Seveda ne moremo biti zadovoljni z Ropovimi pojasnili glede Rupla. Ker smo jih lahko brez težav anticipirali. Redko se namreč zgodi, da se kakšen vladnik poziva na tako rekoč osebno korespondenco s premierom. Še zlasti v tako kočljivi zadevi, ko je ta v položaju, da bo preiskovalni sodnik odločal o tem, ali je storil kaznivo dejanje. Še redkeje se zgodi, da bi zadevo premier prejudiciral. Češ: ne boj se, dragi moj. Toda živimo v Sloveniji. In prav to se dogaja.
Zunanji minister je za televizijski »TV Klub« najprej priznal, da je pisaril: generalni državni tožilki in predsedniku vlade. Pismeni odgovor slednjega je nato povzel takole: »On verjame, da sem jaz pošten, da sem dobro mislil, da nisem nič narobe naredil in da se bo stvar dobro končala.« (POP TV, 2.11.2003) Takšno skorajda garantno pismo je zanimivo, ker se očitno izteče v prijateljsko in psihološko oceno, ki prav kot subjektivna ne bi smela imeti nobene teže. Pa jo na žalost ima! Kajti če Rupel vsaj sluti, da ga je polomil (vsaka njegova obrambna gesta v svoji vehemenci izpričuje prav to) in je povsem irelevantno, ali bo na koncu plenil usmiljenje (iz obeh možnih povodov) ali zgražanje, pa si premier Rop nič hudega sluteč s svojimi tovrstnimi kolegialnimi gestami nabira čedalje večjo nekredibilnost, tudi če bi se izkazalo, da je njegova podpora ministru bolj subjektivne narave. Kot njegov advokat in podpornik, ki meri zgolj to, kako kdo od njegovih sodelavcev opravlja svoje delo – vsaj tako je izzvenela njegova obramba na tiskovni konferenci prejšnjo sredo – nam je namreč prav zaradi nje dolžan namesto njega razložiti kar nekaj okoliščin, ki se ga presneto tičejo in ki jih je zunanji minister natrosil v svojih odgovorih novinarki Špeli Šipek.
Kar k prvi: je »izvensodni proces« prekazenskega postopka proti Ruplu zaradi financiranja diplomatske akademije res rezultat delovanja vlade zoper vlado, kot pravi minister v svojem slovitem pismu z dne 21. oktobra 2003? Gospod premier se bo moral z vso resnostjo odzvati na takšne (neresne?) ocene svojega kolega: če se z njimi strinja, potem bo pač najbolje, da se vlada razpusti, ker si Slovenci takšne, ki je v konfliktu sama s sabo, ne zaslužimo. Isto velja za Ruplovo samoevalvacijo svojega domnevno kaznivega dejanja, češ da gre za »neke vrste spor znotraj vladnih struktur«. Pojasnila glede tega, za kakšen špetir gre v njegovi hiši, kdo so sprte stranke in ali se strinja s takšno oceno, žal nismo bili deležni.
Druga kritična točka za premiera je njegova ocena neodvisnosti dela tožilstva. Gospod Rop se verjetno ne bi podpisal pod ministrovo oceno, da vlada generalnega državnega tožilca predlaga (kar ni res in je Cerarjeva to demantirala) in »najame« (sic!), tako da je potem med njim in vlado »razmerje zelo tesno«, saj pravi, da je Ruplovo razumevanje odnosa med vlado in tožilstvom »nenavadno«. Pa smo pri tem, ali je dobro imeti v vladi kolege, ki imajo težave s hermenevtiko in možnosti pripoznanja tega, ali ta ni nekaj, kar lahko vodi v fatalna dejanja? Kajti na čigavo stran se bo postavil kot najemodajalec, tožilkino ali ministrovo? Komu bo napisal svoje naslednje pismo podpore in kako ocenjuje Ruplove ocene, da »tožilstvo ravna precej neprimerno« ter da bi moralo biti odgovorno vladi? Takšno klicanje na odgovornost lahko razumemo kot očiten pritisk na tožilko, opis njenega vodenja primera »iz ozadja« in »brez ustreznih kolegialnih postopkov« pa kot smešen in žaljiv hkrati. Kar torej Rupel posredno očita vladi, je to, da je v situaciji neke ocene kaznivega dejanja do njega premalo kolegialna, da je tožilstvo »zame »izredno neprijazno« in da je njegova reakcija »primer zaletavosti« in »obtoževanja neumnosti« – očitno se nekolegialnost v vladi lahko manifestira tudi kot neumno ravnanje, kar je seveda zelo zanimiva definicija zanjo. Če gospod Rop v odgovoru Janezu Janši trdi, da »tožilstvo ni del vlade«, mar Ruplove izjave ne dokazujejo prav nasprotnega, da namreč po njegovem je del vlade, ki bi ga za nameček vlada morala kaznovati? S takimi zahtevami nismo več zgolj na terenu hermenevtičnega spora, marveč dejanja, za katerega bi pričakovali bolj konkretno odločen odziv od slišanega, češ da je zanj kot premiera kriterij le to, koliko Ruplove interpretacije ovirajo ministra pri (dobrem) opravljanju funkcije.
