Najprej o politiki. Prva stvar, na katero želim opozoriti, so ravni politike oziroma ravni političnega. Tako lahko ločimo politiko na visoki ravni in (nemara) politiko, ki se odvija na lokalni ravni, politiko, ki zadeva slehernika. Verjamem, da je ta ločitev nejasna, zato jo bom poskusil dodatno opredeliti. Če kaj, potem je politika na visoki ravni medijski konstrukt, gre torej za politiko, kot jo ustvarjajo vodilni mediji. Ker so v vodilnih medijih bolj ali manj prisotni vselej isti posamezniki (strankarski veljaki in komentatorji), bi lahko rekli tudi, da je politika na visoki ravni nekakšen svet zase – svet političnih in gospodarskih elit, ki jih spremljajo elitni intelektualci, komentatorji. Gre za svet osebnih povezav, zamer, afer, začasnih koalicij, začasnih smrtnih sovraštev, začasnih večnih prijateljstev, začasnih večnih vprašanj itd. Ta raven politike in njenih notranjih odnosov predstavlja – rečeno s športno prispodobo – nekakšno prvo ligo političnega, medtem ko je politika na lokalni ravni vedno in vselej le druga liga, politika obrobnežev, politika ljudi, ki jih nastopajoči v prvi ligi niti ne poznajo niti jih nočejo poznati itd. Realna težava te delitve je v tem, da se vse pomembnejše odločitve (o ekonomiji, zakonih, političnih vprašanjih, družbenih odnosih itd.) sprejemajo v prvi ligi, torej daleč proč od druge lige in potemtakem od ljudi. Vloga ljudi (in nastopajočih) v drugi ligi je zgolj ta, da pridejo na volitve (ali pa še to ne, saj ni videti, da bi bili nastopajoči v prvi ligi, ko enkrat poskrbijo za svoj obstanek, zaskrbljeni zaradi tega dejstva) – njihove morebitne ideje ne zanimajo nikogar.
V čem je problem visoke politike, ni težko uvideti. Dejansko je zelo apolitična. Rečeno drugače – političnost te politike se izčrpa v ohranjanju prve lige kot prve lige. Ker bi politika – kot pravi že sama beseda – morala biti skrb za zadeve skupnosti in ker visoka politika skrbi zase, lahko izpeljemo, da se v življenju visoke politike odvija nekaj zelo ne-političnega oziroma a-političnega. Seveda, boste rekli, ta argument je slab, ker sploh ni res, da bi visoka politika skrbela samo zase. Kaj pa vsi programi, reševanja tekočih problemov, razprave o zakonih, ki zadevajo celotno skupnost, potem javne razprave itd.? Da, odgovarjam, toda razprave in odločitve o zadevah vseh potekajo na ravni sporov med elitami, nikakor pa ne moremo trditi, da o posameznih vidikih svojega življenja odločamo volivci neposredno. Sam ne vidim nikakršnih dokazov, da bi elite dejansko upoštevale rezultate sicer izjemno redkih javnih razprav o aktualnih problemih.
Toda, bi rekel kritik, s tem smo razpravo privedli do točke spora med posredno in neposredno demokracijo. To drži. Toda vsaka posredna demokracija, torej demokracija, ki jo v imenu vseh izvaja skupina posameznikov v prvi ligi, je legitimna (to je nemara najbolj tvegana trditev tega sestavka) zgolj in edino takrat, ko eksplicitno izvaja ukrepe, ki bi v dogledni prihodnosti vodili v neposredno demokracijo (oziroma do enakovrednega odločanja o skupnih zadevah predstavnikov vseh lig). Prav iz dejstva, ker predstavniki regionalnih lig in druge lige teh dejavnosti ne vidimo, ker ne opažamo nobenega truda, da bi v odločanje o skupnih zadevah bilo pritegnjeno vse več pripadnikov politične skupnosti, izpeljujemo zgornjo tezo, da predstavniki prve lige ne izvajajo politike, temveč a-politiko.
Na tej točki bi kritik morda dejal, da se večina državljanov žal ni sposobna udejstvovati v politiki. Nato bi naštel kopico dejstev, zaradi katerih so državljani itak apolitični in niso vredni zaupanja. Na tej točki se s kritiko delno strinjam. Ne morem zanikati, da dandanes več ljudi odda glas v resničnostnih šovih kakor na volitvah (še posebno EU-volitvah). Toda, če je stanje trenutno takšno, to ne pomeni, da ga ni mogoče izboljšati (z ustreznimi vlaganji v javno šolstvo in zlasti v različne neformalne oblike izobraževanja, ki se jih loteva civilna družba). Prav na tej točki lahko opozorim, da se država, ta negovalka državljanske zavesti o političnem, najbolj mačehovsko vede prav do subjektov (društev, zavodov, posameznikov, aktivistov), ki si najbolj iskreno prizadevajo za širjenje ideje aktivnega državljanstva. Opozarjam tudi, da se iz sfere vsakdanje civilne družbe (druge lige itd.) umika vse več izobraženih posameznikov bodisi zaradi intelektualne upokojitve bodisi ker želijo prestopiti v prvo ligo. Pripadniki množic zato ostajamo nerazsvetljeni in neizobraženi in mislim, da ni prav, da se izobraženi, potem ko so se umaknili, na nas jezijo. To, na kar so lahko jezni, je zgolj praznina, ki so jo ustvarili s svojim umikom. Aktivno državljanstvo – nemara je to vsa poanta tega teksta – ne bo vzniknilo od zgoraj navzdol (iz prve lige v drugo in naprej), temveč po obratni poti. Aktivno državljanstvo ne bo vzniknilo, če bodo nekateri igralci prve lige svoj klub poimenovali ZARES, temveč ko bo večina državljanov zares sposobna biti politično aktivna. O državi aktivnih državljanov bomo lahko govorili, ko bodo ti državljani zamahnili z roko nad, na primer, sporom med S. Hribar in J. Janšo in se bodo raje ukvarjali s stvarmi, ki jih dejansko zadevajo. Za takšne državljane bo povsem nepomembno, kaj si mislita J. Janša ali S. Hribar, saj njuno mišljenje o stvareh, ki ne zadevajo nikogar, razen morda profesionalne radovednosti antropologov, nanje ne bo moglo vplivati. Toda dokler nas bodo zapuščali najboljši in dokler bodo mediji napihovali nenehno iste, ekscesne, turbolentne, rumeno-rumene štorije igralcev iz prve lige, najbrž ne bo nič bolje. Posredna demokracija bo zgolj reproducirala samo sebe.
Kar mora storiti država posredne demokracije, je potemtakem to, da čim več ljudi izobrazi v aktivne državljane. Truditi se mora za evolucijo k neposredni demokraciji. Ljudem mora pokazati, da zgodbe iz prve lige niso njihove zgodbe. Ker državo vodijo igralci prve lige, je to težko uresničljivo. Tako tudi ni presenetljivo, če društva, zavodi, aktivisti in drugi posamezniki, ki bi radi oživili političnost lokalnih skupnosti, sosesk ipd., pri nas bolj ali manj životarijo. To, vidite, je tragično, saj s tem – kot družba – izgubimo kopico izjemno kakovostnih idej in produktov, ki nastajajo v tej sferi. Danes nastavki neposredne demokracije izginjajo hitreje kakor ledeniki.
S tem pridemo do laži. Politika, ki se gre a-politiko, demokracija, v kateri ne moremo opazovati trajnega napredka (od posredne k vse bolj neposredni obliki), je nekakšna laž. Opravka imamo z lažno politiko in lažno demokracijo.