planetu, bi bilo razmišljanje o pravičnem nagrajevanju dosledno vsakogar, ki dejansko že s tem, da obstaja, prispeva svoj del k razvoju človeštva, preveč iluzorno.
Ker so razmere takšne, kot so, se je pač potrebno ukvarjati samo s svojim neposrednim okoljem, najbolje državo. Ta je še vedno tisti okvir, ki najbolj enovito odraža vsestranske interese ljudi, ki živijo na konkretni državi pripadajočem delčku sveta. In to velja kljub temu, da je skoraj vsakdo vse prej kot zadovoljen z državo, katere državljan je oziroma v kateri biva.
UTD, utemeljen z navedenimi osnovnimi načeli, je torej redni dohodek, izražen v denarju, ki bi ga povsem brezpogojno prejemal vsakdo, ki pripada skupnosti, ki se je odločila za tak način delitve družbenega prihodka. Brezpogojno pomeni brezpogojno: neodvisno od tega, ali je posamezni upravičenec zaposlen ali ne, ali poseduje večje ali manjše premoženje, ali kaj zna ali ne oziroma se uči ali ne. Edina pogoja sta, da je živ in da pripada tej skupnosti, najbolje državi. Kot njen državljan ali vsaj kot prebivalec s stalnim bivališčem v njej.
Da tako dojeta pravica slehernika ni neka fantazija, dokazuje že Aljaska, zvezna država zibelke neoliberalnega kapitalizma ZDA. Kljub temu da pripada širši skupnosti, ki bolj kot katere koli druge poudarja osebno odgovornost posameznika za njegov družbeni status in materialno blaginjo, je ta država že pred leti uvedla tak univerzalni dohodek za vsakogar, ki tam stalno živi. In to zato, ker so sprejeli načelo, da so njeni prebivalci hkrati njeni lastniki in potemtakem upravičeni do svojega deleža od dobička, ki ga država kot celota ustvari z gospodarjenjem s svojimi bogastvi.
Za podoben sistem so se odločili še marsikje, vendar iz drugačnih izhodišč in z drugačnimi nameni.
Najbolj znan je primer vasice Otjivero v Namibiji, kjer že sicer vsak njen državljan po dopolnjenem 60. letu dobiva državno pokojnino.
Otjivero, naselje z nekaj manj kot tisoč prebivalci, je bil vzorčen primer namibijskega podeželja in tamkajšnje skrajne revščine: več kot 40 % otrok je bilo stalno podhranjenih, redne zaposlitve praktično nihče ni imel, dninarstvo pri okoliških (belih) posestnikih pa je bilo neredno in skrajno slabo plačano.
Z namenom, da bi UTD uporabili predvsem kot najustreznejše orodje v boju proti tolikšni revščini, so človekoljubne organizacije, ki jih je zbrala tamkajšnja protestantska cerkev s podporo nemških evangeličanskih cerkva, zbrale sredstva za financiranje tega takrat še poskusnega projekta.
Rezultati so bili nepričakovani celo za izvajalce projekta. Pretežni del tako pridobljenih sredstev, ki pa so kljub svoji skromnosti veliko prispevali v družinski proračun, so prejemniki praktično takoj uporabili kot temelj za izvajanje samostojnih gospodarskih dejavnosti. Nekdo je odprl pekarno, nekdo drug se je pričel ukvarjati z rejo piščancev. Nekdo je odprl frizerski salon, četrti je odprl šiviljski obrat.
Podjetnost so pokazale predvsem gospodinje, medtem ko so se moški resda obnašali približno tako, kot so to napovedovali nasprotniki projekta. Vendar, ne glede na slednje, se je podhranjenost otrok v slabem letu delovanja tega sistema zmanjšala na 10 %, obisk šole pa se je podvojil na več kot 90 % šoloobveznih otrok.
