Študenti so skozi zgodovino veljali za najnaprednejši politični subjekt, generator sprememb, borce za pravičnost in boljši jutri. Razgledan, kritičen študent je bil enfant terrible in trn v peti vsakega dobro stoječega politika, ki je želel v miru preživeti svoj vek na oblasti. Oblast je do študentov gojila mešana čustva. Po eni strani so bili nadležni in včasih celo nevarni, po drugi strani pa so bili inteligenca, ki jo je oblast potrebovala za potrebe opravljanja visoko kvalificiranih del, ki so zahtevala specifična znanja. Država je je ekscese študentov tolerirala, dokler ti niso postali sistematični in grožnja obstoječemu sistemu. Nekateri študenti so iz prepričanja vstopili v boj z oblastjo, drugi iz koristoljubja v boj za oblast. Ko govorim o študentih, je treba pripomniti, da to nikakor niso popolnoma homogena skupina in študenti, ki ji jih opisujem, v resnici predstavljajo le majhen del študentske populacije.
Pa vendar je bila vnema teh nekaj procentov dovolj, da je od časa do časa zanetila požar. Danes smo priča pogojem, ki bi sami po sebi skoraj morali pripraviti mladino, da se zbudi iz udobne otopelosti in skoči na ulice. Vendar se to na začudenje nekaterih analitikov noče in noče zgoditi. Upoštevati je potrebno geslo, da pogoji še ne ustvarijo revolucije.
Ob konkretni grožnji zakona o malem delu smo priča mobilizaciji študentov. Prvo vprašanje, ki se nam zastavlja, se glasi: »Gre res za mobilizacijo študentov ali gre za mobilizacijo njihovih domnevnih predstavnikov?« In drugo, ki logično sledi: »Če študentskim organizacijam dodelimo legitimnost, kakšen način boja bi morali izbrati in v kakšen kontekst bi bilo te boje potrebno umestiti?«
Bled odtenek mrtvaško sive leta 68
Danes se zdi, da se moderen študent iz arhetipa upornika razvija v arhetip tako imenovanega »couch potato« (osebek, ki se je zaradi kontinuiranega sedenja na kavču z njim z(a)rasel). Zdi se, da s(m)o študenti svoje spačke zamenjali za BMW-je in njihove poslikave s simboli miru in ljubezni za nova lita platišča, najnovejši odbijač in pomično streho. Ogrlice iz regratov in kamenčkov smo zamenjali za vedno daljše in težje zlate verižice (nekateri prave druge ponarejene), vedrino pristnega nasmeha za zlagan nasmeh svetlečih pobeljenih zob. Naša najdragocenejša prepričanja (če s svetlobno hitrostjo menjajočih se skupkov trditev sploh še lahko rečemo prepričanje) so na prostem trgu na voljo najboljšemu ponudniku. Kot nas opozarja slovenski kovač rim: »svojo dušo smo prodali vragu za premalo ceno«. Največja izmed sedmih žalosti pa je verjetno dejstvo, da tega razen postaranih veteranov leta 68 (v kolikor niso postali tajkuni ali oblastniki) nihče več ne opazi. Odzivi na izražene pomisleke se po večini razdelijo dve vrsti. Prva izraža prezir ali pomilovanje nad naivnimi idealisti, ki v modernem svetu še vedno govorijo o vrednotah, drugi odziv pa se izraža v pokroviteljskem trepljanju po rami in nasvetu zrelega politika, češ da v realpolitiki ni prostora za sanjarije mladega študenta.
“Those were the days”
Ko sem se sam udeležil okroglih miz ob komemoraciji leta 68 sem poleg ponosa, »da smo bili tam«, in nostalgije začutil določen patos ob »apatiji današnjih študentov«, pojem,ki bi že zasedal častno mesto v nebesih Platonovih idej, če bi ga tja bilo možno uvrstiti. Kljub vsemu so se mi takšni dogodki zdeli (pre)potrebni, saj so v spomin in opomin, da smo skozi tranzicijo nekaj izgubili in smo včasih podobni slepcem, ki v črni sobi iščejo mačko, za katero ne vedo, če je tam.
