Vprašanje je zelo elementarno: kakšno vlogo ima predsednik države v demokratičnih državah in kaj lahko državljani od njega pričakujejo? S čim se omejujejo njegove kompetence in katere sploh so? Verjetno v njem vidimo predvsem reprezentanta republike, tako navzven v političnem svetu kot navznoter. In zato si želimo, da bi to vlogo karseda dobro opravil. Že res, da je funkcija, ki jo zaseda, predvsem simbolne narave, toda paradoksalno skupaj z njo mu po ustavi pristaja tudi vloga vrhovnega poveljnika oboroženih sil. Verjetno bi se strinjali, da ni nič manj simbolnega in kruto realnega od vojaškega spopada: narava te funkcije je zatorej po svoje protislovna. Promocijska vloga predsednika, ko gre za ustavne, družbene, socialne, pravne in sploh demokratične vrednote, pa je sploh neprecenljivo velika. In kako se aktualni predsednik vede z vidika svoje morale avtoritete, prepričljivosti argumentov in ustvarjanja razmer skupnega dobrega? Slabo in vedno slabše.
A pojdimo po vrsti. Četudi je že na začetku mandata dr. Janez Drnovšek bolj slabo skrival, da ga to mesto zanima bolj zaradi umika iz politike in zdravstvenih razlogov, kar je vzbudilo začetno skepso do njegove primernosti, je žal kasneje nadaljeval v tej smeri. Ena od zamisli, da bi vodil intelektualne razprave o prihodnosti Slovenije, se je žal izrodila v razumniški glamour samozadostnih gremijev na skorajda dvornih predstavah, prirejenih za njegov pogled. Zadnje javne epizode pa nam po drugi strani kažejo njegovo željo približati se preprostemu človeku, ki se odpravi na Dravsko polje pozdravit konje ali v Olimje duhovnike, ob čemer iskreno naznanja, da je rad predvsem med običajnimi ljudmi. S tem ni nič narobe, če ne bi ob tem nakazoval čedalje manj volje, da bi se vpletal v aktualno družbeno problematiko, kot temu sam pravi. Ker politika več ni zanj, raje jo opazuje zviška. Tako je pred mesecem ignorantsko ošvrknil novinarje, ki so želeli slišati njegov komentar ob očitnem oškodovanju državnega premoženja pri prodaji Mercatorja. Čeprav so škodljivost pogodbe zaznali celo prejšnji predsednik strateškega sveta, dr. Mićo Mrkaić, kot sedanji vladin prvi reformator dr. Jože P. Damijan, da ne govorimo o večinskem mnenju ekonomistov, je Drnovšek s ciničnim nasmeškom dvakrat zavrnil svoj komentar o tem. To da je pretežko vprašanje, je razložil mariborski doktor ekonomije. Hipoma je postalo še bolj jasno, da za bivšega predsednika vlade dejansko ni pretežavno to vprašanje, temveč neko drugo. Kajti slabo zakrito je že nekaj časa, da je pohod Janeza Janše na prestol in paranoidno-prevzetni marš čez drn in strn penzioniranemu in v azijske filozofske bukve obrnjenemu predsedniku povzročil marsikatero ideološko zagato, zaradi katere je moral nekajkrat z njim paktirati. Odkar je Janša na oblasti, Drnovšek v resnici ne ve, kako bi se obnašal. Zdaj bi po novem najraje kar spojil LDS in SDS v veliko koalicijo. Zavoljo božjega in svojega notranjega miru. Zaradi psihične ataraksije. Element vseenosti, ki ga je pisec teh vrstic že pred leti velikokrat kritiziral in ki se navzven kaže kot vzvišena skrb za politični ekvilibrij, zdaj ni več osebna drža, temveč prehaja v državotvorno. Med tnalom prijaznosti do vseh in nakovalom brezmnenjskosti se Drnovšek ne da: ko mu ustreza, je prijazen do Janše, toda tudi kritičen in zadržan do «svoje» LDS, katere prejšnji predsednik je bil. Vzemimo za primer njegovo besedo pred referendumom o zakonu o RTV: Drnovšek je v zanj tipični relativizirajoči maniri navrgel nekaj floskul o tem, kako da je svoboda medijev izjemno pomembna. Po njegovih besedah potrebujemo samostojne, neodvisne medije, samostojne in neodvisne novinarje. Problem je potemtakem v novinarjih, ki morajo razmišljati s svojo glavo in na katere se ne da vplivati kar tako. Če politika vpliva na medije, je to izjemno slabo, je zaključil.
