Malokdo je opazil: med referendumsko razpravo o novem RTV zakonu je umanjkal avtor starega, g. Branko Grims. Kot da bi ga zadrževali v kakšni kleti in mu čez usta nadeli selotejp. Nenadna odsotnost v dnevih, ko smo spremljali dramatični beg Iva Sanaderja čez slovensko ozemlje, bi skoraj terjala tiralico še zanj, saj gospod ni kdorsibodi. Od nepozabne ikone referendumske kampanje leta 2005, učitelja retorike in prvo poklicanega za obrambo svojega zakona bi pričakovali pogumno navzočnost, kajti naša izbira v nedeljo je bila dejansko namenjena presoji, kateri zakon je boljši: njegov ali novi. Le kdo bi ga zmogel bolje pojasniti, če ne njegov pisec? In potem, ko smo že obupali, ga končno ugledamo v nedeljski zmagoslavni evforiji, kjer je postavljen v javnost pojasnil svoje skrivalnice. »Sam nisem hotel hoditi na javna soočenja in sem s tem nasprotnike potisnil v situacijo, ko so se morali pogovarjati o zakonu, ne o meni. Pri tem pa se je pokazalo, da nimajo nobenih argumentov v prid zakonu,« je dahnil novinarjem (Finance, 12. 12. 2010). Popravimo krivico, ki smo jo storili, namenimo mu končno nekaj dolžne pozornosti. Začenši s pojasnilom, ki na najboljši možni način ilustrira srž tega, za kar je v tem referendumu o novem zakonu o RTV šlo – kajpada za skrbno izpiljeno politično akcijo reševanja javnega zavoda po meri Janševe stranke ter hkratnega rušenja vlade. Če kdo verjame, da imamo pred sabo čisti argumentaciji predanega čislanega moža z neizmerno željo po žrtvovanju razprave »ad hominem« v prid oni o sami stvari, potem si zasluži pomilovanje. Resnica je prej prav nasprotna in tudi selotejp na njegovih ustih ni niti malo pripomogel, da bi lahko prisluhnili tehtnejšim argumentom.
Zakaj Grimsu ne moremo verjeti? Ker skoraj ni izjave, v kateri ne bi manipuliral. Ker se zdi nevaren celo tistim, ki so ga skrili zato, ker manipulacije jemlje preveč zavzeto in zares. In ker njegova metoda pooseblja vso bistveno dogajanje okoli referenduma in hkrati tisto, na čemer temelji strankarska politika SDS. Na čem že? Preračunanem, minuciozno izdelanem političnem in ideološkem propagandizmu. Z dodanim preciznim zemljevidom sovražnikov, omrežij, kužne civilne družbe in posameznikov, skratka politični paranoji. Da Grimsu ne smemo verjeti, nam postane jasno, če se spomnimo dveh poslančevih izvornih laži, okoli katerih se je rojeval zakon. Ja, stari zakon je utemeljen na mojstrski laži in na zadnjem referendumu smo se ji vnovič priklonili – o avtorstvu zakona namreč, glede katere nas je poslanec vlekel za nos celo leto in pol, dokler ni v parlamentu nehote priznal, kdo ga je spisal. Druga laž je strukturno podobna zgornji razlagi, zakaj je bil v kampanji odsoten. Ko so ga pet let nazaj vprašali, kam so poniknili tuji medijski strokovnjaki, ki so menda spisali zakon, je v intervjuju odgovoril: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) Čira čara, seveda si je tuje strokovnjake gladko izmislil. Obakrat se je zatekel v dodatno »racionalizacijo«, v katero je zavil odsotnost: če je letos manjkal, ker se je žrtvoval za višje ideale objektivne razprave, je odsotnost izvedencev takrat pojasnil s poanto o ogroženi svobodi govora v državi. Skratka: ob laži je z veseljem ponudil še eno gratis, s katero je lahko zbodel nasprotnike, ker so kupili prvo. Če je ne bi, bi je ne mogel.
