Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je bil nedavno tega v Večeru povprašan o smereh razvoja slovenske zunanje politike, v njegovem programu opisane tudi s točko, ki zahteva »sproščeno zunanjo politiko«. Novinarja sta se pozanimala, kaj neki naj bi takšna sintagma pomenila. Po svoje je žalostno dejstvo, da slovenski novinarji ugibajo, kaj pomeni sproščenost skoraj leto po tistem, ko je ta koncept zapolnil strani vseh medijev. In že prav tragično bi moralo biti, ker so za sproščeno Slovenijo volili volivci na oktobrskih državnozborskih volitvah, ne da bi jim kdo razložil, kaj jim pod to blagovno znamko nova alternativna oblast ponuja. Skrajni čas je torej, da si pogledamo, ali smo se v slovenski politiki znašli sredi zgolj modnega in nedolžnega besednjaka na novo izumljenih starih pomenov besed ali mogoče sredi posebnega ideološkega diskurza. Če drugo, potem je od razumevanja takšnih ideologemov odvisna naša usoda, kar je več kot dober razlog za analizo.
Najprej k repliki zunanjega ministra: dr. Rupel je svojo sproščeno zunanjo politiko pojasnil posredno ter opisno. Namesto vsebinskega odgovora je pridevnik variiral v štirih kontekstih: »Javnosti je dobro znano, da se s prejšnjim predsednikom vlade Ropom nisva ujemala, ob njem res nisem mogel uresničevati sproščene politike (Večer, 29. 1. 2005, str. 37). V nadaljevanju našteje uspehe Slovenije na mednarodnem prizorišču, ki so Slovenijo osvobodili (»zaradi tega zdaj lahko imamo bolj sproščeno zunanjo politiko«), omeni, da se danes lahko »sproščeno pogovarja s katerimkoli zunanjim ministrom«, in končno, da smo v Sloveniji »gospodarji svoje usode, zato smo lahko sproščeni«.
Od kod zunanjemu ministru takšen občutek nesproščenosti, karkoli že ta pomeni? Od kod ta ravno v letu 2004 in takšen preobrat k sproščenosti ravno po volitvah 2004? Pustimo ob strani dejstvo, da je gospod zunanji minister bil nesproščen vse od leta 2000 do 2004, ko je tudi bil zunanji minister, in pred letom 1993, ko je to mesto tudi že zasedal. Pustimo ob strani dejstvo, da je sodelovanje s premierjem Ropom hvalil in ga celo vabil v svoj Zbor za republiko. Poglejmo si raje, kako so prvoborci za novo Slovenijo sproščenost sploh artikulirali. Kot bomo videli, je bil del njihovega boja prevzemanje idejnega koncepta, za katerega pa nihče natančno ne ve, kaj naj bi pomenil. A ideologija vedno zahteva tak mehanizem: spontano početi nekaj, česar ne razumeš. Zaenkrat se zdi, da je pomembno govoriti o sproščenosti, ne razumeti, kaj je. Da so njene korenine izrazito specifične, filozofske, in da je sestavni del težko razumljivega filozofskega diskurza pri Martinu Heideggru, nikogar preveč ne zanima.
Kako so se sproščali v besedah
Zasluga za to, da je ta pojem postal del vsakodnevne jezikovne rabe pri desnih slovenskih politikih, se gotovo skriva v osnovni sintagmi, prevzeti po naslovu zbornika »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost« (Nova revija, 1999), v katerem so novorevijaški razumniki poskušali obračunati s finančnim, medijskim, ekonomskim in predvsem ideološkom monopolom LDS in komunistične klike. Ob tej programski zbirki člankov, ki je postala nekakšen manifest »pomladnikov«, sta tu še apel »Ura evropske resnice za Slovenijo« in kasnejša pobuda »Nekaj je treba storiti«. Verbalizmi o sproščanju Slovenije so dosegli svoj vrhunec, ko so isti razumniki ob podpori treh strank, SDS, NSi in SLS, na ljubljanskem Kongresnem trgu 25. septembra lani organizirali svoj miting resnice, le teden pred volitvami, pod sloganom »Za sproščeno Slovenijo«. Pred tem so javnost prepričevali o nujnosti politične preobrazbe Slovenije, ki se je znašla v grabežljivih rokah koruptivne LDS oblasti in vulgoliberalizma, na treh zaporednih seansah: na zborovanju v Ljubljani, Mariboru in Kopru. In kako se je rojeval takšen novi filozofsko-ideološki koncept za politično rabo ter kaj naj bi sploh pomenil? Še danes ostaja uganka.
