Kidričani, ti dokazani državljani drugega razreda, živijo v obetu še ene kataklizme: država se je zdaj odločila kar po dveh tirnicah podpreti mastodontsko kliko oligarhov, ki so si kidričevski teritorij vzeli v zakup kot poligon za izživljanje svojih kapitalskih strasti. Nobena skrivnost več ni, da s tamkajšnjo občino in posredno osrednjim delom Dravskega polja finančno in še drugače upravljajo gospodarji Taluma, naslednice TGA – Tovarne glinice in aluminija, ki jo je začel zidati nacistični okupator. Ta za svojimi visokimi zidovi v svoji nedostopnosti zakriva prenekatero skrivnost. In gospodar prstanov v Talumu ob asistenci države zdaj kupuje samega sebe! Druga tirnica je s prvo povezana: taista država (kot da to ne bi bili mi!) konspirativno pripravlja s strani okoljevarstvenikov in prebivalstva že zavrnjeni projekt sežigalnice. Torej moralna in ekološka kataklizma v enem.
Ni se še zgodilo, a v tej državi je, ko gre za ugibanja, kdo bo zaslužil ali dobil posel, vse predvidljivo. V ta okvir sodijo tudi menedžerski odkupi po sistemu barona Munchausna: država odprodaja 86 odstotkov deleža v njem, vendar je v prvem krogu brez obrazložitve (sic!) gladko zavrnila švicarsko podjetje Glencore International AG, ki je namesto s strani vlade zahtevanih 13 ponudilo kar 18 milijard tolarjev. Kot kaže, bo raje dalo prednost novoustanovljenemu domačemu konzorciju Sinal, ki ga sestavljajo (tudi) vodilni možje Taluma. Drugače povedano, Talum kupuje kar samega sebe in sploh ne gre dvomiti, da bo ta država, naša država, to tudi podprla. Saj vendar gre za naš denar, ne njihov! Sicer v Sinalu zavračajo namigovanja, da ga bodo vzeli iz dobička iz letnih bilanc (po nekaterih virih gre za 10 milijard skritega denarja). Ampak kanijo, ker za razliko od tujega ponudnika denarja nimajo, najeti kredite. Vlada je torej apriorno izkazala neomajno zaupanje v kreditojemalce in se požvižgala na 5 milijard tolarjev več, ki jih ponuja švicarski kupec! Lep primer tega, kako privatizacija po slovensko učinkuje kot kraja stoletja, v kateri je seveda finančno prikrajšana država in torej davkoplačevalci, podjetja pa sebe kupujejo z denarjem podjetja. Kaj imajo za povedati računsko sodišče, Urad za preprečevanje pranja denarja in sploh antikorupcijska garnitura novoustoličenih etičnih komisij, če jih bo kdo spustil do besede, je drugo vprašanje.
Kopač nam bo skupaj z vlado moral razložiti, zakaj je nas, zveste davkoplačevalske oprode, prikrajšal za 5 milijard tolarjev. In dal prednost domačemu ponudniku, v katerega konzorciju sedijo predvsem vodilni možje Taluma in Impola z velemojstrom »dogovorne politike«, mag. Danilom Toplekom, na čelu. Ki je čisto po naključju predsednik uprave prvega. Temu se bo, če se ima zgodili, reklo privatizacija po divje: ošabna politična elita v navezi z vladniki prevzema v last in slast bivšo družbeno premoženje in na ta način ustvarja lastniško kapitalsko smetano v Sloveniji, ki je, zopet čisto po naključju, vsa po vrsti eldeesovskega pedigreja. V čem bi se taka igra razlikovala od nam dobro znane melodije, ko so slovenski direktorji nalašč spravljali podjetja v rdeče številke z idejo kasnejšega poceni odkupa in v čem je kaj manj divja in zakonita?
Zdaj v tej luči seveda hipoma postane jasno, zakaj je treba zavrniti 18 milijard težko ponudbo švicarskega podjetja. Menedžerski odkup je pač profitabilen za nekoga, pri tujem kupcu pa nič ni tvojega. Kaj bi s temi petimi milijardami, debilni državljani, ki jim vlada zateguje pas, bodo tudi to luknjico na njem preživeli!
Kako posluje in kako s svojimi delavci ravna Talum, razkrivajo sodišča. Zdenko Kolar, predsednik Sindikata delovnih invalidov Slovenije, zatrjuje, da brez Taluma te organizacije sploh ne bi bilo. Ker »ta sindikat ne bi nikoli obstajal, če ne bi Talumovi privatizerji prezaposlovali invalidov, vključno tudi mene, v fiktivna namišljena podjetja ob sodelovanju zdravnika medicine dela (bivšega direktorja JZ Zdravstveni dom Ptuj, sedaj obtoženega za kaznivo dejanje s strani vodje ptujskega okrožnega tožilstva), invalidske komisije v Mariboru in drugih«, je zapisal. Toliko, da se ve, koga favorizira država in s kakšnimi botri je v španoviji.