Pretekli in sedanji referendum je zato nakazal svojevrsten paradoks: tako kot so v prvo volivci verjeli strokovnjakom, ki jih ni bilo, v drugo niso verjeli strokovnjakom, ki so bili. Kajti če smo pošteni, bi se dodatno (ali edino) referendumsko vprašanje lahko enostavno glasilo takole: »Ali ste za veljavo medijskih zakonov, ki jih pišejo politiki ali tistih, ki jih pišejo strokovnjaki?« Danes vemo, da je 73 odstotkov volivcev oddalo glas za zakon, ki ga je napisal politik SDS in ne tistega, ki ga je pripravljalo 25 poznavalcev medijev in prava. To je vse, kar bi morali državljani vedeti, ko se odločajo. In potem prevzeti odgovornost; zdaj se nam dogaja stalni refren volivcev, češ da niso vedeli, o čem se opredeljujejo. Ker jim je v vsej histerični demagogiji spodletelo izvedeti resnico, bi jim morali vprašanje napisati na referendumski listič.
Laž za knjigo rekordov
Molka odvezani Grims nam je v nedeljo zmagoslavno zaupal še tole: »Za današnji uspeh na referendumu sem več kot vesel. Sem tudi edini, ki je dvakrat dobil referendum, zato me lahko vpišete v Guinnessovo knjigo rekordov.« (Finance, 12. 12. 2010) Vmes je nekaj mrmral o odpiranju šampanjca. Drži, tak vpis bi bil popolnoma zaslužen in podpreti bi ga morala slovenska vlada: gospod je edini, ki je uspel dvakrat nategniti celo Slovenijo. Drugič celo s tem, da je nateg previdno opazoval od daleč. Kdo pravi, da gre osel le enkrat na led? Kdo je že rekel, da se volivci nikoli ne motijo? Mogoče kje drugje. Pri nas se motijo z veliko zanesljivostjo, in to večkrat zapored.
Demokracija je vladavina večinskega prepričanja. In propaganda je umetnost oblikovanja lažnih. Zato ste lahko, če želite vladavino lažnih prepričanj, še zmerom demokrat – žal. Volivci so dvakrat verjeli, ker jim mediji in politiki niso dovolj nazorno razložili laži in jo še manj sankcionirali. V preteklih letih sem na to intenzivno opozarjal, a sem ostal v hudi manjšini. Ko sem medijem kot član programskega sveta RTV Slovenija posredoval svojih 24 javnih pisem s primeri dokazov političnih pritiskov in kršitev programskih standardov, je bil rezultat objav pičel. Ko sem jim predal zbrano gradivo o (takrat še) 60 primerih pritiskov, cenzure in dokazov o spornem ravnanju vodstva, ga ni objavil nihče. Če smo prvič odšli na referendum zmanipulirani, češ avtorji zakona so tuji in domači eksperti, bi kasneje smeli terjati razveljavitev zakona o RTV na podoben način, kot nas zadnji dve leti Janez Janša prepričuje, da je treba terjati razveljavitev zadnjih državnozborskih volitev v trenutku, ko se bo pokazalo, da je on žrtev zarote v aferi Patria. Toliko o istih vatlih. Toda živimo v banana republiki, kjer novinarji politikov zelo malo soočajo z njihovimi neresnicami in še manj problematizirajo, če pišejo medijske zakone. Ne, takšne pozicije npr. Združenje novinarjev in publicistov kar odkrito brani.
