Delo sezonskih delavcev, ki so pripravljeni garati v Sloveniji za pičle 3€ na uro, skriva v sebi pritožbo ponudnikov dela, »da ne dobe za nakup v zadostnem številu in v vsakem času proste delovne sile, četudi imajo denar (Marx, Kapital II, 1967, 41).« Vzrok za pomanjkanje delavne sile je sicer dvojen: (1) delo je premalo plačano, kar je vzrok v danem primeru, (2) delavna sila še ni popolnoma ločena od lastnih produkcijskih sredstev, še ni svobodna delovna sila, kakor si jo želi kapitalizem. Med drugim je to možno tam, kjer je zemlja skupna last in omogoča preživetje.
Obstoj sloja ljudi, ki ne morejo nič drugega, kakor prodajati lastno delovno silo najboljšemu ponudniku na trgu, je za Marxa nujni pogoj, ki omogoča spreminjanje denarja v blago. Ali to zveni zapleteno? Meni že, a potrpljenje. Najprej se vprašajmo, zakaj se delovna sila – v osnovi je to delo, ki ga lahko ponudite – sploh pojavlja kot blago? Zato, ker živimo v družbi, ki ne le, da to dopušča, temveč na tem temelji. Na delovno silo preži imetnik denarja, da jo najame, namesti v prostore, prirejene za proizvodnjo nekega blaga in v zameno za plačilo dobi od nje delo. Blago nato seveda proda in ko poravna vse stroške, vključno z vašimi plačami, ima v žepu več denarja, kot ga je imel pred tem procesom. Toda procesa, ki bo povečal njegovo bogastvo ne bi mogel sprožiti, če – kot rečeno – delovne sile sploh ne bi bilo na razpolago.
Kapital – rečeno na splošno – je zato zelo zainteresiran za obstoj svobodne delovne sile, delavne sile, ki je svobodna od lastnih sredstev za preživljanje.
Ko slišite dandanašnje politike govoriti o svobodi – in v tem smislu so vsi liberalni – se zavedajte, da v bistvu govorijo prav o tej svobodi ali svobodi od, če posplošimo še to. Kaj drugega utegnejo pomeniti ideje kot svobodni pretok delovne sile, sproščanje trga dela, ustvarjanje konkurenčnih pogojev za gospodarstvo, če ne zagovora omenjene svobode od kapitala neodvisnih sredstev za preživljanje. Brez vojske delovne sile, ki je v tem pomenu svobodna, kapital kaj hitro zaide v težave: ali delovne sile ne more najeti, ali jo mora privabiti z visokimi plačami, zaradi česar se mu sploh ne splača zagnati produkcijskega procesa itd.
V času, ko od sedanje, v zgornjem pomenu enako oziroma še huje liberalne vlade, kot so bile vse dosedanje, pričakujemo ukrepe, ki bodo pripomogli k rasti ekonomije, zato ne moremo pričakovati nič drugega kakor nadaljnje osvobajanje delovne sile od njenih neodvisnih virov preživetja. S tega vidika je bila tudi nedavna pobuda Gibanja odgovornih, v kateri med drugim zasledimo poziv sindikatom naj se streznijo in ne ovirajo nadaljnjega liberalnega osvobajanja Slovenije, na nek način neodgovorna. Predstavniki Gibanja odgovornih si bržkone iskreno želijo gospodarsko suverenost Slovenije in samo po sebi to sploh ni napačno, toda ko v isti sapi pozivajo k odgovornem ravnanju, spregledajo, da sistem ne dovoljuje takšne drže. Za sistem, ki ga poganja denar, je odgovorno ravnanje razkošje, ki si ga lahko privoščijo le redki. Čemur bomo dejansko priča, ne bodo sistemski ukrepi, ki bi spodbujali odgovornost, temveč prizadevanje za socialni sporazum oziroma družbeno pogodbo, ki bo meri kapitala: bolj fleksibilno zaposlovanje, lažje odpuščanje, nižanje plač itd. Ukrepi bodo spodbuda za vlagatelje, vseeno katere, in ne za delovno silo – ta bo, kot rečeno, deležna zgolj nadaljnjega osvobajanja.
