Kar v trenutni korupcijski preiskavi okoli Ruplovega financiranja bodoče diplomatske akademije bega seveda ni le toliko vprašanje, če je ta res kršil zakon in namerno ali ne ravnal napak, temveč predvsem reakcija zunanjega ministra na sproženo preiskavo. Razlagalne poti in argumenti, ki jih namreč navaja, govorijo o čudni politični kulturi, ki jo goji eden čelnih ljudi naše vlade in slovenske politike v celoti. Ker je emocionalna post-refleksija zdaj postala že stalnica ministrskih e-sporočil za javnost in nam tako ponuja dragoceni vpogled v mentalna stanja oblastne elite, ki vodi to državo, se jo splača natančno analizirati. Res, Ruplove reakcije na poseben način počlovečijo že odtujeno birokratskost eldeesovske vladne brezosebnosti, personificirano v umetnih nasmeških vselej kategoričnega predsednika vlade. S tem v zvezi so dragoceni dokument o tem, kako vladniki »v« sebi sploh razmišljajo in čutijo. In kako dojemajo svoj položaj.
Ko torej te dni čakamo na odločitev državnega tožilstva o tem, če bo vložilo kazensko ovadbo zoper njega zaradi poskusa zlorabe uradnega položaja, lahko vsebino koruptivnega dejanja ali medijskega linča (kakor se vzame) povsem odmislimo. Kar bo predmet tega zapisa, je le ministrova reakcija ob čakanju na to ovadbo, ki jo je ta skoncentriral v nekakšno apoteozo samega sebe. Oglejmo si te njegove »osebne« argumente po vrsti.
Prvi napačen argument, v katerega Rupel verjame, imenujmo za načelo izvzetja. To pravi naslednje: kar velja za druge, to pač ne velja zame. Minister v svojem e-pismu z naslovom »Izvensodni proces« z dne 21. oktobra 2003 najprej medije retorično obtoži, da so ga obsodili in da mu grozijo z zaporom: »…nakar so mi zagrozili z zaporom. Od enega do osem let. Kot je znano, je bila smrtna kazen ukinjena že pred desetletji.« Seveda mu nihče ni grozil in ga še manj pravnomočno obsodil. Takšno namerno pretiravanje ima svojo razlago: Ruplu nikakor ne gre v glavo, da lahko v Sloveniji nekdo (a) kazensko ovadi nekoga, ki je zunanji minister, (b) nekoga, ki ima takšne strahovite zasluge za Slovenijo, in (c) ga ovadi nekdo, ki ga je postavila vlada. Iz tega razloga je grožnja z zaporom zunanjemu ministru zanj nekaj nezaslišanega (načelo enakosti pred zakonom zanj pač ne more veljati), grožnja z zaporom zunanjemu ministru s takšnimi zaslugami (njihov seznam, ki ga v pismu navaja, zaradi preobilnosti ne bi ponavljali) pa izraz nespoštovanja in slabega okusa. Ruplu se še posebej blasfemično zdi dejstvo, da utegne kazensko ovadbo zoper njega vložiti nekdo, ki ga je nastavila vlada. Takole pravi: »Generalna državna tožilka (ki jo je, mimogrede, postavila Vlada) je izjavila, da se že pol leta »resno« in »intenzivno« ukvarjajo s primerom člana Vlade, ki ga je ovadil urad iste Vlade. Nov dokaz čistosti in nepristranosti? Čistka? Izganjanje še zadnjih predstavnikov politike, ki je dosegla osamosvojitev Slovenije pred dvanajstimi leti? In kdo to vodi? Vlada? Vlada v Vladi zoper Vlado?«
Ministru se torej zdi samoumevno, da zanj, ki je reprezentant vlade, velja kazenska imuniteta. Da se je nanj spravil Zdenka Cerar, ki jo je vlada, katere član je, imenovala na to mesto, pa verjetno stvar neverjetne predrznosti. Predstavniki vlade bi pač morali držati skupaj! Enako porazno mnenje ima tudi o Boštjanu Penku, direktorju Urada za preprečevanje korupcije, ki si je prislužil naslednjo nizkotno diskvalifikacijo: »Zdaj si menda slavohlepni avtor ovadbe za nagrado obeta celo vodstvo slovenske policije.«
Rupel si z nemogočo zahtevo prilašča tudi vlogo vrhovnega, verjetno od Boga poslanega sodnega arbitra: »Zahtevam, da se postopek proti meni začne in konča takoj in v skladu z zakonom.« Kot da se že ne bi začel pol leta nazaj, kot da se lahko konča še v istem hipu, kot se začne, in kot da so takšne časovne določitve lahko v skladu z zakonom, če niti s fiziko ne morejo biti. Ko takole zase terja krajše roke predkazenskega postopka (»Vse gradivo je mogoče pregledati v nekaj urah«), bi se prav tako moral postaviti v vrsto z vsemi leta čakajočimi, kot »enak med enakimi«. Ali pa mogoče Ropovi izbranci živijo v kakšni drugi državi od tiste, ki jo vodijo?
