Nedavno, pred letom, morda dvema, smo si lahko v kinu ogledali znanstveno fantastični film Kocka. V tej domiselni stvaritvi sedme umetnosti smo spremljali skupino posameznikov, ujetnikov nenavadnega in na prvi pogled povsem neprosojnega sistema. Ujeti so bili v ogromni kocki, sestavljeni iz številnih manjših prostorov, ki pa so prav tako imeli obliko kocke. S stališča posameznega ujetnika je nenehno vrstenje novih in novih kockastih prostorov delovalo kot labirint. Osnovno vprašanje junakov filma je tako bilo: kako se rešiti? Vprašanje je imelo še posebno težo, ker so bili posamezni prostori smrtno nevarni, v njih enostavno ni bilo priporočljivo vstopiti. Toda, kar se je na prvi pogled zdelo kot nerešljiva uganka, je bilo v resnici obupno enostavno. Rešitev je namreč bila preprosta. Vse, kar so morali junaki storiti, je bilo zares malo: strniti svoje vrste in hkrati pogledati na svoj položaj z vidika celote. Rečeno drugače: junaki filma so morali izkazati kanček solidarnosti in kanček miselnega napora. Na koncu filma izvemo, da je bila večina njihovih prizadevanj popolnoma zgrešenih. Ko bi že takoj sprejeli, da njihov svet ni omejen na posamezni kockasti prostor, ampak, da je vsak tak prostor le del večjega sistema, bi lahko svojo ujetost razumeli kot počitnice, tako pa se je vse skupaj sprevrglo v grozljivko.
Ali lahko iz te zgodbe potegnemo kakšen nauk in sicer nauk, povezan z rasizmom do migrantov, ki ga v zadnjem času v tako izostreni in obžalovanja vredni obliki srečujemo v Sloveniji? Naš odgovor je pritrdilen in to bomo v nadaljevanju pokazali.
Poskusimo se najprej vživeti v kožo migrantov. Kaj vidijo in predvsem, kaj razmišljajo in kaj doživljajo? Podobno kot so nekoč številni prebivalci srednje Evrope (tudi Slovenije), v razvitem svetu videli priložnost za boljše, srečnejše in varnejše življenje, tako po vsej verjetnosti mislijo tudi sodobni migranti. Če jih ne bi poganjalo takšno upanje, ne bi zastavili vsega svojega premoženja in se odpravili v neznano. V resnici ni potrebno veliko, če hočemo razumeti takšno ravnanje. Dovolj je, da se napotimo v prvo knjižnico in preletimo zgodovino naših krajev. Poročila o revščini, o položaju, ki ni obljubljal nobenih perspektiv, o večni negotovosti, stiskah, strahovih, ki jih je vzbujala skrb za družino, so dovolj, da se bomo, če že ne poistovetili s tistimi, ki so zapustili svojo domovino, vsaj solidarizirali. Z občečloveškega stališča bi se morali solidarizirati tudi s sodobnimi migranti in vendar lahko iz dneva v dan opazujemo, da temu še zdaleč ni tako. Od oblasti do nekakšnih mestnih odborov in vaških straž slišimo, da so migranti težek problem; problem v smislu, da se ne smejo kazati v središčih urbanih naselij, da jih je potrebno naseliti v skrite kotičke domovine, da so nevarni, prenašalci bolezni, potencialni kriminalci ipd. Kako so možna takšna razmišljanja?
Kot smo nakazali zgoraj, bomo naš odgovor utemelji s pomočjo nauka, ki ga lahko odkrijemo v filmu Kocka. Če si zamišljamo posameznika, ki pravi, da migrantov nismo povabili, da nimajo kaj iskati v naši lepi domovini, je ogrožati, po njej širiti nevarnih bolezni in kaj vem kaj še vse; če si torej zamišljamo takšno osebo, si jo lahko predstavljamo ujeto v nek del precej širšega sistema, pri čemer je ta ujetost v nekaj delnega že tudi razlog, zaradi katerega ne vidi celote. S tega vidika jo lahko primerjamo z junaki filma Kocka, prestrašenimi ujetniki posameznih kockastih prostorov, ki so vse svoje sile osredotočili v odkrivanje nevarnosti. Kar pri takšnem pogledu manjka, poleg grozljivega pomanjkanja solidarnosti do sočloveka v stiski, je torej nek splošnejši uvid, uvid, da smo ljudje v sodobnem svetu veliko bolj povezani, kot si nemara misli kakšen vaški stražar.