Otjivero je, če nič drugega, praktičen dokaz utemeljenosti mnenja, po katerem bo uvedba UTD predvsem spodbudila razne oblike samozaposlovanja in s tem še kako prispevala h gospodarski rasti celotnega okolja. Zlasti pa je to najhitrejši in najbolj učinkovit način za odpravljanje revščine nasploh in skrajne revščine posebej.
V Sloveniji se vsaj za sedaj še ne otepamo s splošno skrajno revščino. Kar pa ne pomeni, da je ni. Pa tudi, če je skrajna revščina statistično še nepomembna, je revščina na stopnji, ki onemogoča način življenja, uveljavljen v tukajšnjem okolju, in je vse bolj in bolj prisotna.
Dejstvo, da okoli 200.000 prebivalcev Slovenije nima dohodkov, ki bi jim zagotovili vsaj en topel obrok vsak dan, je vsekakor dovolj zaskrbljujoče in zahteva takojšnje ukrepanje.
Poleg omenjenih obstaja tudi vse večje število tistih, ki danes morda še niso lačni, ne vedo pa, ali to ne bodo jutri. In tistih, ki ne vedo, kako dolgo bodo še imeli vsaj nekakšno streho nad glavo, pri čemer o kakšni centralni kurjavi niti ne sanjajo. Tudi tistih, ki ob vseh navedenih tegobah nimajo za ustrezne čevlje in kolikor toliko spodobno, predvsem letnemu času primerno oblačilo, ne le da ne manjka, ampak jih je iz dneva v dan več. To so dejansko vsi tisti, ki le za drobec presegajo statistični normativ, ki bi jih uvrstil med registrirane reveže – kar pa jim bolj škodi kot koristi!
UTD, če bi ga v za vse vpletene sprejemljivi ravni uvedli v Sloveniji, teh problemov ne bi rešil. Bi jih pa bistveno zmanjšal. Velik prispevek takšnega sistema bi bil tudi v priznanju vseh tistih del, ki jih danes zelo veliko ljudi opravlja brezplačno in brez kakršnih koli oblik priznanja, čeprav zelo veliko prispevajo k ustvarjanju družbene blaginje. Tudi materialne, predvsem pa človeške, družbene. Med takšna dele lahko štejemo materinstvo in gospodinjstvo nasploh, najrazličnejše oblike prostovoljstva, od gasilcev prek članov kulturnih in športnih klubov do negovanja nemočnih.
In, seveda, šolarje, dijake in študente!
Ne le zaradi njihovega potenciala, ampak tudi zaradi povsem konkretnega prispevka, ki ga dajejo družbi že s tem, ko se šolajo. Na kateri koli stopnji in na kateri koli smeri izobrazbe. (Tukaj seveda ni prostor za nerganje nad slabostmi našega izobraževalnega sistema in njegovimi pomanjkljivostmi. Ne glede nanje, je prispevek otrok in mladine tudi v tem ne ravno vrhunskem sistemu neprecenljiv. Lahko pa bi bil še večji. Da ni, niso krivi otroci in mladina!).
UTD, namenjen vsakomur, bi, tudi če bi bil sorazmerno skromen, olajšal šolanje tudi tistim, ki si ga danes praktično ne morejo privoščiti. Tudi s pretiranim obstranskim delom prek študentskih in podobnih servisov za začasno zaposlovanje ne.
Po drugi strani bi tak UTD za vsakogar morda zmanjšal pritisk, zlasti na univerze. Pritisk, ki je izzvan z razmerami, v katerih je biti študent za marsikoga nekakšna eksistenčna nuja, ker lahko le kot študent sploh dobi sicer neustrezno in slabo plačano, a vendarle nekakšno zaposlitev. In z njo možnost nadvse skromnega preživetja.
Torej, če status študenta ne bi bil praktično edini izhod za mnoge, bi se le-ti utegnili posvetiti svojim dejanskim interesom in bi svoje sposobnosti usmerili v zanje in za družbo koristnejše delo.
