Temne sence se zbirajo nad Slovenijo, zarote in spletke živijo vedno bolj intenzivno življenje. Afera s prisluškovanjem premieru Janezu Janši je za nekatere postala tako rekoč naravni humus. Dlje kot traja, bolj postajajo zadovoljni, kajti priložnostna potencialna evidenca, da nam prisluškujejo, paradoksno lahko sproži ugodje pri tistih, ki se jim je to že ves čas zdelo. Do konca razvneto bujno fantazijo političnih protagonistov otipljivo dokazujejo številne uprimeritve. Prva je bila nedavna tenkočutnost poslanca SDS, Jožeta Tanka: »sistemsko organizirana zarota SD«, se je izrazil, ki jo kuje Borut Pahor in še kdo, kajti »vse trditve, ki jih je Rop izrekel, Kumer stalno ponavlja, Pahor pa se neuspešno poskuša umakniti iz zadeve.«
Nedvomno so teorije zarote običajen in hvaležen del vsakodnevnih političnih agitacij, toda bolj poredko so kar naravnost imenovane in prepoznane za takšne. Oblast z njimi rada in včasih premišljeno dela politiko. Težava nastopi, ko postanejo sistemska napaka, prevladujoč ali celo samoumeven način razlage stanja stvari. Ta neizčrpen vir družbene imaginacije ima pri nas, kot povedano že večkrat, tako zelo bogate korenine, da se komu zdi že samoumeven, za druge pa je naravnost odbijajoč. In tako mu je poslanec Pavel Gantar, sicer predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, ki poskuša preveriti resničnost Ropovih navedb, brez zadržkov zabrusil, da je »SDS stranka, ki verjame, da je svet ukrojen po neki veliki zaroti, ki jo vodijo neznane temne sile«.
Povsem drugačna je bila reakcija prvaka opozicije in predsednika SD v igri, dnevno imenovani »dragi A, dragi B« (res je, že začetna »dragi Borut, dragi Tone« je pač bila čista patologija), češ naj Tanko dokaže zaroto in razkrije zarotnike. Po svoje smiselna, psihološko pa vendarle bizarna, saj je komičnost benevolentnega postopanja namreč očitna: če je Gantar jasno naznanil, kaj si misli o temnih silah in glavah, ki jih gostijo, Pahor dopusti možnost njihovega obstoja, a zahteva dokazno gradivo zanje. Predpostavi torej, da potencialni paranoik ni nujno paranoik ali/in da se bo zlomil (in posledično opravičil), ker ga menda ne bo imel. Kakšna zmota, kakšno naivno pričakovanje. Celo več, od premierja zahteva, ironija gor ali dol, nekaj nemogočega: »Janša se mora odzvati na obtožbe o zaroti in ukrepati.«
Vzeti jo zares in klicati k ukrepom proti sebi? Že mogoče, da je takšen preobrat retorično učinkovit, ko lovi teoretika zarote v njemu lastno past. Kar po tihem ne le upa, temveč morebiti celo suponira ali ve je to, da bo druga stran pač pripoznala bedo svoje skisane imaginacije in da bo z »neukrepanjem« priznala, da spletke ni. Takšna gesta je lahko »zdrava« za stranskega opazovalca, ni pa terapevtska za tistega, ki mu je namenjena. Njeno neučinkovitost razodeva že takojšnje nadaljevanje zgodbe, saj po svoje ni bilo presenečenje, ko si je le nekaj dni zatem znova našla žrtev. Mnenje Kosove komisije za preprečevanje korupcije o policijskem nadzoru družine Strojan je Tankov poslanski kolega, Jožef Jerovšek, oholo označil za nezakonito, komplota pa obtožil istih (ali pa nekih drugih) temnih sil, ki romsko družino pošiljajo iz enega v drug konec Slovenije. Celo več, ko jim gre za nohte, jih pošiljajo naravnost v Ambrus: »Denar je bil porabljen z jasnim namenom zlorabe v politične namene. Isti dan je prišlo do selitve dela družine Strojan iz Roj v Ambrus, kar kaže na časovno usklajenost in projektno koordinacijo poskusov ustvarjanja kaosa in destabilizacije politične situacije v Sloveniji.«
Je Jerovšek povedal kaj novega? Za tiste, ki še imamo nekaj spomina, je zven tovrstnega diskurza zelo znan: nedavno tega so taisti osamosvojitelji, ki se imajo danes za edine zveličavne v svoji privatizaciji zgodovine, sami izkušali obtožbe na svoj račun o specialnih vojnah slovenskih separatistov, destabilizaciji bratstva in enotnosti, Jugoslavije in vnašanju nereda. Danes uporabljajo isti jezik za obrambo svojih interesov. Jezik bivše JNA. Celo več, zarotniki so zdaj dobili svoja imena, zato lahko pogledamo, kako prepričljiva so: Borut Pahor in SD, Drago Kos in njegova komisija, Jelka oziroma Elka Strojan in njena številna družina. Kateri med njimi je videti kot vodja omenjenih temnih sil, saj vendar delujejo usklajeno? Je mogoče to mama Jelka, ki kot kakšen generalpolkovnik vodi vojno naravnost izpod šotora v Ambrusu? Ali pa je verjetneje, da so taki konstrukti zgolj reakcija tistih, ki se počutijo politično ogrožene, tako da se kot princ teme poljubno lahko pojavi pač vsakdo, če je le izpolnjen navedeni kriterij?
Temne sile imajo neverjetno moč. Množijo in širijo se z magično hitrostjo. Zahtevajo opreznost iz vica: Neprijatelj nikad ne spava, prepoznat ćeš ga po podočnjacima. In zgodbe o njih so priročne zato, ker učinkujejo, ne da bi vam jih bilo treba dokazovati. Ali celo bolje, izumlja se jih, ker se ve, da se jih ne rabi dokazovati, zato vanje nujno ne rabite verjeti. In od tod večna dilema: če je paranoik po definicij vernik vanje in se zato počuti celo bolje, ko izve, da mu prisluškujejo, saj to potrdi smisel njegovih predstav (»Torej je vendarle res, sledijo nam!«), politična instrumentalizacija teorij zarote verske pozicije ne potrebuje. Toda posledice so na koncu iste, zato bi se bilo smiselno postaviti fundamentalno vprašanje: je za entropijo v državi in pravni nered pravzaprav kriva politična preganjavica? Se intenzivnost in količina politične paranoje povečujeta zaradi politične krize, korupcije in nezakonitosti, ali je morebiti obratno? Vprašanje nima nobene zaslombe v klinični sliki, temveč v kriterijih, s katerimi bi lahko izmerili in jasno pokazali, da se pri nas politiko v pretežni meri dela in vodi na podlagi umislekov in zato, da bi se zakrilo številne nepravilnosti, korupcijo in kršitve ustavnih pravic. In se, že čisto ksenofobično, iz Jelke Strojan naredilo ultimativni negativ brezmadežne podobe cankarjanske dobre matere.
Zdi se, da smo na volitvah 2004 v kompletu sprememb nove poti v sproščeno Slovenijo kupili še vero v zaroto. Varuhinja je, kot smo pisali prejšnjič, želela obvarovati paranoike pred afero Sova, češ da jih dela sumnjičave. Toda kdo bo – dušebrižništvo gor ali dol, gre vendar za usodo države -, poskrbel za vse državljane? Nas bodo pred preganjavico obvarovale šele naslednje volitve?