In če smo povezani, tedaj se postavlja vprašanje, kaj nas povezuje. O tem se lahko kvalitetno poučimo v številnih socioloških delih, ki so v zadnjem času izšla tudi v slovenskem prevodu. Tukaj mislimo predvsem na knjige Erica Wolfa, Immanuela Wallersteina, Antonyja Giddensa in Fernanda Braudela. Nit, ki povezuje naštete avtorje, je gotovo obravnavanje svetovnih trendov z vidika celote. Vsi namreč zagovarjajo idejo, da smo ljudje na tem planetu bolj ali manj srečno povezani v sistem svetovnih razsežnosti, v sistem, ki ga poganja kapitalizem. Zelo preprosto rečeno, trgovka, ki dela za mizerno plačo v kakšnem trgovskem centru, migrant, ki ga zajamejo na slovensko-hrvaški meji, kriminalec, ki zasluži neverjetne vsote denarja s prevozom migranta, dohodek direktorja, ki je 100 do 1000% večji kot dohodek delavca, ekološke katastrofe, prepiri strankarskih ljudi za vpliv v velikih podjetjih … vsi ti in še nešteti drugi pojavi so izraz enega in istega sistema proizvodnje, ki je vklenil ljudi v mrežo samoumevne vsakdanje rutine. Z vidika celote je potemtakem tudi oblikovanje vaške straže, ki preprečuje prihod migrantov v bližino domačij, izraz tega istega sistema.
V nadaljevanju bomo grobo orisali nekatere ideje Ernesta Wolfa in Immanuela Wallersteina. Wolf npr. trdi, da je človeški svet mnogoter skupek, celota povezanih dogajanj. Ideje kot so »narod«, »družba« in »kultura« poimenujejo zgolj koščke celote, s čimer spremenijo imena v stvari. V skladu z našo uvodno prispodobo, bi lahko rekli, da moramo na sklicevanje na čistost naroda, ohranjanje kulture pa tudi na mirnost soseske že gledati kot na trik, s katerim tisti, ki se na te ideje sklicujejo, hote ali ne, spremenijo imena, tj. besede kot so »narod«, »družba« ali »kultura« v realne stvari, hkrati s tem pa nek dogodek iztrgajo iz celote in ga predstavijo kot ločen problem. Če migranta predstavimo kot problem in ga nato rešujemo neodvisno od celotnega dogajanja v svetu oz. s sklicevanjem na vrednote koščka celote, smo sami sebe oropali za možnost splošnejšega razumevanja, brez katerega ne bomo rešili prav nobene težave. Prav zato Wolf poziva, da moramo omenjene ideje postaviti v sveženj razmerij, v katerih so se pojavile. Samo tako se bomo izognili zavajajočim sklepom in prenagljenim ravnanjem. Seveda pa je to vsej prej kot enostavno in Wolf se tega zaveda. Ideja o samostojnih enotah je namreč posledica preteklega izobraževanja. Zrasli smo v veri, da ima t.i. Zahod svojo zgodovino, ki se začne v antični Grčiji, nadaljuje v starem rimskem imperiju, renesansi, razsvetljenstvu, industrijski revoluciji in konča z demokracijo ZDA. Po Wolfu je takšna zgodovina moralna: ZDA (ali Evropa) predstavljajo utelešenje pravice do življenja, svobode in sreče. Kakor hitro jo sprejmemo, se lahko prepustimo lenobnosti, saj nam ni več potrebno raziskovati resničnih razmerij v posameznih razdobjih in ob posameznih porajajočih se problemih. Če spremenimo imena v stvari oz. če narodom, družbam ali kulturam pripišemo status enotnih in omejenih predmetov in nato po možnosti še zahtevamo njihovo čistost, ustvarimo lažen model stvarnosti: dobimo stoodstotno čisti Zahod ipd. Wolf dodaja, da se posledice tega načina razmišljanja kažejo v nemožnosti mišljenja medsebojnega srečevanja med ljudmi različnih narodov.