Po programski zamisli nove oblasti se »sproščenost« očitno navezuje na naslednja heterogena področja in ravnanja: sproščenost v izražanju in v komunikaciji, sproščenost v šolstvu in gospodarstvu, sproščenost v zunanji politiki (kako je ta videti, smo s pomočjo Rupla pojasnili na začetku), sproščenost v obnašanju in sproščenost kot spravno ravnanje. Beseda je postala vsenavzoči označevalec: nihče ne ve, kaj točno pomeni, vsi pa se obnašajo, kot da je njen smisel samoumeven. Da bi jo razumeli, si moramo ogledati njene uporabe, ki so edino, kar zaenkrat imamo. Zadržimo se najprej na omenjenem zborovanju 25. septembra lani. Na njem je prvak NSi Andrej Bajuk spregovoril o tem, da bodo sprostili zadušene energije in ustvarili sproščeno Slovenijo, svobodno in pošteno družbo, pravno in socialno pravično državo, v kateri bodo vsi enaki pred zakonom. Sedanji in bivši zunanji minister Dimitrij Rupel je svoja premišljevanja nizal po heglovsko, v znamenitih triadah. Imamo tri povezane stranke, tri težave s Hrvaško, ki širi tri neresnične domneve, pri zunanji politiki potrebujemo tri odlike: izvirnost, kulturnost in moralnost. Slovenija bo zmagovita s tremi pogoji: če bo združena, samozavestna in sproščena. (Delo, 27. 9. 2004)
Le kakšen dan kasneje, 28. septembra 2004, je predsednik SDS Janez Janša na prireditvi ob koncu volilne kampanje nagovoril tuje goste, kandidate, člane stranke in njene simpatizerje. Z obljubami LDS je tako kot z loterijo, se je glasila metafora. »To je res Slovenija express«, je sočno zaključil in med zahteve postavil »dobro in sproščeno šolo, ki bo mlade učila in vzgajala za življenje, ter modernizacijo šolstva, ki mora čimprej iz zatohle Gabrove sence na evropsko sonce.« Te svoje ugotovitve je ponovil kot mandatar na predstavitvenem govoru mesec in pol kasneje, ko je napovedal tudi spremembe v šolskem sistemu: »Šola mora biti odlična, a tudi sproščena, kjer učenci ne bodo le posode za shranjevanje informacij in podatkov, ampak dejavni udeleženci, ki jim šola omogoča razumevanje, uporabo in osmišljanje pridobljenega znanja.« (Delo, 10.11.2004). Ker se po znanem Lacanovem geslu sporočilo vedno vrne na svoj začetni naslov, po znanem marketinškem pa je treba stranki vedno ponuditi njej lastno fantazmo, je Janezu Janši »agencija, ki so jo najeli v ta namen, v predvolilnih nastopih predpisala umirjenost in sproščenost.« (Delo, 13. 9. 2004)
Rabe »sproščenosti« so v mesecih pred volitvami postale nepregledne in verjetno prekašale običajne kontekste: telovadbo in navodila fitnes učiteljev, vaje iz joge ali tai chija. Absolutna prvaka diskurzivnega uvajanja sproščanja v svetovni nazor in politiko sta gotovo dr. Dimitrij Rupel in dr. Spomenka Hribar. Prvi je po tistem, ko mu je Rop »obljubil« odstavitev, v intervjuju kritiziral vladavino LDS: »Liberalne stranke niso le sredinske, ampak spodbujajo sproščeno gospodarsko življenje, iniciativnost posameznika, tržno gospodarstvo, predvsem pa odprto družbo (Delo, 3.7.2004). Na istem mestu uporabi ta ideologem še nekajkrat, recimo: »Potem ko Drnovška ni bilo več na čelu stranke, sem večkrat poskušal vplivati na to, da bi mi vendarle ohranili sproščen odnos do drugih strank … Prizadeval sem si za bolj sproščeno razpoloženje med nami in ljudsko stranko in tudi med nami in Janšo … Ta rezultat je bil dejansko posledica izredno sproščene, konstruktivne in kooperativne klime v stranki takrat, ko smo bili v opoziciji … Imam upanje, da bo Zbor za republiko platforma, ki bo omogočila pretok informacij in sproščeno razpravo … Ni namreč prostora za sproščeno komunikacijo. Tudi zaradi tega je prišlo do Zbora za republiko.«
