Ali je mogoče v primeru zloglasne pokojninske reforme sploh govoriti o kakšni reformi? Glavna značilnost vsake reforme, če gre res za reformo, je namreč v tem, da se spremenijo temeljni okviri oziroma temeljna oblika/forma določenega sistema. Pri naši pokojninski reformi pa gre bolj za nekakšen aneks k stari obliki, ki spreminja le številke v istem sistemu.
Zgolj kvantitativne spremembe namesto reforme
Prihajajoče spremembe na področju pokojninske zakonodaje, ki trenutno burijo duhove tako pri nas kot v mnogih drugih evropskih državah, se povsem nekritično razumejo kot reforme pokojninskega sistema. Če pogledamo na te spremembe s širšega družbenega stališča in ne zgolj iz ozkega ekonomskega zornega kota, potem lahko te spremembe označimo kot nič drugega kakor za ljudi izredno neprijeten popravek številk v starem pokojninskem sistemu. Spremenilo se bo le to, da bodo ljudje morali delati dlje oziroma več, da si zaslužijo pokojnino. Mnogi kritiki pokojninskega sistema pravilno izpostavljajo, da je nujnost sprememb na tem področju utemeljena, način reševanja problema pa preveč rokohitrski in primitivno ekonomski. Skratka, povsem brez domišljije so t. i. reformatorji vnesli nekaj novih cifer v stare logaritme in našli čudežno zdravilo za reševanje pokojninskih blagajn. Pri čemer pa so povsem spregledali razloge, ki so povzročili to nujo po spremembah na področju pokojninskih sistemov. Primanjkljaja v pokojninski blagajni v letu 2010 namreč ne more povzročati pričakovana življenjska doba leta 2050. Težave s pokojninskimi blagajnami imajo svoje izvore v številnih spremembah tako na ožjem področju sodobnih oblik in načinov v gospodarskih procesih kakor tudi v splošnih družbenih spremembah, ki vplivajo na prepričanja in ravnanja ljudi. Zgolj kvantitativni popravki cifer v pokojninski zakonodaji zato ne morejo preprečiti kolapsa pokojninskega sistema. Nujen je paradigmatsko nov pogled na koncept pokojnin.
Zastarelost »glavarinskega« modela
Trenutni pokojninski sistem v evropskem svetu izhaja iz temeljne navezave pravice do pokojnine na pravice iz naslova dela. Skratka, pravica do pokojnine je logični nasledek tega, da je človek delovno aktivno dobo svojega življenja preživel v polni zaposlitvi. Pokojnina je tako neke vrste privarčevani denar, ki ga je človek že zaslužil takrat, ko je lahko delal, zato da bo lahko žel tudi takrat, ko ne bo več mogel delati. In vsak je prislužil pokojnino le zase in le toliko, kot je pač prislužil.
Na prvi pogled je tak sistem prepoznan kot del socialne politike določene države, ki zagotavlja pokojnine iz javnih sredstev, vendar je to, žal, le videz. Sistem namreč temelji na individualističnem pristopu, kakršen je značilen za neoliberalne sisteme, in ne na socialnem pristopu, ki izključuje takšne individualne elemente. Pokojnina v našem sistemu ni nekaj, kar človeku pripada zato, ker živi v socialni državi, temveč nekaj, kar je sam prislužil s svojim delom. »Vsakomur to, kar si je prislužil« pa ni socialni model, temveč neoliberalni model. Tudi t. i. državne pokojnine, ki pripadajo vsem državljanom pri določeni starosti, namreč niso dejansko prave pokojnine, temveč po višini prihodka ustrezajo socialni podpori in so pravzaprav le nadaljevanje te minimalne socialne politike. Pokojninski sistem, ki ga zdaj poznamo, torej ustreza modelu »vsak skrbi sam zase« in ne modelu »skupnostna skrb vseh za vse«. Nobenih socialnih elementov torej ne moremo najti v zdajšnjem pokojninskem sistemu, in podrobnejši pogled pokaže, da se prav v tem pomanjkanju socialne note nahaja šibkost tega sistema.