Včasih se mi moja prizadevanja v društvu za razvoj humanistike v Mariboru zdijo podobna nalogi slepca. Ustanovljeni smo bili z namenom, da prebijemo apatijo in ideale humanistike, da se rokohitrsko vrinemo med zbirokratizirano institucijo Univerze, ki rešitev iz svoje okostenelosti išče v svoji novih oblačilih tovarne kadrov za trg dela. Trg dela pa je, resnici na ljubo, muhast fenomen, ki se spreminja hitreje, kot lahko referent v referatu izda potrdilo o šolanju. Boj z mlini na veter, ali scanje proti vetru, kot je to na Kopergroundu poimenoval naš soscalec Marko Brecelj, je sicer zamudno, nadležno, a vse preveč potrebno početje. Zakaj je potrebno bralce osrednje Slovenije utrujati s stokanjem o težavah in problemih nekega štajerskega društva? Ker v tem polju z nekaj zrni soli velja, da je problem ene iniciative, problem vseh.
Ptičja perspektiva
Problemi, s katerimi se sooča vsaka iniciativa, ki želi aktivirati študente in njihov potencial namesto za potrebe kovanje zlatnikov uporabiti za izboljšanje sveta, so sistemske narave. Vseprisotna apatija izhaja iz popularnega postmodernega prepričanja, da so vse velike zgodbe že končane in da se tako ali tako ne da ničesar spremeniti. Kot ugotavlja Žižek je Fukuyama levičarjem spretno podtaknil svojo nebulozo o koncu zgodovine, ti so jo na zunaj zasmehovali, v resnici pa so jo sprejeli z odprtimi rokami. Splošni cilji pravičnosti in moto solidarnosti so se razbili v partikularne boje majhnih skupin, ki so obupale nad revolucijami, družbenimi in osebnimi. Dandanes večino časa porabijo za tekmovanje ene proti drugi in za vojno z birokratsko goro papirja, ki jo je potrebno izpolniti, preden smeš stopiti na ulico in zakričati svoj »dostje«.
Kdo se boji institucije?
Medtem ko smo na eni strani priča razbitju mozaika enotnosti, pa smo na drugi soočeni s popolno institucionalizacijo in birokratizacijo študentskega organiziranja. V duhu socialne države so prvoborci študentom izborili zajeten kupček pravic, ki so dobro služile generacijam študentom. Štipendije, boni, študentsko delo, olajšave ter drugi bonbončki so prednosti, ki nam jih južno od nas zavidajo, severno od nas pa se jim čudijo. Zdi se, da so s temi ukrepi zagotovljeni ravno nujni pogoji, ki mlademu študentu omogočajo svobodo, kritičnost in čas, v katerem lahko brez pritiska zasleduje svoje interese. Študij je včasih veljal za čas, v katerem se človek dokončno razvije kot osebnost. Ta ureditev nam je dala kar nekaj velikih umov, katerih misli so aktualne še danes. Vendar obstaja tudi druga plat medalje.
Ta se je pokazala ob zadnjih protestih proti Bolonjski reformi. Evropa je vstala, zasedale so univerze, Bologna je »gorela«, naši bivši hrvaški bratje so pravilno prepoznali tarče, proti katerim so usmerili ost kritike in z zasedbo univerze pokazali, da potencial za upor še obstaja. Kot se je izrazil Andrej Grubačić: »Vedno je prostor za pobeg.«
Medtem pa je Slovenija spala. Nekaj zasedb se je sicer zgodilo, vendar so bile te kratkotrajne in niso presegle sedenja na hodnikih. Kaj je šlo narobe? Enostavno: študent, ki se je na študentski bon ravno najedel za tretjino cene, spil nekaj piv na račun neobdavčenega dela brez skrbi srka pivo vedoč, da bo za kakšen »pirček« zadostovala še štipendija, bi moral biti nor, da bi svojo dobrobit kakorkoli ogrozil z neprimernimi besedami ali vzkliki. Zakaj bi študenti pljuvali v roko, ki jih hrani? Veliki mali upornik je kaj kmalu spoznal, da se lahko v sistemu udobno namesti in pusti ovcam, da se zmedene pustijo speljati v žrela drugim volkovom. Paradoksalno ravno institucija, ki zagotavlja nujne pogoje za vzpostavitev kritičnega posameznika, poskrbi, da zadostnim pogojem nikdar ni zadoščeno.
