Za hip si predstavljajmo, da smo v parlamentarni debati, denimo o novem zakonu o RTV, slišali poslanca X reči takšnole grobo osornost: »Mi take institucije, kot je državni zbor, predvsem pa s tako osebo, kot je Branko Grims, tako imenovani poslanec, najbrž ne potrebujemo. Ne potrebujemo nikogar, ki sistematično širi sovražno govorico pod krinko varovanja demokratičnih pravic, zato vas, gospod Grims, pozivamo, da storite edino, kar kot taki, kot ste, lahko storite za varovanje teh pravic. In vzemite ta pamflet, zakon o RTV, ki ste ga napisali, s seboj.«
Privzemimo, da so besede zares izrečene in jih na kratko analizirajmo. Posebne strokovne podkovanosti za to ni potrebne: poslanec X bi (a) žalil državni zbor in plediral za njegovo ukinitev, (b) žalil bi poslanca Branka Grimsa in ga degradiral na »tako imenovanega poslanca«, (c) isto osebo bi brez podlage označil za nekoga, ki širi sovražni govor, jo (d) pozival k odstopu, njegovo (e) poročilo ali predlog zakona pa označil za pamflet in ga nesramno vzvišeno podil iz parlamenta.
Skorajda nujno je, da bi bil poslanec X iz vrst opozicije, saj bi napadal ideologa SDS in vladne koalicije Branka Grimsa. Zato bi z enako nujnostjo verjetno bil deležen plazu očitkov iz vrst desne vladajoče parlamentarne večine. Označbe o nezaslišanem napadu nanj bi se valjale po ustih oblastnikov tedne in tedne. A to se ni zgodilo. Ker isto osebo, pisca predloga zakona o RTV, ni nihče napadel na tak način. Pač pa se je zgodilo prav nasprotno, da je isti Grims napadel nekoga drugega, in to ne zgolj hipotetično. Ko je 14. julija državni zbor obravnaval posebno poročilo o izbrisanih varuha človekovih pravic, g. Matjaža Hanžka, je Grims uporabil nam zdaj že nekam znane besede: »Mi take institucije, predvsem pa s tako osebo, ki, mimogrede, stane več kot državni svet, najbrž ne potrebujemo. Ne potrebujemo nikogar, ki sistematično širi sovražno govorico pod krinko varovanja človekovih pravic, zato vas pozivam, da storite edino, kar kot taki, kot ste, lahko storite za varovanje človekovih pravic. In vzemite ta pamflet, ki ste ga napisali o izbrisanih, s seboj.« (Večer, 15. 7. 2005).
Poslanec X je torej Branko Grims. Ki je torej Hanžku pripisal vse tisto, kar smo navedli zgoraj. Prvi citat je, mutatis mutandis, veristična repeticija drugega, v kateri smo zamenjali vloge. Hanžek je tako imenovani ombudsman, ki piše pamflete in bi najbolje storil, ko bi se takoj spokal iz parlamenta. »Takšen kot je« namreč ni pravi. Njegov urad je drag, in to prežrešno, zato bi ga bilo dobro ukiniti, saj ga niti »ne potrebujemo«. Varuh nadalje s svojim delom izpričuje sovražno govorico, saj venomer hujska proti tistim, ki kršijo človekove pravice in pri tem cilja na oblast. Povrhu je pokvarjen, ker se skriva za njihovo domnevno obrambo. Skratka: samoizbris Hanžka bi bil še najbolj na mestu. In njegovega urada tudi. Saj trati nepotreben čas in brani kršitve človekovih pravic. Ki jih ni. In namesto da bi jih branil, nas na oblasti zgolj napada kot kršitelje, meni Grims.
Na tem mestu si oglejmo, kako je širša javnost, še pred njo pa mediji, doživela omenjeni Grimsov diskurz. Odgovor je kratek: ni ga doživela. Četudi je žaljiv napad na varuha nekaj najbolj nizkotnega, kar smo doživeli po konstituciji novega parlamenta, so vsi ostali tiho. Mediji govora niso problematizirali, intelektualci tudi ne. Skorajda 1000 njih se je medtem že podpisalo pod izjavo o sovražnem govoru na podlagi Ruparjevega strogo premišljenega »gega« o pregledu mednožja poslank. Pod jasno izrečeno namero ideologa SDS in tesnega Janševega sodelavca, poslanca Grimsa, da je najbolje ukiniti varuh urada človekovih pravic, vsi složno molčijo! Edini, ki se je javil s protestnim pismom, Forum za levico, je doživel popolno medijsko blokado: o tem ni poročalo ne Delo, ne Večer, ne Dnevnik, ne televizije, ne radiji. Ostalim civilnodružbenim iniciativam se ni zdelo vredno, političnim strankam tudi ne.
Človekove pravice so kršene že, če ne dovolimo, da bi jih ne branili. Če ne potrebujemo institucije, ki bi jih varovala, potem so nam evidentno v napoto. Ideja po ukinitvi urada, ki takšne pravice varuje, je nov precedens v nedemokratičnih postopkih Janševe garniture. In bila je izrečena jasno. Tako kot se Janša bori proti domnevni korupciji z ukinitvijo komisije za preprečevanje korupcije, tako se bori proti človekovim pravicam – z ukinitvijo urada, ki jih brani! Le kaj bi se moralo v Sloveniji še zgoditi, da bomo začeli biti plat zvona, ko gre zanje? Kršitve ustavnih pravic izbrisanim, diskriminacija istospolnih in Romov so stalno zamolčevane teme. Ki sproti razkrivajo avtoritatne težnje sleherne oblasti, še posebej če se kažejo na zelo očitne načine, v ukinjanju institutov in institucij pravne države ali njihovega varovanja. Država brez varovanja človekovih pravic, k čemer poziva Grims, je država, ki je izgubila svoj pravni temelj. Prišli smo do točke, ko moramo neizobražencem razlagati, kaj so te pravice in zakaj bi jih bilo dobro varovati. Samoumevnosti o tem je konec. Dialoga tudi. Občutek za demokratično razpravo, podprto z argumenti, je v osmih mesecih nova oblast uspela ogroziti do te mere, da so premislek, razum in argumentacijo zamenjale žaljivke, diskreditacije in infantilni izgovori tipa »vi niste nič boljši« ali »kje pa ste bili, ko…« Demokracija v peskovniku, ki se nam dogaja, z zrelimi demokracijami nima kaj dosti skupnega. Ker je zgolj tako imenovana demokracija, kot so tudi gradovi v peskovniku tako imenovani gradovi. Poslansko naganjanje iz peskovnika (Peče o Širci, Grims o Hanžku, itd.) je dober indikator ultimativne deflacije demokracije: podenje iz parlamenta in drugih institucij ni znamenje netolerance in izgube občutka za dialog, temveč nadutega pijanega občutka samozadostnosti in vsemoči. Avtoritarni sistemi oblasti ne morejo brez njega. Edina dobra lastnost pri njih je ta, da jih prav po tem občutku njihovih protagonistov vedno znova zlahka prepoznamo. Žal pa jih na svoji koži najprej prepoznavajo tisti, ki so jim takšne pravice kršene.