Tretja usodna dilema zadeva odnos do korupcije. Če se želi vlada resno spopasti z njo in če je v ta namen ustanovila »Urad za preprečevanje korupcije«, zakaj in kako lahko njenega direktorja taista vlada kleveta kot slavohlepnega in izničuje njegovo delo? Je direktor Boštjan Penko zares prekoračil svoja pooblastila, kot pravi zunanji minister? Še več, očitno ga je ta povrh vsega odvezal funkcije, mu odvzel pristojnosti in mu očital netaktnost, kajti po njegovem je Penko primer predal tožilstvu in »to naredil kot državljan« (sic!). Se gospodu Ropu dejstvo, da njegov ožji sodelavec, osumljen kaznivega dejanja korupcije, nonšalantno jemljajoč pooblastila direktorju urada, ki se proti njej bori, ne zdi katastrofalno za splošen vtis o vladnem programu boja proti njej? Kako dolgo bo dopuščal takšno ravnanje, sebi in vladi jemal kredibilnost, svoje osumljene sodelavce pa tolažil v privatni korespondenci? (V primeru, da ta ni privatna, prosimo za javno objavo.) Ko je na tiskovki v nekem smislu podprl Penka, ki pravi, da bi sam kršil zakon, če ne bi zadeve, za katero ocenjuje, da vsebuje znake kaznivega dejanja, predal pristojnim organom, pa je vendarle dopustil odprto razpravo o tem, ali sta bila ta »poteza« in »način« najbolj primerna. Toda česa je potem Penko morebiti kriv: informiranja medijev o tem, da je predal dokumentacijo tožilstvu? Zdaj postane jasno, zakaj je bil Rupel po tiskovki z Ropom zadovoljen: oba evidentno mislita, da je bolje, če državljani ne vedo preveč.
Tako smo že pri četrtem kritičnem vprašanju, zadevajočem vedno nevaren odnos z mediji: se gospod Rop strinja z ministrovo tezo, da bi morala generalna državna tožilka namesto obveščanja javnosti stvari urediti »kolegialno«? Ali mu je blizu njegova ocena glede ravnanja g. Penka, ko pravi: »Preden bi šel v javnost, bi moral delovati diskretno«? Kje je tista točka, do katere meni, da državljani ne smemo vedeti, na kakšen način se pere umazano perilo v vladi, kakšna je videti kolegialnost v njej in kako se kliče na odgovornost tistega, ki te ne izkazuje dovolj, recimo direktorja za preprečevanje korupcije ali prvega tožilca v državi?
Peta dilema zadeva medijske in politične pritiske: se gospodu premieru mogoče ne zdi, da so ministrove ocene o blatenju, obsodbah, diskvalifikacijah ipd. zgolj primitivni načini diskreditacije profesionalnega opravljanja novinarskega poslanstva, zgodbice o političnih botrih pa načrtno in sistematično pritiskanje na delo že tako preveč obremenjenih slovenskih psihiatrov? Mar bi recimo novinarji, tožilci in drugi morali upoštevati posebne privatne interese posameznika za njegovo prihodnost in biti tozadevno obzirni, ko gre za kazenske in predkazenske postopke, kakor to zahteva minister? Ta se namreč boji, da se bo »ta zadeva začela sukati v volilnem času… recimo da imam jaz kakšne ambicije pri volitvah… se mi to lahko zelo slabo piše.« Bo vlada sprejela kakšen zakon, s katerim bo iz predkazenskega postopka izvzela vse tiste politike, ki se nadejajo nastopanja na prihodnjih volitvah? Odgovor, da smo »pred zakonom vsi enaki«, je znova prekratek, ker zadovoljivo ne razloži pogojev možnosti takega »samoumevnega« razmišljanja.
Končno je tukaj še šesto, za predsednika vlade najbolj delikatno vprašanje, ki ga formulirajmo ironično: se morebiti ne boji mednarodne blamaže, ki utegne doleteti Slovenijo, ker je njenega zunanjega ministra nesramno doletela preiskava glede nekega kaznivega dejanja? Gospod Rupel namreč zagotavlja, da ne pozna nobenega svojega kolega v katerikoli evropski vladi, ki bi se mu to pripetilo, in menda mu je težko razlagati te zadeve svojim sogovornikom v tujini, ker je zanje to nepojmljivo. Takole pravi decidirano: »Tega nikjer na svetu ni«, ali še bolje: »Če to naredite zunanjemu ministru, oprostite, tega nikjer ni«. Se naši državi potemtakem ne obeta škandal svetovnih razsežnosti, – vse zaradi premajhne kolegialnosti v vladi? – ker osumiti Dimitrija Rupla nekega grdega dejanja je pač res nesramnost brez primere?
Vlada ima težave z Ruplom že vse od spornega »solo« podpisa vilenske deklaracije. Neomajna podpora, ki je Ruplu pomagala, da je ostal v stolčku, je z vsakim dnem bolj postavljena na trhle temelje. Namesto, da bi z eno odstavitvijo rešil marsikateri problem, smo premieru lahko hvaležni, da s svojo trmasto podporo krepi državljansko skepso glede mnogih: denimo resnosti zastavljenega programa boja proti korupciji, rešpekta do avtonomije sodne oblasti, prepoznavnosti funkcije medijev in novinarjev, pravice vedeti državljanov in predvsem splošnega zaupanja v vlado in njen program. Vse to zgolj na osnovi izjav enega vladnika, skoncentriranih v verbalnih reakcijah na en samcat, menda nedolžen primer suma kaznivega dejanja. Težko bi v slovenski politični zgodovini imenovali nekoga, ki si je moralno in politično škodo (ki se je tako boji!) prizadel kar sam, ne s svojim dejanji, temveč »izvensodnimi« predčasnimi izjavami glede njih. In še težje bomo našli takšnega, ki bi na enem mestu s tem istim uspel zasejati seme dvoma v resne namene vlade: vztrajanje pri ministru povzroča natanko te učinke. Ker po Ruplovih samoobrambnih intervencijah je ta vlada videti kot nedotakljiva samozaščitniška politična klika. Gospod Rop, kaj boste storili, da rešite njen ugled?