Malo dela nam dajte
Zakon o malem delu je napadel ravno temelje, ki študentom omogočajo miren študij. Odziv študentskih organizacij je bil bliskovit in takoj so šle v boj za pravice študentov. Študenti so se boju pridružili in Pahor, ki ga zadnje čase napadajo z vseh strani, trepeta pred množico študentov, ki so spoznali svojo pravo naravo.
In potem svizec zavije čokolado v folijo …
Zakon o malem delu sicer res ogroža določen del študentske populacije in v duhu zagovarjanja socialne države je težko priborjene privilegije potrebno braniti z vsemi silami. Za voljo argumenta predpostavimo legitimnost študentske organizacije pri zastopanju študentov in se vprašajmo o načinu boja in kontekstu, v katerega bi ta boj morali postaviti. (Besedo boj uporabljam namenoma, saj gre za boj različnih interesov, ki pa ne vključuje nasilja.)
Kreativni načini protesta so vsekakor zaželeni, vendar cirkus zaradi cirkusa samega ni ne primeren in dolgoročno tudi ni učinkovit. Zahteva po naših privilegijih, ne da bi premislili, kako bo izpolnitev le-teh vplivala na širšo družbo, je etično sporna in taktično nespametna
Če bo zaradi tvoje štipendije tvoja mama dobila manjšo plačo ali dedek manjšo pokojnino, tvoj brat manjši otroški dodatek, na koncu ne bo nihče na boljšem. Denar se jemlje iz istega kupa in vsi sedimo v istem čolnu. Ves trud svetovne politike (ali bolje rečeno farse, ki se imenuje politika) zadnjih desetletij let je usmerjen v pozabo ideje solidarnosti in atomizacijo posameznikov, ki so sami zase nemočni, prestrašeni in zmedeni. Geslo »deli in vladaj« so poznali že Rimljani. Morda bi bilo smiselno razmišljati o novih načinih zagotavljanja pogojev za študij, ki ne bi konkurirali izpolnjevanju pogojev za službe delavcev ali pokojnine upokojencev. Morda je smiselno premisliti o zavzemanj za UTD (univerzalni temeljni dohodek), ki ga Tribuni podrobno predstavlja in analizira kolega Smrke.
Sekularna pridiga
So funkcionarji študentske organizacije zmožni postaviti na stran kratkoročne karierne interese za voljo dolgoročnega načrtovanja politike, ki bi lahko generacijam študentov omogočala študij, pozneje redno delo in morda celo mirno starost? Si morda drznejo namesto pravice do dela zahtevati pravico do študija? Si morda upajo namesto pristajanja na floskule konkurenčnosti misliti izven okvirov trenutnega sistema in generacijo študentov vzgojiti v solidarne, sočutne, kritične, aktivne in uporne posameznike?
Taka zastavitev, bi jim vsekakor zmanjšala priljubljenost, jim otežila delo in jih morda celo stala mandata. A morali bi se zavedati svojega poslanstva, ki presega egoistične interese posameznika ali celo interese posamične generacije. Naloga ŠOU ni samo prehranjevanje in zabava študentov, ampak vzpodbujanje kritičnosti pri posamezniku in posledično v širši družbi. Način boja proti napadom na socialno državo bo lakmusov papir za novo vodstvo ŠOU. Bodo znali krmariti med Scilo opiranja na klasično socialno državo, ki v postindustrijski družbi postaja problematična, in Karibdo vojne vseh proti vsem na prostem trgu ter premisliti o paradigmi, ki bi prevrednotila samo dojemanje pojma dela in izobraževanja?
Na voljo imajo dve možnosti: ali bodo ponosno razglasili zmago nad malim delom v maniri: operacija uspešna, bolnik umrl, in mirno živeli na lovorikah svoje »zmage«, ali pa bodo tvegali, da morda izgubijo naslednji mandat, a se (za)pišejo (v) zgodovino. (Tudi) od tega je odvisna prihodnost prihodnjih generacij študentov, ki se morda lahko vrnejo nazaj po prihodnost in prevzamejo svojo zgodovinsko vlogo spreminjevalcev sveta.