29. 10. 2005 Cenzurirano, Zofija v medijih

Samorazumevanje slovenske desnice

Kje so stari dobri časi, ko je slovenska desnica na široko obtoževala LDS, da je stranka kapitala, da je, kot se je izrazil veliki slovenski filozof Tine Hribar, polna vulgoliberalcev, da propagira neusmiljeno logiko prostega trga, menedžerske elite in da temelji na podtalnem delovanju ekonomskih klik?

Glede na samorazumevanje premiera, vladnega kabineta, “strateškega sveta” in odkrito desnih medijev (Žurnala, Maga, Demokracije, deloma Financ) bi morali skleniti, da so te obtožbe že daleč stran. Danes si ne moreš podariti večjega poklona, kot da se okličeš za liberalca, za zagovornika ekonomske svobode in rasti svetega BDP-ja. Kar je bilo še pred dobrim letom huda zmerljivka, je postalo ključna sestavni desničarskega samorazumevanja. “Vulgoliberalec” se je pretvoril v “libertarca”, v “zmerno konzervativnega liberalca” in v druge žlahtne nazive.

A kako razložiti to nenadno transformacijo vrednostnega predznaka tega pojma? Odklonimo cinizem. Ne bomo tako vulgarni, da bi razglasili vsesplošno “ruplizacijo”  slovenske politike ter v spremembi psovke v poklon videli makiavelistično menjavo političnih barv. Ne bomo se ozirali na to, da se je predvolilna retorika “socialne pravičnosti” spremenila v retoriko “fleksibilnosti trga”. Ne, desničarje bomo držali za besedo – njihovo nenadno potvorbo pojma liberalizma bomo poskušali umestiti v širši kontekst desničarskih strategij.

Temeljna desničarska teza, ki odmeva na vseh nivojih diskurza, je ta, da smo “Slovenci še kar razklan narod”, kot se je zgoščeno izrazil Drobnič na neki pasji procesiji.  To tezo lahko zasledimo na najrazličnejših nivojih – od tako vulgarnega, kot je vaško zborovanje, predvolilna bitka, nedeljsko maševanje ali uvodnik Dejana Steinbucha, do tako sofisticiranih, kot je visoki filozofski in kulturni izraz Hribarja, Pirjevca, Kocbeka ali Grafenauerja. Po desničarjih smo Slovenci določeni s temeljno rano, s povojnim pobojem domobrancev, ki se ne bo nehala vračati v najrazličnejših pojavnih oblikah. Zato bo vsako zgolj politično nasprotovanje – denimo to med LDS in SDS – zgolj površinski pojav globljega razkola, ki preprečuje Slovencem zlitje v organsko in harmonično celoto, v En narod. Na zgolj političnem nasprotovanju ni nič bistvenega, nikdar ne more doseči – če se lahko izrazim po filozofsko – ontološke razsežnosti, saj ostaja ujet v meje demokracije – medtem ko se temeljni razkol Slovencev tiče nemožnosti samega demosa  v demokraciji. Skratka, vsaka politična razlika med dvema strankama v demokratičnem boju je le tančica, ki zastira rano Slovenstva.

Gre za retoriko mistifikacije, nedvomno. A v prvi vrsti gre za strategijo izpraznitve sfere političnega. Verjetno se zdi nenavadno, da lahko desničarji hkrati trdijo, da “smo Slovenci še vedno razklan narod” ter da “desnica in levica nista več smiselna termina”. A vendarle gre za tezi, ki živita v nenavadni simbiozi: kar pomenita skupaj, je to, da pravi razkol ne smemo iskati v sferi, določeni s koordinatama desnice in levice, temveč na globlji ravni konstitucije naroda.

Kje natanko se tukaj umešča uvodno opozorilo na današnjo samorazumevanje desnice? Prvič, lahko bi trdili, da to, da je slovenska desnica pričela propagirati liberalizem, da je pognala v tek liberalne reforme, da sta privatizacija javne sfere in umik države iz politike postala glavna ekonomska cilja, nakazuje svojevrstno uzurpacijo LDS-ovskega liberalizma. Z drugimi besedami, desničarski preobrat v retorika liberalizma bi lahko interpretirali kot svojevrsten posmeh LDS, češ, poglejte, kako se tej reči streže. A vendarle so stvari bolj pretanjene. Z obratom v liberalizem je desnica samo podkrepila tezo, da znotraj nebistvenega – politike in ekonomije – ne more nastopiti politično nasprotovanje. Kdo pri zdravi pameti je danes za zaviranje gospodarstva, za onemogočanje rasti BDP-ja, za ohranjanje preživete logike socialnega modela države? Še Pahor, vodja stranke, ki bi se naj domnevno zavzemala za socialno državo, ne more omeniti socialnih pravic zunaj konjunkcije s “konkurenčnostjo države”. S tem, ko vlada razume jedro svojega programa v liberalizaciji gospodarstva, je samo še podkrepila tezo, da je politika le preostanek prestanih ideologij in da je pojem političnega zaradi njegove očitne izpraznjenosti potrebno zavreči. Zato se ne smemo čuditi, da v slovenski politični sceni umanjka pojem konzervativnosti. Če bi se NSi ali SDS deklarirali za konzervativni stranki – kar v mnogih pogledih nedvomno tudi sta – potem bi morali pristati na to, da se v sferi politike in ekonomije še lahko proizvede nasprotovanje.

Zdaj vidimo, kako se teza o “temeljnem razkolu” in desničarsko samorazumevanje dopolnjujeta. Mitologizacija usode slovenstva, njegove temeljne razklanosti, je strogo korelativna samorazumevanju desnice, po katerem seveda sploh ne gre za desnico.

Iz istih razlogov lahko pojasnimo nezvedljiv občutek, ki nas spremlja ob primerjavi desnih in levih politikov. Ko poslušamo bistroumnosti Drobniča, Cukjatija in Janše, je njihov presežek nad Lahovnikom, Širco in Pahorjem več kot očiten: nekako se nam zdi, da vedo več, da nekako niso povsem znotraj demokratičnega diskurza, da presegajo vse posamične razlike demokratičnega diskurza. Seveda, saj nosijo na grbi breme slovenstva, naš razkol – in dokler jim bodo dame in gospodje iz LDS in SD nasprotovali v striktno politično sferi, ne bodo nikdar njihovi bistveni nasprotniki.

Skratka, gre za to, da je desnica uzurpirala sam pojem razkola – SD in LDS so postavljene v neljubo dilemo: ali se prepoznajo v tem razkolu in nase vzamejo vse partizanske grehe, ali pa pristanejo na to, da ne bodo nikdar presegli izpraznjene sfere politike.

Naj sestavek sklenem z naslednjo provokacijo: kje natanko se tukaj umešča slavna sproščenost, s katero so novorevijaši pospremili “drugi slovenski nacionalni program”? Seveda, odgovor je spet isti: sproščenost ne smemo razumeti kot navadno sproščenost pred televizorjem in s pirom v roki, temveč kot bistveni, ontološki pojem. Sproščeni niso Lahovnik, Širca in Pahor, saj ne morejo nikdar gibati na pravi, ontološki ravni slovenske demokracije, temveč tisti, ki se dotikajo samega jedra naše slovenske biti.

Da, Heidegger se je priklatil v slovensko politiko.