Beseda potemtakem Ruplu pomeni sproščeno gospodarstvo, odprtost družbe, poseben vidik komunikacije med strankami ali ljudmi, politično strankarsko »klimo«, odprtost neke razprave. Spomenka Hribar v intervjuju le dva tedna kasneje prevzame terminologijo oziroma jo nadaljuje. Če je Rupel označevalec uporabil sedemkrat, ga sama šestkrat: »Po mojem bi morali najzaslužnejši osvoboditelji in osamosvojitelji čim prej v pokoj. Bili bi najcenejši za državo (ker ne bi delali »napak«) in dobro bi bilo za splošno počutje, za sproščenost ljudi. (Delo, 17.7.2004) Pomenske konotacije so pri njej podobne: »Gre za sproščen odnos do preteklosti, za odnos, ki vidi obe strani. In ju skuša najprej razumeti. Zgodovina ni le tisto, kar se je zgodilo; zgodovina je tudi naš odnos do preteklega.« Ali pa: »Preteklost je kar naprej tu in kot travma nas bo mučila tako dolgo, dokler ne bomo z njo opravili z vsem spoštovanjem in ne bomo do nje vzpostavili sproščenega in jasnega moralnega odnosa … Da bi vedno, z vsako novo politično opcijo na oblasti, začenjali znova, s točke nič, namesto da bi dograjevali življenje in medsebojne odnose v smeri vse večje odprtosti, sproščenosti … Dokler odnos do preteklosti ni sproščen (brez sovražnosti), tudi ni sproščene prihodnosti … V bistvu je klerikalizem nesproščen, nesvoboden odnos.«
Hribarjeva torej rabo besede nekoliko razširi: zanjo je ob naštetih tu še vidik moralnega odnosa, pristnega, tj. spravnega odnosa do preteklosti in ime za klerikalno »zadrtost«. K tem se pridružujeta še rabi, ki definirata sproščenost kot vidik odprtosti za Evropo in zavezanost prihodnosti, pa tudi strpnosti, zmernosti in državotvornosti, o čemer je spregovoril Rupel takoj po napovedi odstavitve: »Želel bi si, da bi se malo oddaljili od te preteklosti in da bi šli dejansko v bolj sproščeno prihodnost, ki je značilna za druge evropske države. Priključujem se tisti slovenski politiki, ki je državotvorna, ki je državniško modra, ki je zmerna, ki je strpna, ki želi ustvarjati prostor sproščenega pogovora – dialoga in ki želi predvsem, da bi bila tudi njena ekonomija primerno sproščena.« (Mladina, 5. 7. 2004)
Zmaga sproščenih sil na volitvah
Med tistimi intelektualci, ki jih je Janša sredi leta 2004 vpoklical kot posebne intelektualne enote za potrebe zmage na jesenskih volitvah, je v prvi vrsti treba omeniti dr. Petra Jambreka. Na vprašanje, kako sproščena je Slovenija po zmagi na volitvah, je novembra lani povedal, da so volitve prinesle »trenutek sprostitve«, a ne za poražence – ti so dočakali »trenutek streznitve«, oziroma »vsekakor nekaj, kar je, psihološko gledano, obratno od sproščenosti«. (Delo, 6. 11. 2004) O prihodnosti »nove« Slovenije ni bil preveč določen: »Sprostiti Slovenijo je pač prispodoba in lahko jo napolnjuje cela vrsta prizadevanj vlade in najrazličnejših institucij. Pravzaprav je to program, ki se je šele začel, s tem ko so tiste stranke, ki so sodelovale znotraj Zbora za republiko, na volitvah uspele. Osebno to štejem bolj za začetek daljšega procesa sproščanja na različnejših področjih od šolstva do gospodarstva, političnega in kulturnega življenja. Podan je prvi pogoj.«
Ni jasno, kako so lahko spremembe v šolstvu, kulturi in gospodarstvu (za koga) zgolj prispodoba. Zanimivo je dejstvo, da se je akademik dr. Tine Hribar pred tem potožil nad istim Jambrekom in njegovo »nesproščenostjo«, čeprav sta potem skupaj zmagovala na republikanskem Zboru. Celo več, navajal ga je kot razlog njegovega odstopa iz uredništva Nove revije: »Nisem prenesel, da polemizirajo o mojem tekstu, še preden je bil objavljen, šlo je za uvodnik, poleg tega pa je Jambrek preprečil objavo Spomenkinega teksta Sproščena Slovenija, v katerem je povezovala Kardelja in Mahniča.« (Mladina, 27.1.2003)
Po vzpostavitvi nove, Janševe vlade, se evforija okoli nove terminologije ni polegla. Konec lanskega leta jo je prevzel tedanji predsednik državnega zbora Feri Horvat iz ZLSD, ki je na odprtju spomenika komunističnim žrtvam na Teharjah spodbujal: »Poskusimo, potrudimo se, da bi zaživeli drugače, bolj sproščeno in strpno.« Evropski poslanec Alojz Peterle je nedavno tega upal takole: »Želel bi si, da bi se vsak naš politik na evropski ravni počutil sproščenega in gotovega, da bi iz slovenskih izhodišč deloval v okviru evropskega »mi«.« (Delo, 19.1.2005)
Kot kaže, se je za neposvečene nova konceptualna pridobitev sinonimizirala s splošno retoriko strpnosti, odprtosti in dialoga, za katero so se skrili snovalci prevzema oblasti v Zboru za republiko. Postala je modni politični slogan in menda celo vsebina. Nekatere zgornje rabe so trivialne, predvsem pri Ruplu. Nekatere so specifične in razumejo »sproščenost« kot vidika odpiranja in strpnosti. In kje so njene korenine?