Čeprav pitijski je diskurz mogoče nekako vendarle razkril – ravno zaradi te previdnosti – da predsednik simpatizira s predlagatelji referenduma. Nakar je dodal še nekaj fraz, kot da bi jih vzel iz prebiranja kitajskih filozofskih klasikov in new-age literature, kajti po njegovih besedah potrebujemo takšne medije, ki bi najbolj odražali, pazite, »zavest ljudi, naroda, navsezadnje tudi človeštva, in potem to reflektirali nazaj na politiko.« Kot da bi poslušali dalajlamo in metafizične puhlice o univerzalnem humanizmu povezanosti vseh z vsemi. Pot daa je nakazana še v njegovem razmišljanju, da je zakon o RTVS sam po sebi lahko dober ali pa slab, in pri tem dodal, da je to odvisno od tega, na kakšen način se ga uporablja. Če se ga uporablja s, pazite, »zavestjo, z željo, da se omogoči čim bolj objektivno poročanje«, potem je menda lahko izvajanje tega novega zakona povsem v redu.
Pa žal zakon o RTV nima kaj dosti opravka z zavedanjem, zavestjo in mentalno nirvano novinarjev – bojim se, da je gospod predsednik to mantro pobral iz kakšne ezoterične literature. In tudi ideja o tem, da so stvari po sebi neodvisne, ne dobre ne slabe, temveč jih za takšne dela le človekovo mišljenje (kot bi rekla denimo Aristotel in Shakespeare), nima prav nič opraviti z zakonodajo, ne slovensko ne tujo. Če zakoni po sebi niso ne dobri ne slabi, temveč je vse odvisno od njihove uporabe, potem novih niti ne rabimo in je tudi stari zakon o RTV dovolj dober.
A potem sledi nevznemirljivo presenečenje: rezervni argument – tisti za vsak slučaj – je moral Drnovšek po referendumski potrditvi novega zakona znova privleči na plan. Najprej je ponovil tezo, da je vsak zakon mogoče izvajati »tako ali drugače, dobro ali slabo«, kar velja tudi za novi zakon. In potem svoj argument še nadgradil – na vprašanje, če je novi zakon boljši za RTV Slovenija, je globokoumno ugotovil, da je za to »možnost« in da je vse odvisno od ljudi!
Ta nadaljevana antropocentrična misel spet zgreši: uporaba zakonov je resda odvisna od ljudi, toda kaj, ko je še pred tem odvisna od zakonov samih – ti vam namreč nikoli ne dajejo poljubne možnosti, da jih uporabljate, kakor vam paše. Je potemtakem presenečenje, če nam Drnovšek, za razliko od prejšnjega predsednika Kučana ali predsednika vlade, v svojem stoičnem stanju ravnodušnosti na novinarsko poizvedovanje ni želel zaupati svoje referendumske odločitve, ali je glasoval za ali proti? Niti ne, pač v maniri iz oddaje Hri-bar, ko se ne more odločiti za okus kepice sladoleda in s pritrjevanjem, da je to zares preveč intimno vprašanje. In potem vendarle olajševalni pomežik: »Sem pa odgovor zaupal Brodiju.« Hopla: predsednik države torej bolj zaupa svojemu psu kot državljanom! Tudi prav. Se vsaj ne bo zameril Janši in polovici volivcev, ker je vendar predsednik vseh. Toda kaj, ko se bo drugi polovici. In morebiti celo Brodiju. Morale zgodbe, da ne moreš biti istočasno predsednik vseh državljanov in hkrati nobenega, še zlasti ne udobno skrit v metafizični in družbeni relativizem, očitno še ni zapopadel. Pričakujemo še kakšen modroslovni napor, gospod predsednik. Tale ni dovolj.