Očitno je torej, da moramo kreniti po drugi poti. Tako kot junaki v filmu Kocka, ki so potem, ko so nekaj časa blodili iz enega kockastega prostora v drugega, ugotovili, da se lahko rešijo samo s pomočjo uvida v celoto labirinta, v katerem so se znašli, moramo tudi mi raziskati vzvode, po katerih deluje današnji svetovni kapitalistični sistem. Wolf, ki na tej točki gradi na ramenih predhodnikov, pravi, da se je kapitalistični produkcijski način začel, ko je denarno bogastvo kupilo delovno silo. Toda kako lahko imetnik bogastva kupi delo človeka, ki pač bogastva nima? Ko razmišljamo o pogojih, v katerih je delavna sila ponujena kot blago, je očitno, da se mora poprej pretrgati vez med delavci in produkcijskimi sredstvi. Rečeno drugače, potrebno je ustvariti pogoje, zaradi katerih morajo tisti, ki nimajo bogastva in ne dostopa do produkcijskih sredstev, priti k tistim, ki so jih pridobili. Kot vemo, se je to v ne tako davni zgodovini uresničilo do te mere, da je danes že skorajda samoumevno. Morda smo prav zato vse premalo ogorčeni nas posledicami privatizacije, ki se je pri nas dogodila v prejšnjem desetletju, se pravi nad dejstvom, da je peščica obogatela na račun tisočev, med katerimi so številni še danes nezaposleni. Morda se prav zato ne čudimo tudi vsem nadaljnjim značilnostim kapitalističnega produkcijskega načina, kamor sodi npr. dejstvo, da imajo tisti, ki posedujejo produkcijska sredstva, v rokah tudi izdelano blago. To pomeni, da tisti, ki blago izdelajo to isto blago tudi odkupijo od kapitalista, medtem ko samih produkcijskih sredstev ne morejo kupiti, saj le-ta krožijo samo med tistimi, ki imajo kapital. S tem pa smo že trčili ob bistvo kapitalizma. To je seveda presežek, ki ga ustvarijo delavci, ko delajo s kapitalistovimi produkcijskimi sredstvi. Prav presežek in njegovo povečevanje je skrivnost, ki kapitalista nenehno sili, da bodisi zmanjšuje plače ali da sredstva vlaga v tehnologijo, s čimer poskuša povečati produktivnost. Rečeno lahko ponazorimo z nenehnimi, tako rekoč nikoli dokončanimi pogajanji med sindikati in delodajalci. Interesi slednjih se skozi vztrajno omejevanje rasti plač pokažejo v jasni luči.
Na tem mestu bomo vključili še Wallersteinovo razmišljanje. Wallerstein najprej omenja, da si kapitalisti – poleg rečenega – prizadevajo tudi za zmanjšanje davkov, nato pa preide k svoji poanti. Po njegovem je igra kapitalistov tvegana, ko gre za zmanjševanje plač in davkov. Četudi imajo kratkoročno gledano velik profit, kadar jim uspe ustaviti rast plač in znižati stopnje davčnih prispevkov, si s tem v dolgoročnem merilu ne naredijo usluge. Država brez davkov, država z večnim računskim primanjkljajem se gotovo ne more pohvaliti z močjo. Ker so od nje najbolj odvisni prav kapitalisti, saj jim zagotavlja številne monopole na trgu, sanira kratkoročne in pohlepne pridobitniške posege v eko-sfero ter preko svojih predstavnikov odpira pot na svetovna tržišča, je jasno, da z vidika kapitala davkov ni pametno preveč znižati. Na tem mestu je dovolj, če se spomnimo tarnanja slovenskih gospodarstvenikov nad državnim aparatom, češ da jim ta ne zagotavlja dovolj priložnosti preko svojih predstavništev v tujini, a istočasno tudi tarnanja nad visokimi davki, od koder se nenazadnje država financira. A če se zdi igra v zvezi z davki s stališča »malega človeka« nemara abstraktna, tedaj so prizadevanja kapitalistov za omejitev rasti plač tisto, kar ljudje čutijo na lastni koži dovolj neposredno. Prvo, kar je potrebno poudariti: majhne plače pomenijo majhno kupno moč. To za kapital seveda ni dobro. Delavci se poleg tega organizirajo v sindikate in grozijo s stavkami, kar je seveda najbolj učinkovita grožnja kapitalistom; stavka pomeni zaustavitev proizvodnje, zaustavitev proizvodnje pa zmanjšanje presežne vrednosti. Toda kakšen scenarij uberejo kapitalisti, ko se delavci povežejo v sindikate in dovolj odločno izrazijo svoje zahteve? Wallerstein pravi, da lahko v takšnih primerih kapitalisti enostavno preselijo proizvodnjo na področja, kjer so plače delavcev zaradi zgodovinskih in kulturnih razlogov nižje in kjer delovna sila še ni organizirana. Tudi po Wolfu je kapitalistova težnja po povečevanju presežka ključni razlog, ki povzroči nihanje zaposlenosti in izhaja iz nenehnega iskanja novih cenenih trgov delovne sile. Kadar kakšen znamenit in pri ljudstvu cenjen koncern preseli svoje obrate v ti. dežele v razvoju, s tem seveda povzroči brezposelnost doma. Pojav, na katerega bi se moral spomniti vsak delničar ob prejemku letnih dividend.