Filozofske korenine slovenske »Gelassenheit«
Sproščenost je filozofski termin, kakršni so tudi »nacionalna bit«, »nacionalna substanca« in z njima povezani »interesi«. Dokaj redek, toda na poseben način artikuliran pri slovenskih fenomenologih (in šele kasneje pri Janši), ki s to besedo prevajajo Heideggrovo »Gelassenheit«, o kateri ta intenzivno spregovori recimo v svojih »Pogovorih s poljske poti« iz kasnejšega obdobja svojega razvoja. Gelassenheit kot spokojnost je eksistencialni in etični imperativ »pustiti biti«. Presenetljivo je, da bomo v zborniku »Sproščena Slovenija« skorajda zaman iskali uporabo te besede, razen v enem članku, ki navaja sproščenost kot beg od lažne zaskrbljenosti, eksistencialno neuvidevne do česarkoli, kar da onemogoča resno političnost. Drugače povedano: politične rabe sproščenosti kot Gelassenheit se karseda odmikajo od izvirne filozofske rabe. Zato je situacija trenutno presenetljiva in ironična: namesto Platonove države, ki bi jo vodili filozofi, smo dobili vsaj filozofski koncept, po katerem je naša država vodena, ne da bi nam to jasno povedali in še manj razumeli, kaj se za njim skriva. Posledice nerazumevanja so jasne in bi jih bilo vredno temeljito premisliti.
Za nameček so težave s tem pojmom tudi na področju filozofije. Nekatere njegove razlage ga banalizirajo. Michael Heim, ameriški prevajalec in komentator Heideggra, ga razlaga takole: »Že čisto običajna praksa postajajo stvari, kot so joga, tai chi, aikido, akupunktura, medicinske teorije o chi-gong. Vse te prakse so nekakšen korelat h Gelassenheit. Postale so alternative velikim stresom zahodnih tehnologij v umu, možganih in vizualnem zaznavanju. Sicer niso njegov nadomestek, temveč dodatek in protiutež.« Gelassenheit kot »spokojnost« je ob tem še temeljni izraz za versko držo v pietizmu in denimo ključnega pomena za razumevanje življenja amišev.
In kaj nas čaka v prihodnje? Tudi leto 2005 naj bo sproščeno, se v svoji novoletni poslanici državljankam in državljanom ni mogel izogniti niti predsednik države. »Pozabimo stare zamere in začnimo leto sproščeno, z zdravim optimizmom in zadovoljstvom, da smo tukaj, z lepo naravo, v miru ter z dobrimi in prijaznimi ljudmi,« je zaželel Drnovšek. (STA, 30. 12.2004) Omemba starih zamer je očitno politična asociacija, zato pripis »označevalca« ne more biti naključen. Se nam zaradi sproščenosti obetajo novi gospodarski in edukativni (metodološki?) pristopi, nova smer v šolstvu, ekonomiji in zunanji politiki? Bo sproščenost postala idiosinkratično slovenska forma mentis, ali še bolje – modus vivendi, ali pa je le način obračanja na nas, del politične »terapije« državljanov in s tem zgolj puhla retorika? Kot je zaneseno v času največje Gelassenheit rekel Janez Janša: »To človek občuti. Veter sprememb je nekaj, kar se te dotakne, te polni in vodi.« Sproščenost je zdaj v zraku in se čuti, mogoče vsaj sliši. V kakšni meri in kakšni smeri bo sprostila Slovence, ne da bi za to potrebovali masažo, je zaenkrat uganka.