Starejši gospod, ki med urejanjem neskončne količine Marxovih del na police premakne šahovsko figuro in razglasi mat, najstnik, ki uporno udriha po kitari ob zvokih punka, profesor, ki predava Kritično teorijo pisani mešanici obiskovalcev, francoski umetnik, ki upodablja prostor okoli sebe, kot ga vidi sam, Slovak, ki kuha kruh in ga zaradi sumljivega vedenja legitimira policija, mladi prostovoljci, ki se trudijo pomagati tako ali drugače socialno ogroženim skupinam, in fotograf, ki ujame kaotično dogajanje v objektiv. (Tudi) to je Pekarna.
Geneza
»Vpričo dediščine idej in praks civilnodružbenih gibanj v osemdesetih ter bojev za prostore izražanja, se posamezniki in iniciative, naveličane neodzivnosti mestnih oblasti, ki veliko obljubljajo, a dosti manj storijo, v letu 1994 odločijo zasesti bivši vojaški objekt. Nastane Pekarna, prostor alternativne družbenosti, ki vključuje kulturne in socialne prakse ter niha med angažiranostjo in samozadostnostjo. Vpričo vztrajnosti postaja Pekarna prepoznavana tudi s strani oblasti, ki se odloči objekte obnoviti ter, kot pravi sama, urediti produkcijske pogoje. Seveda urejanje stvari s strani oblastnikov zmeraj pomeni vpeljavo načel, ki jih živi(mo), tako da se vzpostavi ključno vprašanje: bo Pekarnarkam in Pekarnarjem uspelo preprečiti vpliv umetnostnega neoliberalnega globalnega in njegovega pehanja za trendi, prepoznanjem, spektaklom? Bo pristala na brezzobo alternativo, ki omogoča prodajati potrošniške sloge in identitetne puhlice? Bo torej uspela vzdržati odprti boj za drugost in drugačnost, kateri ne določajo ekonomski odnosi? Ali pa bo oblast investirala v svojo prihodnost in obglavila neujemljivost Pekarne ter leta 2012 odprla reprezentativen objekt, ki mu bo odvzet atribut mišljenja, naključnosti in odprtosti? Odgovor kot zmeraj leži v tistih, ki prostore živijo in so za njih pripravljeni veliko zastaviti«1.
Idea
Kaj je Pekarna? Kulturni center, skvot, avtonomna cona, prostor produkcije alternative kulture. Vse to in še več. Verjetno je odgovor odvisen od osebe, ki jo boste vprašali. Zgodovinsko gledano se je Pekarna samodefinirala skozi vse omenjene kategorije in kakršnokoli definicijo že sprejmemo je vedno delovna definicija. Pekarna so ideali, s katerimi stoji in pade skupnost ljudi, ki te ideale udejanji v praksi. Na Freudovsko vprašanje, kaj hoče Pekarna, mlada dama odgovarja, da si jemlje pravico biti zmedena. Če si dovolimo karikaturo z matematično formulo, lahko zapišemo: Pekarna = ljudje + ideali + prakse.
Vse omenjene spremenljivke v enačbi se spreminjajo s tokom časa. Skozi zgodovino so včasih umankali ljudje, včasih dejavnosti, osebno pa menim, da je največja nevarnost, da pozabimo na ideale, ki definirajo Pekarno. Najbolj splošno lahko te vrednote opredelimo kot direktno demokracijo, horizontalnost in svobodo. Direktna demokracija se kaže v skupnem odločanju na plenumih, kjer ima vsak uporabnik Pekarne svoj glas, to vrednoto dopolnjuje horizontalnost , ki se pokaže v ureditvi vodstva Pekarne. Svoboda pa je v tem kontekstu razumljena kot pozitivna svoboda oz. svoboda, ki omogoča posameznikovo samo-vladanje oz. samoodločanje. Sveti trojici lahko dodamo še pojme kot so samorganizacija oz. samoupravljanje, avtonomnost, kritična drža, upornost in krono vsega, radikalnost.
