Pred kratkim sem na tem mestu že pisal o posebni priložnosti, s pomočjo katere najširša javnost znova odkriva pomen in težo moralnega ravnanja kot takega v družbeni sferi. Govorim o finančnem zlomu in gospodarski krizi, ki sta zavladala globalno. Za izvirni greh je bila promptno osumljena morala – kar se nam dogaja, so dejali, je delo moralne krize, moralna kriza je dejansko gospodarska, in obratno. Takrat, no, še zmeraj, so celo krivca zanjo iskali in našli v človeškem značaju. V pohlepu nekaterih posameznikov, so dejali. Kolikor vem, si niso premislili.
Nakazano reinvencijo morale znova kolektivno doživljamo, to pot le v Sloveniji. Oziroma nam je domač primer pač bližje. Slovenski narod je zajela množična histerija, takšna, da je znova prevetrila vsakodnevno recepcijo (ali percepcijo) politike in politikov. Zdi se, da smo ob aferi Ultra znova začeli odkrivati prav njo – moralo. Kot da je doslej nismo poznali ali vanjo verjeli. Minister Gregor Golobič je menda lagal, in to kot filozof. Zatajil je principe svoje stranke, nazadnje pa je skorajda izpadel kot majhen tajkun sredi vihravega antitajkunskega boja. Ne gre se slepiti: politična kultura bi velevala, da odstopi s položaja v vladi. Ker tega ni storil in ker je za svoj obstoj v njej iskal še dodatne moralne (!) razloge, je povzročil še močnejši plaz očitkov proti sebi. In še močnejšo reinvencijo morale. Tako je videti, da se po vzniku afere Ultra v samostojni Sloveniji še nikoli nismo toliko pogovarjali o moralnosti politikov. A v tem tiči nerodnost – hipertrofija diskurza o morali je že po sebi simptomalna in vredna razmisleka, kaj neki nam skriva.
Moja poanta je torej obratna. Kot filozof sem vesel, če etiki in morali odmerjamo svoje mesto v družbi, še bolj bi bil, ko bi nas kdo povprašal za profesionalno mnenje. A naš primer ni tak. Kar bi želel izpostaviti kot zadrego, ne zadeva »končnega zadovoljstva« nad stanjem, temveč prej nasprotno. Reinvencija morale, kot se je zgodila, se mi zdi sporna na podoben način, kot se mi je zdela že reinvencija v primeru gospodarske krize. Kaj je razlog za moj dvom? Eno izmed možnih branj je naslednje: hipertrofija diskurza o morali je največkrat označena za moralizem. Ne preseneča, da se je minister Golobič tudi sam na neki točki začel braniti s tem protiočitkom – na delu so moralisti, je dejal. Poglejmo, če je takšen opis stanja stvari dober in resnično govorimo o nevarnosti moralizma. Kdo je natanko moralist? Tisti, ki ceneno moralizira, tj. razpreda o morali, ne da bi jo resno jemal. To je prva možnost. Druga je, da je moralist tisti, ki nenehno govori o morali, da bi zakril, da mu ta ne pomeni toliko, kot je nakazal v svojem govoru. To sta torej dve možni razlagi: moralist (v pejorativnem smislu) bodisi fingira (morale ne jemlje resno) bodisi prikriva (moralo jemlje kot sredstvo za dosego nekega nemoralnega cilja). Kakopak se obe branji ne izključujeta, druga je po svoje le nadgradnja prve in že vsebuje njen element.
Čeprav je odveč ponoviti, naj to vendar storim: zdi se, da je Golobičevo odkrije »paradoksa« moralistov tu na mestu. Čeprav ni storil prav v svojem nepriznanju laži in je sploh storil napako, ker ni odstopil z mesto ministra, umestitev njegovega dejanja v širši kontekst nakaže relativizacijo njegovega početja. Če se nam je namreč ves čas dogajal epistemološki spregled (»Že ves čas živimo v laži,« opozarja denimo Spomenka Hribar), potem se nekako zdi, da je njegovo nemoralno dejanje relativno glede na nemoralno početje drugih. Z argumentom »tudi ti« (tu quoque) pa je kajpak vse narobe: to, da ravnamo nemoralno, ne more biti opravičljivo s prav takšnim (poprejšnjim) ravnanjem drugih. Na ta način nikoli ne bomo izstopili iz začaranega kroga in se povzpeli do točke, ko bi racionalno sledili etičnim ciljem. Ko torej Golobič govori o lažni morali drugih, ima prav in nima prav. Prav ima, ko jo vsebinsko detektira, nima pa prav, ker je izjava »subjektivizirana«. Ker je torej ne more izreči on, ker je nujno zdrsnil v logiko zmote »tudi ti«. In ko se je branil iz zagate z distinkcijo med »napako« in »lažjo«, je želel sebe oprati krivde skozi predpostavko, da »napako« ljudje nujno ne percipirajo kot moralni kiks. Češ da je storil nekaj, kar ni bila laž, kot smo duhovito brali v Diareji. Res ne. Bila je že druga (moralna) napaka.