Za tak rezultat tudi cena, namreč da bi tak UTD dobili tudi mnogi, ki ga dejansko ne potrebujejo, ni previsoka. Sploh ne.
V nasprotju z Namibijo, kjer tudi za tamkajšnje razmere skromen UTD daje na voljo dovolj sredstev za neko obliko samozaposlovanja, v Sloveniji to ne bi bilo možno. Če je z osmimi UTD-ji mati iz Otjivera lahko »odprla« svojo pekarno, za kaj takšnega pri nas ni možnosti. Tehnični in zlasti higienski standardi so na ravni, ki zahtevajo za njihovo izpolnitev neprimerno več sredstev, kot pa bi jih lahko kdorkoli zbral prek družinskega UTD. Takšni redni mesečni prejemki pa kljub temu lahko okrepijo samozaposlovanje. Slednje je namreč v naših okoljih dokaj tvegana zadeva. Če tistemu, ki se je lotil kakšnega takšnega projekta, le-ta ne uspe, ni izgubil le svojega vložka, marveč se je praviloma tudi krepko zadolžil. In ostal brez vsega.
UTD bi tudi v primeru tovrstnega fiaska omogočil takšnemu propadlemu podjetniku preživetje. Skromno, a preživetje.
Seveda obstaja nevarnost, da bi prav zaradi te eksistenčne varnosti ljudje prevzemali še večja tveganja, kot jih sedaj. Toda ta nevarnost je majhna: tveganja, ki spremljajo ustanavljanje kakršnega koli podjetja, so tako ali tako izjemno velika. In načeloma jih ta dodatna eksistenčna varnost ne bo prav nič povečala. Vsaj toliko, kolikor bo tistih, ki bi morebiti bili pripravljeni tvegati preveč, bo tudi tistih, ki bodo še bolj kot sedaj ta tveganja omejili na najmanjši možni obseg. Že zato, ker jim bo prav UTD omogočal, da si vzamejo dovolj časa za temeljito načrtovanje vseh v ustanovitev podjetja usmerjenih ukrepov. Tega časa pa v sedanjih razmerah prepogosto ni: prevečkrat tak potencialni podjetnik praktično nima izbire. Ali bo tvegal ali pa bo ostal »na cesti«. To se mu seveda lahko zgodi tudi v primeru neuspeha (in zelo pogosto se tudi zgodi). Vendar se lahko tolaži vsaj s tem, da je kljub nezadostnemu znanju vsaj poskusil. Če bi mu bilo preživetje zagotovljeno, recimo z UTD, bi si lahko vzel čas bodisi za pridobitev manjkajočih znanj bodisi za preusmeritev načrtov na neko drugo dejavnost. Takšno, ki jo bolje obvlada.
Obstaja pa še sorazmerno močan argument proti sistemu, kakršen je UTD.
V časih kapitalizma, ki je takšen, kot je bil takrat, ko sta delovala Marx in Dickens, torej skrajno brezobziren, neodgovoren in predvsem pohlepen, obstaja upravičena bojazen, da bi lastniki proizvodnih sredstev še bolj pritisnili na zaposlene, češ, da tako ali tako dobijo svoje stalne dohodke. In to iz davkov, ki še bolj kot sedanji načenjajo njihov dobiček. (Da je ta dobiček nastal predvsem s krvavimi žulji zaposlenih, te elite nikoli ni in nikoli ne bo zanimalo)
To utegne biti res.
Res pa je tudi to, da tisti, ki nimajo v svoji lasti dobičkonosnih proizvodnih sredstev, marveč le svoje znanje in roke, ne bodo več prisiljeni sprejeti vsakršne zaposlitve pod vsakršnimi pogoji. Še več: lahko bodo izbirali celo med tem, ali se sploh ubadati z iskanjem »službe« ali pa se bodo raje posvetili tistemu delu, ki jih zanima in osebnostno krepi. In se skušali z njim neposredno pojaviti na trgu.