S selitvijo kapitala v dežele v razvoju smo seveda prišli do osrednje teme našega prispevka. Prvo, kar moramo v tej zvezi opaziti je, da kapitalizem že dolgo ni več stvar t.i. Zahoda. Opraviti imamo s procesom, ki je ves planet združil v bolj ali manj povezan sistem. Značilnost tega sistema je, da ima jedro in svoje obrobje. V jedru oz. središču so države, ki zaradi svoje moči postavljajo pravila igre, na obrobju pa najdemo pisano paleto držav v tranziciji in nerazvitih držav. Za države v tranziciji in še posebno za nerazvite države velja, da so bolj ali manj kapitalu na uslugo. Znane so zgodbe, kaj vse je pripravljena storiti takšna država, da bi prepričala svetovne koncerne naj zgradijo obrate prav na njenem ozemlju. V zameno za delovna mesta je pripravljena znižati davke koncernom, ponekod jim celo sama zgradi obrate ali pa jim ponudi reprezentančne lokacije po smešnih najemnih cenah. Očitno je, da se takšna država ne more pohvaliti z močjo. Zaradi tega predstavlja šibko oporo domačim kapitalistom. Ne uspe zaščiti domače proizvodnje. In nenazadnje, a ključno, v očeh domačega prebivalstva nima posebne cene, saj zanje ne naredi skoraj nič. Navadni ljudje v tej državi svojega življenja ne morejo utemeljiti na varnih osnovah. Mnogo bolj kot se zavedajo, so odvisni od svetovnih trendov, trendov na katere ne morejo bistveno vplivati in jih morda niti ne razumejo.
Na tej podlagi lahko ugotovimo, da se je vloga države, zaradi teženj svetovnega kapitalističnega sistema zmanjšala. Velike korporacije, ki so danes ključne nosilke tega sistema, izsiljujejo tako domače, razvite države, kot tudi nerazvite države in države v tranziciji, kamor selijo svoje proizvodne obrate. Številni delavci v razvitem svetu so brezposelni, delavci v nerazvitem svetu pa delajo za smešno majhne plače. Brezposelnost v razvitih državah povzroča socialne stiske, socialni nemir. Selitev velikih tovarn v kraje s ceneno delavno silo poleg tega zmanjšuje priliv davčnih prispevkov v državni proračun, zaradi česar upadata moč in ugled države. Države v razvoju in države v tranziciji, ki bi si šele morale pridobiti ugled, pa tega že vnaprej ne morejo doseči, saj so jim pravila igre vsiljena od zunaj. Poleg tega so te države bolj ali manj v rokah političnih elit, ki uporabljajo vzvode državne suverenosti pogosteje za dosego svojih ciljev, kakor za blagor vseh državljanov.
Kakorkoli že, po Wallersteinu je posledica upada legitimnosti države mračna. Ljudi je preprosto strah. Strah lahko razumemo. Povzroča ga nižanje plač, zmanjšanje socialne varnosti, brezposelnost, skrb za prihodnost otrok… Velik del svetovnega prebivalstva živi v bedi in le manjšina lahko zase reče, da v življenju uživa. In strah je, poudarja Wallerstein, slab svetovalec. Ali dobesedno: »Izraze tega strahu lahko vidimo v dveh očitnih realnostih, o katerih nas redno obveščajo mediji: v kriminalu in tako imenovanih etničnih konfliktih.«
Posameznik na razvitem zahodu, ki živi v neprestani negotovosti, doživlja prišleka iz nerazvite države kot konkurenta. Dobro se zaveda, da je prišlek pripravljen delati za veliko manjšo plačo. Toda tudi prišlek je v svoji domovini živel v nenehni negotovosti. Še več, domovino je zapustil bodisi zaradi obupa bodisi zaradi samopašnosti te ali one elite. Niti domačinu niti prišleku se življenje ne kaže v svetlih barvah. Ampak, kaj storita? Prvi se v imenu nacionalnih mitov, torej mitov, ki jih je reproducirala država, ko je bila še močna, obrne zoper prišleka. Prepusti se nacionalizmu, rasizmu ipd. Odziv drugega ne more biti bistveno drugačen. Četudi je vzrok njune bede enak, se zapleteta v nek kockasti svet, če zopet uporabimo našo uvodno prispodobo. Nabita z negativnimi čustvi spregledata, da se nad njima pne sistem svetovnih razsežnosti, sistem, ki v veliki meri upravlja s čustvi obeh. Tako domačin kot prišlek pozabita, da je njun svet le sestavni del Kocke. Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti, da ima domačin, glede na svetovno porazdelitev bogastva, vendarle nekaj boljše izhodišče. In prav to ga moralno, morda še bolj kakor prišleka, obvezuje k strpnejšemu odnosu do sočloveka k stiski.