In kaj bi bilo tako mortalnega v munchausnovskem samonakupu Taluma, boste rekli? Ker se za njim skriva dobro premišljen cilj. Druga in usodna tirnica preko teles Kidričanov namreč nastaja na Ministrstvu za okolje in prostor, ki se latentno, seveda ob pomoči gospodarja, trudi za neprehodnimi zidovi Taluma sezidati sežigalnico prej, kot bodo tamkajšnji prebivalci to opazili. Če je kdo te dni prebiral svež osnutek »Odloka o operativnem programu odstranjevanja odpadkov s strategijo zmanjševanja odloženih količin biološko razgradljivih odpadkov za obdobje od 2003 do konca 2008« – res vas razumem, da niste, ker so dokumenti s takimi dolgoveznimi naslovi naslovljeni in napisani zato, da jih ne odprete – potem mu bo očem nevidno bistvo postalo bolj vidno. Ta odlok se namreč loteva tudi vprašanja vključevanja javnosti v projekte za ravnanje z odpadki, konkretno sežigalniški. Njeni umski snovalci so si med naloge zadali kot prvo tole: »Nevtralizirati odpor proti spremembam v bivalnem okolju, ki so prav pri postavitvah objektov in naprav za ravnanje z odpadki s psihosocialnega vidika najbolj sporne.«
Takšna cvetka iz florilegija bojnih fraz je zgovorna sama po sebi. Eldeesovski žargon se na robovih preliva v esesovski, kar nas ne more presenetiti: liberalizem brez javnega nadzora je zapisan totalitarizmu (glej primer »ogroženega« liberalizma v ZDA). »Nevtralizacija odpora«, neposredna in prikrita grožnja z uporabo sile, je kvintesenca današnje vlade, v rokah oblasti gola in nenadzorovana sila, ki se skriva za lobističnimi »eksperti«, v resnici navadnimi »trgovci z novci«. In to s čigavimi novci? Našimi! Avtorji torej nehote pravilno ugotavljajo spornost sprememb s psihosocialnega vidika, vendar so, če to prevedemo v običajno prozo, v svoji želji mistificirati povedano hoteli napisati nekaj povsem nasprotnega: namreč to, da bo gradnja sežigalnice (»sprememba«) vnesla velik psihološki nemir (»spornost«) med ljudi. In takšen odpor je treba nevtralizirati. Saj veste: s solzivcem, spreji laži in smejalnimi plini, če bo treba, tudi z orožjem. »Nevtralizirati odpor proti spremembam« torej pomeni nevtralizacijo odpora prebivalstva. Kot da bi poslušali kakšen specialnovojni žargon okupatorja.
Zdaj je torej jasno: Kidričani in okoliški krajani (sežigalnica bo prizadela vse v premeru najmanj do 7 ali 14 kilometrov, vključno recimo s Ptujem) bodo deležni učinkov nevtralizacije odpora, da bi bili bolj osveščeni za ravnanje z odpadki. Nihče niti ne razmišlja, kako je treba tem ljudem pojasniti recimo domnevne prednosti sežigalniških tehnologij. Kakšna komunikacije neki, kakšen dialog? Ne, odpor je treba ustaviti, še zlasti če je že izkazan. Kot vemo, se je leta 2001 kar 94 odstotkov Kidričanov že izreklo proti sežigalnici na referendumu, navzlic lažnivi antipropagandi eldeesovske mašinerije in okoljskega ministra Kopača, ki je že tedaj kot odmev na ta rezultat ponosno dvignil sredinec. Na vladi oziroma ministrstvu za okolje so si očitno zdaj zamislili že nove ošabne nianse ozaveščanja Kidričanov v ravnanju z odpadki. Ki so v tem, da se z njimi ravna kot z odpadki!
Ko so nedavno tega tudi v Delu obelodanili podatke francoskega Državnega centra za neodvisne informacije o odpadkih (CNIID), ki so v raziskavi 70 sežigalnic po Franciji razkrili, da te povzročajo rojstva otrok z deformacijami in rakasta obolenja, so na slovenskem ministrstvu za okolje to komentirali z besedami, da tega niti ne zanikajo. Vendar jih očitno nič ne ovira, da ne bi pisali žalostne zgodbe za devastirani kraj, še vedno posejan s kostmi zagrebenih žrtev povojnih pobojev. Ki z vidika strašljivosti najprej socialističnega in zdaj kapitalskega eksperimenta zasluži, da bi si ga ogledale ekskurzije radovednih turistov. Unikatnost barakarskega naselja, občutek utesnjenosti, ustavljenosti (nekega drugega) časa in bivanja v nekoč delavskem in kazenskem taborišču jih, sredi menda progresivne Slovenije, ne bodo razočarali. Tudi zaprto kidričevsko kopališče, ki ga v tej pripeki neomajni gospodar nalašč ne želi odpreti vse od poletja 2001, v znak maščevanja za referendumsko odklonitev sežigalnice (o tem tudi v ptujskem Tedniku 17. julija 2003), nosi s sabo svojo simboliko, podobno kot gigantski dimniki izza visokih talumovskih zidov. Nič čudnega, da je kopanje, eno in drugo, tu prepovedano. Oznojena telesa, stopajoč po tleh nikoli izgrebenih kosti, imajo namreč svojo, s strani države in od moči pijanega gospodarja začrtano destinacijo. Postati živi muzej okoljevarstvenega eksperimenta in trajen opomin zanamcem, kako je treba Dravsko polje do kraja uničiti. Vstanite torej, v suženjstvo zakleti!