SKUPNO – zadnja v trilogiji Hardta in Negrija
Ob izidu knjige Skupno se je Antonio Negri, italijanski politični filozof, ponovno ustavil v Ljubljani, nato pa pot nadaljeval na festival subverzivnega filma v Zagreb.
Antonio Negri je svojo kariero začel v 50. letih kot militant in aktivist, član Rimske mladinske organizacije (GIAC) ter večleten član italijanske socialistične stranke. Kmalu pa postal ena osrednjih figur marksističnega gibanja. Že zelo mlad je vstopil tudi v akademske vode in se uveljavil kot predavatelj na Univerzi v Padovi. Kot voditelja Rdeče brigade so ga na podlagi identifikacije anonimnega klica leta 1979 obsodili terorizma in sodelovanja pri umoru takratnega italijanskega premiera Alda Mora kot tudi iniciatorja gibanja za padec takratne vlade. Kljub temu, da so člani Rdečih brigad vsako povezanost Negrija z njimi zanikali in ga s tem oprali krivde povezanosti z organizacijo, je Negri pod težo drugih obtožb pristal v zaporu. Javnost je bila šokirana, mnogi akademiki pa so aretacijo razumeli kot izraz politične represije zoper intelektualce.
V času preživljanja kazni (1983) je bil kot član Radikalne stranke izvoljen v zakonodajno telo. Politično imuniteto je izrabil za prebeg v Francijo, kjer je nadaljeval akademsko kariero. Po vrnitvi v Italijo je svojo kazen v zaporu prestajal vse do leta 2003. V omenjenem času je napisal več knjig, med katerimi so bile tri v skupni izdaji založbe Krtina prevedene tudi v slovenski jezik (Delavci in država. Gospostvo in sabotaža. Marx onkraj Marxa, v prevodu Ervina Hladnika in Tomaža Mastnaka leta 1985). Negri se v svojih delih posveča obravnavi političnih tem demokracije, marksizma, postmodernizma, kritike globalizma, neoliberalizma in seveda multitude. Širši javnosti pa je bolj kot po samostojnih delih poznan preko trilogije, ki jo je soustvarjal skupaj z ameriškim teoretikom Michaelom Hardtom (Imperij (2000), Multituda (2004) in Skupno (2009)).
Trilogija se med seboj organsko povezuje in nadgrajuje. Na luciden način ustvarja nov premislek o možnosti in mestu upora v sodobnem kapitalizmu. V Imperiju avtorja orisujeta in analizirata nastajajočo politično obliko svetovnega trga, predvsem transformacijo družbene ureditve prehoda iz imperializma, osnovanega okoli državne tvorbe, do postmodernega globalnega konstrukta imperija, izpeljanega iz ustave združenih držav in utemeljenega na postmodernem načinu življenja, postfordistični produkciji kot tudi »spremenjeni« vladavini družbe kontrole. V Multitudi omenjen koncept razvijata naprej, poudarek pa je v njej prenesen na detekcijo subjektov protiimperija ter s tem potencialnih oblik izpeljave upora.
Zaključno delo Skupno opredelita kot etični projekt, etiko demokratičnega političnega delovanja znotraj Imperija in proti njemu. Raziskujeta potencialne oblike gibanj kot tudi prakse multitude oziroma odpirata vprašanja o tem, kaj bi lahko le-te postale. Knjiga tako postane platforma idej in misli za preobrat k boljšemu življenju.
Izhajajoč iz samega naslova knjige avtorja locirata družbeni potencial, preko katerega bi bilo mogoče postopno preobračati družbeno realnost. Zato skupnega ni potrebno iskati le v najosnovnejšem, skupnem bogastvu materialnega sveta, ki si ga delimo (voda, zrak…), temveč na enak način pristopiti tudi k rezultatom družbene produkcije (jezik, znanje, informacije, afekti…), saj so prav ti nujno potrebni za družbeno interakcijo in nadaljnjo produkcijo. Povedano drugače, šele z detekcijo in razumevanjem skupnega se lahko upremo neoliberalizmu kot tudi splošnemu diskurzu, ki prerašča dihotomijo med javnim in privatnim. Omenjen pristop se bistveno razlikuje od aktualnega diskurza levice o vrnitvi h komunizmu in ga seveda z obratom pristopa tudi presega.
Knjiga je tako saže filozofsko zgodovinske predstavitve pojma republike, z vrnitvijo h klasičnim teorijam vladanja, ki jih nadgradita v okvirju, ki ovirajo in korumpirajo razvoj skupnega ter prehodom na politično in ekonomsko analizo sodobnega pojmovanja in opredeljevanja skupnega. Je poglobljena apropriacija politične teorije levice, kot tudi izziv bralcu, da opusti vladajoče diskurze ter k reartikulaciji družbene stvarnosti pristopi skozi prizmo temeljnih življenjskih silnic – skozi t.i. SKUPNO. Vstop v skupno pomeni preobrat temeljnega razumevanja sreče kot ontološkega in političnega projekta, kot osnovnega pogoja zoperstavitvi bede. Omenjeno pomeni, da je potrebno zagotoviti osnovna življenjska sredstva za vse oziroma zahtevati enakost prosti hierarhiji.
Obisk Antonia Negrija je tudi tokrat razprl vpogled v temeljne teze, ki jih knjiga odpira, hkrati pa s konkretnimi primeri odstiral poglede na pereča in aktualna politična vprašanja. Pokazal je, da so utopičnost misli, idealizem in poenostavljanje teoretskih konceptov, ki jih trilogiji lahko očitamo, prej način nagovora širše javnosti (in tudi delo v soavtorstvu z Michaelom Hardtom) kot izraz Negrijevega nezavedanja kompleksnosti politične stvarnosti. Za njegovo prisotnost kot tudi prevod celotne trilogije, je poskrbel kolektiv Političnega laboratorija in ekipa Časopisa za kritiko in znanost.