Naslednje Ruplovo apologetično načelo je obrambno in zlizano – pogreva staro idejo teorije zarote, po kateri se ga nekdo želi znebiti (»Težave imam, ker sem še vedno živ in dejaven.«) Naj spomnimo, da sta prejšnjič, v primeru vilenske deklaracije, njegov izbruh in e-korespondenca preko medmrežja bila namenjena obračunu proti domnevni medijski gonji proti njemu. Ta se znova nevarno sprevrača v gonjo proti medijem, v njihovo po(d)učevanje: zadnja velika scena te uprizoritve se je bila okoli primera Petek. Tudi opis »izvensodni proces« je zanimiva oznaka medijskega pokrivanja dogodkov. Spomni nas na teze o pritiskih novinarjev. To pot je ta gonja še stvar »političnega obračuna« z njim, četudi obrazi nasprotnikov »počasi, a zanesljivo stopajo iz temnega ozadja.« Vsakdo, ki ni ekspert za konspirativne blodnje, se mora na tem mestu vzdržati kakšnega komentarja.
Tretje uporabljeno načelo, imenujmo ga princip avtoritarnosti, ki se ga minister drži, je do kraja in obisti razvito načelo izvzetja in »eksempcije«: kar velja za druge, ne more veljati za vladne predstavnike, še zlasti ne zanj. Avtoriteta, kakršna da je, v svoji nedotakljivosti ne dopušča nobenega dvoma vanj. Spomnimo se dveh cvetk iz njegovih reakcij na vilensko izjavo: »Kdor nasprotuje vladi, v tem primeru nasprotuje državi«. Ali pa: »Marsikaj od tega, kar piše v časopisih, je namenjeno diskreditaciji moje osebe in funkcije zunanjega ministrstva. Napadi so nezaslišani.« Kako torej rezonira Rupel? Kdor napada ministra, ta napada zunanje ministrstvo. To je jasno, saj si je prilastil domačo stran ministrstva za svojo oglasno desko. In potem logično sledi dalje: kdor napada njega, napada vlado, ta pa napada državo. Torej kdor napada mene, ministra, napada državo. Ta praktični silogizem nam neposredno razkrije v sebi pervertirano avtopercepcijo tipa »L’état c’est moi«, očitno brez kančka notranje distance. Rupel očitno prav zares misli ne le, da on prezentira državo, temveč da on JE država. Saj res, kaj je že Lacan rekel o norem kralju?
Potemtakem minister z enako resnostjo misli, da nekdo, ki ga postavi vlada, ne more sprožiti kazenskega postopka proti njemu, zato ker on JE vlada. Iz tega razloga (za nas) nepričakovano tudi piše z veliko: Vlada. Tako kot se pišejo lastna imena, denimo Dimitrij. Je še kakšna boljša ilustracija za načelo avtoritarnosti?
Za nas – državljane, vredne počenega groša – je še posebej dragoceno, ko postane minister indirektno kritičen tudi do same vlade, katere član je. Kajti v konspirativnem kontekstu si gonjo proti njemu razlaga na tak način: »Morda bi s tem po nedotakljivih milijardnih aferah (SIB itn.) vendarle dokazali svojo učinkovitost, saj preganjajo zunanjega ministra!« Odkrito in pošteno priznanje, za katerega pa smo izvedeli šele iz apologije nekega vladnika, ki je obtožen korupcije. Je to edini način, da slišimo kakšno kritično o stanju korupcije v državi? Če se oblastniki dajejo med sabo?
Ko je avtor teh vrstic pretekle mesece, tudi na glas, razmišljal o tem, kakšna sta največja kadrovska greha sedanje vlade in njenega predsednika, je dokazoval neprimernost dveh imen: premierove podpore zunanjemu ministru in generalni državni tožilki. Oba bi morala odstopiti, prvi zaradi sramotne vilenske deklaracije in privatizacije zunanje politike, druga zaradi napak okoli primera Petek. No, zdaj bo zanimivo videti, kako se oba (nekoč) resna kandidata za odhod bojujeta eden proti drugemu. Kot da se v tej državi, koder instituta odstopa iz politične funkcije skoraj ne poznamo, najšibkejši členi izločajo kar med sabo. No, mogoče je tam, kjer se vsi med sabo poznajo (še ena Ruplova) in se torej nihče ne želi nikomur zameriti, to edini način izpraznitve stolčka in sicer neprijaznega slovesa, četudi dirigiranega izza zavese. Če je verjeti ministrovim idejam o konspiraciji. Najmanj, kar se nam lahko v nasprotnem zgodi, je to, da bo minister, kot ob reakciji na prvi »medijski linč« ob vilniuški izjavi, izginil neznano kam za dan ali dva in ga bo recimo predsednik vlade pogrešal šele ob vzletu letala. Toda ob vrnitvi iz tujine bo ta že v svojem kabinetu.