Prosti radikal(c)i
Radikalnost je pojem, ki je vseprisoten v alternativni sceni. Uporabljamo ga kot krilatico, zahtevamo radikalne spremembe in radikalne ukrepe, radikalizacijo študentov, delavstva, akademije in sploh vseh sfer življenja. Ko kritiziramo vsepristno apatijo slehernika v post-fordistični družbi (Maribor je paradigmatski primer le-te) ponosno izjavljamo, da zavračamo degradirano kapitalistično družbo in verjamemo, da je drugačen svet mogoč. Kaj pa sploh pomeni biti radikalen? Naboljšo definicijo je po moje podal Norman Finkelstein, oseba, ki v enem telesu združuje paradigmo kritičnega intelektualca in upornika. Ko so ga vprašali, kaj zanj pomeni biti radikalen, je odgovoril: »Zame to pomeni, da (kvalitativno) čutim do sveta več nelagodja kot ga čuti povprečen človek. Svet vidim kot radikalno nepravičen. In zato ga moramo radikalno spremeniti. Drugi menijo da je svet nepravičen, a neenakosti niso tako radikalne. Vprašanje je, skozi čigave oči želiš videti svet?“
Gre torej za izbiro, vendar ne slepo izbiro iz upora zaradi upora samega, ampak za premišljeno analizo družbe in sveta okoli sebe, ki privede do spoznanja o nepravičnosti sveta ter posledično zavestno odločitev, da si boš prizadeval za boljši svet. Izbira pa ni v celoti hladno racionalna. Ne gre (le) za spoznanje, da premise podpirajo sklep o nepravičnosti sveta. Kosrespondenca dejstev z realnostjo še ne naredi upornika. Gre tudi za globoko občutje gnusa ob spoznanju o prepadu med ekstremno revnimi in nesramno bogatimi. Ta občutek je verjetno preveval Engelsa, ko se je sprehajal po tovarnah in gledal bedo delavcev, Orwella, ko se je plazil po rovih z rudarji, in Che Guevero, ko se je odločil, da bo pustil najprej poklic dušnega pastirja in pozneje zdravnika, prijel za orožje in se boril za svobodo in enakost.
Opis geneze radikalca je seveda izrazito subjektiven in se sprehaja po tanki meji med normativo in deskriptvo oz. med opisovanjem dejstev in njihovim predpisovanjem. Razlogi, ki pripeljejo nekoga do odločitve, da se odloči za drugačen način življenja, so zelo različni kot je različna osebna zgodovina vsakega posameznika, pa vendar menim, da v njih odseva misel Tarasa Kermaunerja, ki je dejal, da so edine res vredne odločitve tiste, ki izhajajo iz osebne vesti.
Praxis
Če smo se do zdaj sprehajali v kraljestvu platonskih idej, se bomo sedaj vrnili nazaj v resničnost. Star pregovor se glasi: povej mi kaj delaš, pa ti povem, kdo si. Morda je Pekarno in radikalnost najlažje opisati, če pokažemo, kaj se v Pekarni dogaja. Za zgodovinski pregled vsega, kar se je v pekarni že zgodilo in dogajalo lahko bralec prebere v odličnem prispevku Gregorja Kosija, objavljenem v Dialogih z naslovom Od skvotiranja od institucionalizacije. Sam pa lahko orišem dejavnosti, ki se v Pekarni izvajajo trenutno. Začnimo pri teoriji in nadaljujmo do prakse. V Bukvarni ciproš si lahko znanja željni študent za ceno piva nakupi knjig, katerih vsebine segajo od visoke filozofije do postopka kuhanja mehko kuhanih jajc. V Infopeki so na voljo splošne informacije o dogajanju v Pekarni, alternativni sceni v Mariboru , Evropi in svetu. Na voljo so časopisi (Tudi Trubuna), knjige, publikacije, fanzini in računalniki za prosto uporabo. Hladilnica gosti razstave slovenskih in tujih družbenokritičnih umetnikov. Klub MC je domovanje metalske glasbe, Suprnova oz. hiška, kot jo ljubkovalno imenujemo, je prostor za ljubitelje elektronske glasbe, ki se zgrozijo ob misli na moderno elektronske komercialno glasbo.