Očitno je, da tovrstno osvobajanje nima veliko skupnega z emancipacijo, dejansko svobodo. Svobodo od, kot je opisana zgoraj, filozofska literatura imenuje tudi negativna svoboda in ko jo hvali, to utemeljuje približno takole: svobodni ste, ko niste zasužnjeni, ko niste v zaporu, ko niste žrtev nasilnega javnega mnenja, ko vam družba nudi kakovostne izbire. Nato, negativno svobodo skoraj v isti sapi zoperstavi pozitivni svobodi oziroma svobodi za, ki v osnovi pomeni vašo sposobnost izbire.
Za Marxa, denimo, bi že lahko rekli, da je bolj predstavnik te notranje svobode. Možak je pač verjel, da je človek ustvarjalno, estetsko, sočutno, kooperativno bitje, ki bi lahko vse te potenciale uresničilo, če bi spremenilo pogoje svojega bivanja in se notranje preobrazilo tako, da bi bilo sposobno omenjenih izbir. Za mnoge je to naivno, toda – po drugi strani – enako naivno je vztrajanje pri negativni svobodi: resnica tega vztrajanja namreč ni to, kar zase pravi, da je, torej zagotavljanje kakovostnih izbir (razen za redke), temveč omenjeno osvobajanje delovne sile (za večino – kot se lahko prepričamo danes).
Ideja negativne svobode je tako ideologija, konstrukt, ki kakor simptom kakšnega psihičnega obolenja zakriva realno: organiziranost družbe na način, ki sploh poraja svobodno delovno silo, ta pa je nato – ker ji nič drugega ne preostane – prisiljena prodajati samo sebe na trgu organiziranem le zanjo. Ali je to svoboda? Že nekateri pisci ameriške Deklaracije o neodvisnosti so svarili, da je to zgolj suženjstvo v drugi obliki, mezdno suženjstvo.
Zato bi veljalo, če že razmišljamo o odgovornosti, razmisliti o tem, kako bi negativno svobodo, kot o njej sanjari filozofska literatura, v resnici udejanjili in jo istočasno povezali s pozitivno svobodo. Zdi se, da to ne bo mogoče v mejah sedanjega kapitalizma in da bo treba začeti misliti trajnostno in kooperativno, kar pa spet ne bo izvedljivo, če se ne bomo v resnici podali na pot trajnostnega razvoja in kooperativnega sodelovanja pri delu, kjer dobiček oziroma dodana vrednost ne bo nujen imperativ.
Osebno se mi zdi fascinanten zgled časovnih bank, ki sicer ni izvedljiv drugače kot lokalno, a je vsaj zgled. Za Marxa denar še ni nujno kapital – denar se spremeni v kapital v podobnih razmerah, v katerih se denar spreminja v blago – ko torej obstajajo družbeni pogoji, v katerih dela ne organizira zadovoljevanje potreb temveč pričakovanje dobička. Da denar ni nujno kapital, kažejo primeri časovnih bank v ZDA in drugod. V osnovi gre za to, da menjujemo ure: ena ura vašega dela (kateregakoli) je ena ura dela nekoga drugega. Kolikor ur opravite, toliko jih imate v dobrem. Na spletnem portalu ali kje drugje delo ponudite in po njem povprašujete. Če je vključenih veliko ljudi, je ponudba dovolj pestra, da omogoča občutno zadovoljevanje potreb (kritje osebnega proračuna) – celo 50% in več. A pozor, poanta je drugje. Ljudje, ki sodelujejo v časovnih bankah spremenijo vzorce vedenja, spremenijo se od znotraj, postajajo notranje, pozitivno svobodni: začenjajo pristno sodelovati, se družiti, si pomagati. Njihove dnevne sobe se spreminjajo v družabne prostore, vhodna vrata ostajajo nezaklenjena itd. Notranje svobodni ljudje postajajo tudi politični, v smislu, da se začenjajo zanimati za življenje v lokalni skupnosti in končno, sama oblika denarja, denarja, ki ni kapital, jih privede do tega, da ne delajo toliko za plačo kolikor za skupnost. Ali ni to neverjetno? In to se že dogaja po svetu.