Dejansko je še huje. Politična laž ima pri nas že ekskluzivne medijske pravice. Že leta se ne ukvarjamo z drugim kot z učinki umazane bitke, prežete s propagandno manipulativnostjo, skrbno prezrcaljene v medijsko realnost. Argumenti ne štejejo, zmagujejo izključno uspešne agresivne propagandne in retorične šikane. Te v veliki meri dobivajo volitve in referendume. Toda opraviti imamo tudi z nemočjo tiste druge strani, ki bi se temu uprla. Situacija je akutna in je presegla vse meje razumske presoje. Ustavljanje novega zakona o RTV Slovenija je bila le »mala malica«, drobna in skrbno premišljena epizoda kot manever dodatne šibitve vladajoče koalicije. Izpeljana s četrtino razpoložljive moči. Kaj bi nam moralo povedati, ko nas danes prepričujejo, da je bilo referendumsko vprašanje preveč komplicirano, da so tovrstni referendumi odveč in da so nelegitimni? Nič. Moje stališče je, da nič od tega ne drži – razen da bi morali določiti kvorum zanje in plačilo stroškov za predlagatelja, če ga ne doseže. Vladajoča koalicija in levica sta kajpak hudo razočarani in hitita govoriti o nizki politični kulturi. Spet nenatančno, situacija nima ničesar opraviti z njo. Napačno diagnozo se trudijo pritaknili vsi. Toda kultura predpostavlja omiko in načelnost delovanja, v propagandi pa ne gre za pravila bontona, le za metode prepričevanja. Ta diagnoza je napačna. Ne štejejo že itak nenapisana pravila ravnanja, temveč predvidljive zakonitosti psihologije množic. V referendumu, ki je presenetljivo postal tudi zaušnica preočitnemu propagandizmu, na kar kaže majhna udeležba, sta tekmovali dva zelo heterogeni demagoški ideji: po prvi je bilo treba ljudi zmanipulirati v presoji, da se bo zgodila huda zloraba javnega zavoda v režiji stranke Zares. Tu so v SDS in sateliti okoli nje, vključno z Janševimi novinarskimi združenji, kar tekmovali, da bi servirali tri kronske »oranžne« argumente (v upanju, da bo njihova moč v seštevku karseda velika): politizacija, privatizacija in komercializacija. Že kratka analiza besedil pokaže, kako mizerno nizkotna je bila raven ponujenih dokazov – povečini le cenenih demonizacij nasprotnikov na docela primitivni ravni v stilu svaril o »oranžnem big brotherju«. Naslednji prijem je bil od tega neodvisen: opozoriti na žep državljanov. Uravnavanje prispevka z rastjo življenjskih stroškov je bil za to kot ustvarjen, saj se je iz njega dalo narediti krasno svarilo, kako se bo položnica močno zviševala vsak mesec posebej. Kombinacija obeh propagandnih trikov, argumenta prisvojitve in argumenta žepa, je proizvedla maksimalen učinek in skoraj tri četrtinski »proti« novemu zakonu.
Kaj bomo s strokovnjaki?
V knjigo rekordov bi sodili tudi državljani, saj smo dvakrat potrdili zakon, ki je utemeljen na laži. Izrecno smo pristali na dejstvo, da nam medijske zakone pišejo politiki, ne strokovnjaki. Ne status zavoda, ampak status Slovencev je »sui generis«, saj nimamo nič proti vmešavanju politike v javni zavod. In nič proti izbiri članov v organih s političnimi plonk lističi. Ne želimo resno vzeti mnenja tujih ekspertov, ki so Grimsov zakon raztrgali kot recept za katastrofo. In vse to je res ena katastrofa, bistveno širših sistemskih značilnosti kot je izzid partikularnega referenduma. Bomo poslej strokovnjake še sploh potrebovali? Vse strokovne odločitve lahko skrijemo za voljo ljudstva, ki jo pred tem dodobra zmanipuliramo. Ne verjamem, da bomo problem agresivnega propagandizma rešili z ukinjanjem referendumov. Domisliti se bo treba česa boljšega in učinkovitejšega.
A tudi zagovorniki novega zakona so na veliko grešili. Kulturna ministrica je malodane sama potovala po deželici, premier pa je dajal nezainteresirano zehajoče izjave, v katerih ni znal povedati niti, kdaj je bil prejšnji referendum – trikrat je napačno zinil, da se je odvil pred štirimi leti. Velika napaka zagovornikov, ob sicer izkazani popolni nemoči nasproti živahni psihopolitiki demonizacije je bila v tem, da debate niso znali ali želeli usmeriti v politično ozadje starega. O političnih pritiskih in cenzuri se ni slišalo skoraj nič. Majda Širca je preprosto premila in preveč prijazna oseba, da bi se lahko uprla dobro naoljeni propagandni mašineriji. In sploh se ta koalicija niti po dveh letih še ni spomnila, kako bi ideološko propagando nevtralizirala. V takih situacijah so se rojevali novi zmagovalci za Guinessa. Samooklicani na podoben način, kot so samooklicane njihove politične rešitve in vizije.