Glavna dvorana Gustaf pa goji množico dejavnosti. Ena izmed njih je Šola politične pismenosti, ki jo organiziramo Zofijini ljubimci. Gre za projekt, da iz idiotov naredimo državljane. Besedo idiot uporabljam v izvirnem grškem pomenu, torej posameznik, ki se ne želi ukvarjati z javnimi zadevami. Besedo državljan pa ne uporabljam v smislu poslušnega zaplankanega prebivalca deželice pod alpami, ampak v smislu, odgovornega, kritičnega in avtonomnega državljana (ameriški citizen, francoski citoyen oz nadgradnja temu kar evrokrati imenujejo aktivno državljanstvo). Vsak četrtek ob 18. uri v Dvorani gustaf gostimo eminentne in manj eminentne predavatelje, ki predavajo o temah, ki segajo od kritičnega mišljenja preko trajnostnega razvoja do aktivizma in filozofije. Naš namen je premostiti prepad med prakso in teorijo ter vzgojiti kritični subjekt, ki bo zmožen samorefleksije problemov v svojem lokalnem okolju, povezovanja le-teh z globalnimi problemi in praktične politične akcije( besedo političnost spet uporabljam v najširšem pomenu besede). Vsak tretji četrtek v mesecu po ŠPP skupaj z društvom za pravice živali (po)vabimo goste k veganski večerji za dva groša (fantazije).
Zanikanje larpurlartizma
Pekarna si prizadeva za avtonomno produkcijo angažirane umetnosti. Zadnja bisera v okviru Gustaf Teatra sta bila agit-prop muzikal Iz Principa o družetu, ki je po nesreči zakuhal prvo svetovno vojno in predstava Most na krvi Damirja Avdiča, o vojni, izdajstvu, bureku in anusih. V Brectovski maniri nam gledališčniki Gledališla Glej poetično zastavljajo naslednji refren: »Kje si gabro družre stari, da obrneš svet na prav, kje ste revolucinoarji, je še kje kako ostal?« Kogar zanima, kam so se poskrili ali zavili pristni revolucionarji stare šole, ga napotujem na ogled predstave. Damir Avdič pa nas med pojedino z burekom in recitacijo s skleci sili, da pogledamo na tisti Balkan, ki bi ga vsi radi pozabili.
Poleg omejenih umetnikov Pekarna prav tako za daljša časovna obdobja gosti tuje umetnike, ki vnašajo provincialnem mestecu duh kozmopolitanizma in svežine. Poskus pokazati, kaj se zgodi, če multikulturnost vzamemo resno. Naštevanje umetnikov, ki delujejo znotraj in v povezavi s pekarno, bi zahtevalo poseben prispevek, najbolje pa duh umetnosti povzame grafit: Cena kulture je cena svobode.
Boj naš vsakdanji
Pekarna deli usodo večine kulturnih centrov po svetu. V času post kriznega neoliberalizma in prekladajoči krilatici produktivnosti in fleksibilnosti lokalna oblast kaže popolno nerazumevanje osnovnih pojmov kot so alternativna kultura, avtonomnost in alternativa zunaj tržne logike. »Na vsake tri kvatre« se oblast iz takšnega ali drugačnega razloga odloči, da bo Pekarno porušila, preselila, prestrukturirala, jo sprostila in postavila na trg kulturnih dobrin. Pekarna ne pristaja na neoliberalne floskule in trženje vrednosti, zato se upira. Upira se s teorijo in prakso. Na javni tribuni za Pekarno se je zbralo preko tisoč ljudi, od intelektualcev, aktivistov, mladih in starih, ki so zahtevali, da Pekarna ostane, tam, kjer je, in takšna, kot je, ter poudarjali,da je Pekarna vsebina in ne nepremičnina. Stati inu obstati, kot je rekel eden izmed naših upornikov.
Vprašanje, ki se poraja, je, kaj bo postala Pekarna, če ji bo uspelo preživeti? Bomo po obnovi namesto podob z začetka članka, videli, kako gonijo poslovneže z aktovkami, ki kričijo v telefone v elitne restavracije, ki bodo vabile horde kvaziintelektualcev in upornikov brez razloga? Bo Pekarna postala še blagovna znamka? Odgovori na vprašanje so odvisni od naši in vaših odločitev. Kaj je torej Pekarna? Proces v nastajanju.