Ob strankarskih političnih bojih se zdi branje klasikov osvežujoče. Pomaga jasneje uvideti sedanji trenutek. Zelo osvetljujoče je prebirati Demokracijo v Ameriki Alexisa de Tocquevilla. Nastala je davnega leta 1835 – torej v času, ko je po Ljubljani popival dr. France Prešeren. V njej, med drugim, preberemo, da so stranke »nujno zlo svobodnih vladavin«, še posebno v obdobjih, »ko so spremembe v družbenem stanju tako počasne in neopazne, da ljudje mislijo, da so dosegli končno stopnjo«. Takrat namreč nastopi »čas spletk in malih strank«.
Kaj Tocqueville misli z malimi strankami? Vsekakor ne gre za obrobne ali po številu majhne stranke, temveč za male stranke v pomenu, da nimajo posebnega političnega prepričanja in da jih ne povzdigujejo veliki cilji. Pri dejanjih jih vodi sebičnost, njihova vnema je hladna, jezik nasilen in korak plah ter negotov. »Sredstva, ki jih uporabljajo, so enako dvomljiva kot cilji, ki si jih zastavljajo.«
V nasprotju z malimi je za velike stranke značilno, da »jim je več do načel kot do njihovih posledic; več do splošnih stvari kot do posamičnih primerov itd.«. Velike stranke so v tem pogledu plemenitejše, njihove ideje so bolj vzvišene, »njihovo ravnanje bolj odkrito in drznejše«
Sedaj se vprašajmo, kakšne politične stranke imamo v Sloveniji. Kdorkoli je kdaj spremljal kakšno sejo parlamenta, medstrankarski prepir, stokrat prenapihnjeno politično afero ali prepir znotraj strank in poslanskih skupin; v zadnjem času pa zlasti prepire glede obmejnega sporazuma s Hrvaško, ne bo dvomil glede odgovora. Slovenija je – glede na Tocquevillovo klasifikacijo – dežela majhnih strank in je, kot bomo videli, celo to vprašljivo. V času reševanja ključnih socialnih vprašanj, v času, ko državo izsiljujejo institucije roparskega kapitalizma, v času reševanja mejnih sporov itd., se naši poslanci kregajo zaradi dnevnih redov sej v parlamentu, procedur in podobnih neverjetnosti.
Da je Slovenija dežela majhnih strank (ali nemara niti to ne), je še posebno očitno iz njihovega delovanja ob obmejnem sporu s Hrvaško. Namesto, da bi se prav vse stranke trudile in državljane podučile, kaj je v igri, kakšna so dejstva, kakšni so argumenti te ali one strani, smo državljani najprej dolgo tavali v temi – saj so bila pogajanja s Hrvaško tajna, sedaj pa se od nas nenadoma pričakuje, da bomo oddali svoj glas na referendumu – in to v okoliščinah, ki se jih ne bi sramovala niti najbolj čustveno razrvana oseba in v katerih strankam ne gre toliko za to, da bi problem končno enkrat rešili, kolikor za premagovanje tekmic. Čeprav je trenutek sam po sebi več kot ugoden za to, da bi male stranke postale velike, da bi se (kot piše Tocqueville) »osebni interes, ki pri političnih strasteh vedno igra zelo pomembno vlogo«, skril »pod tančico javnega interesa«, se to ne dogaja. Namesto da bi stranke prepoznale cilje, ki so v javnem interesu in množice (torej nas) vključile v politično razpravo, nas še enkrat več opijajo s svojimi drobnjakarskimi prepričanji, se bijejo po rambovskih prsih in kričijo, da se pred njimi ukrivlja celo čas in se jih sliši v preteklost. Kaj hočete, »čas spletk in malih strank«.
Toda zdi se, da to sploh ni edini problem. Če Tocqueville piše, da velike stranke družbo preobračajo – v nasprotju z malimi, ki družbo zgolj pretresajo in izprijajo –, je pri nas težava ta, da so družbeni preobrat izpeljale prav male stranke, torej stranke, ki so že med prvimi uspehi začele unovčevati svoje zasluge.
V nasprotju s tem je Amerika, o kateri sicer piše Tocqueville, vsaj nekoč imela velike stranke, namreč tiste, ki so izpeljale bitko za neodvisnost od britanske krone. Veličina se je končala, »ko se je končala vojna za neodvisnost in je bilo potrebno postaviti temelje nove vlade …«. Takrat sta novonastalo ameriško nacijo »razdelili dve prepričanji […]« itd.
Če se vrnemo k Sloveniji, moramo na žalost ugotoviti, da se naše stranke – tudi v trenutkih, ko bi lahko bile velike – nikdar niso gibale na ravni usodnih razmislekov o tem, kako se ravna v demokraciji (o tem, kaj, kdaj in kako predstaviti javnosti), ker smo preprosto in docela nekritično prevzeli različico, ki je bila tedaj v svetu uveljavljena. A če verjamemo Tocquevillu, je bila demokracija v ZDA že leta 1835 (ko je nastala omenjena knjiga) zgolj še demokracija malih strank, torej demokracija z ustreljenimi ideali in prestreljena s sebičnimi interesi.
Če je temu tako, potem nemara ni čudno, da so naše stranke, že od samega začetka male stranke. Dodaten razlog je morebiti tudi ta, da slovenski intelektualci – ti sateliti političnih strank, katerih mišljenje bi bilo mogoče izračunati z Newtonovimi zakoni – niso bili na ravni svojega poslanstva: v domačijski politični prostor niso vnesli tistega nujno potrebnega kančka dvoma (recimo v samo domačijskost), ki bi jim ponudil nujno potreben čas za prevetritev lastnih prepričanj in lastnih želj.
Skratka, imeli smo veliki čas in male stranke. V Ameriki so imeli veliki čas in velike stranke. V Ameriki so se stranke sčasoma pomanjšale in postale male. Tudi pri nas so se stranke pomanjšale, vendar so male že bile. Ideje, ki se nudijo v javnosti, pač več niso gibke metle, s katerimi so nekoč pometali mesta; naprodaj so: za mernik moke in tri orehe.