Če namreč pogledamo z drugega vidika, vidimo, da gre za nekakšen glavarinski sistem. Pokojninska blagajna se polni s prispevki, ki jih delodajalci trenutno zaposlenih vplačujejo za namene izplačevanja pokojnin trenutnim upokojencem. Pokojninska blagajna je tako pretežno odvisna od števila zaposlenih in ne od splošnega gospodarskega (blago)stanja v državi. Prava reforma pokojninskega sistema bi morala prekiniti s tem glavarinskim sistemom predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker se danes oblilo presežne vrednosti ustvari v panogah, ki niso delovno intenzivne, torej niso velik zaposlovalec in zato te panoge minimalno vplačujejo v pokojninsko blagajno. Po drugi strani pa prav nasprotno mnoge delovno intenzivne panoge, ki množično zaposlujejo, ustvarjajo manj presežne vrednosti in izplačujejo temu primerno nizke plače in nizke prispevke. In drugič, vse več ljudi je prisiljenih v prekerno pogodbeno delo, kjer se prispevki sploh ne plačujejo, ali v samozaposlovanje, kjer si samozaposleni vplačujejo le minimalne prispevke v pokojninsko blagajno. Skratka, zaradi glavarinskega sistema se po eni strani izdatni dobički pretakajo mimo pokojninskih blagajn zgolj zato, ker jim je to zakonsko omogočeno, po drugi strani pa še prekerno delo ustavlja stari avtomatizem vplačevanja pokojninskih prispevkov. Podaljševanje delovne dobe zato ne more preprečiti kolapsa pokojninskih sistemov, saj se škrat ne nahaja v številkah delovnih in življenjskih let, temveč v spremembah v načinih zaposlovanja ter v porušenem razmerju med delom in presežno vrednostjo. Če presežna vrednost ne izhaja več le iz dela, temveč nastaja tudi mimo dela, potem je tej novosti v sodobnih ekonomskih procesih potrebno slediti tudi na področju pokojninske politike, kar pomeni, da se mora pokojninska blagajna v večji meri polniti iz dobičkov in manj neposredno iz zaposlitvenih razmerij.
Nezmožnost mlajših generacij za dolgoročno planiranje
Drugo napačno predpostavko trenutne pokojninske »reforme« lahko prepoznamo v zgrešenem argumentu, ki poskuša reformo legitimirati z izjavo, da »gre za reševanje pokojnin današnje mladine«. Vsaj dve stvari nekoga, ki je star recimo 25 let, tukaj pošteno zmotita. Prvič, daljša delovna doba starejših, ki so zdaj zaposleni, bo temu petindvajsetletniku še bolj oddaljila že tako oddaljene sanje o zaposlitvi, saj bo brezposelnost v prihodnjih nekaj letih tudi brez kriznega stanja rasla že zaradi novega pokojninskega zakona. In drugič, povsem zgrešeno je danes na mladega človeka apelirati z idejami o tem, kaj bo z njegovimi prihodki čez štiri ali pet desetletij, če pa ga izkušnje učijo, da o svojih dohodkih ne more kalkulirati niti štiri ali pet let vnaprej. Če se mladi še lahko kolikor toliko vživijo v dolgoročne vizije, kar se tiče področja ekologije, pa tako dolgoročnih vizij z vidika lastnih prihodkov niso zmožni. Prekernost in kratkoročnost gledanja se je že toliko zajedla v način življenja mladih, da dolgoročnega ekonomskega načrtovanja preprosto večinoma niso zmožni. Pa ne gre za to, da mladi ne bi zaupali vladi, ki jim obljublja pokojnine, problem je globlji, mladi psihološko niso zmožni videti svoje prihodnosti nekaj desetletij vnaprej. Čas, ko so ljudje sistematično načrtovali svoje življenje v okviru pojma kariere, ki je vodila po stopničkah vseživljenjske zaposlitve do lepe pokojnine in prijetne hiške na stara leta, je minil pred nekaj desetletji. Trenutne hitro spremenljive okoliščine so mladim ljudem spremenile kognitivno strukturo, prihodnost je nekaj, kar »bomo videli«, nekaj, kar »bo, kot bo«, in ne nekaj, kar lahko jasno in racionalno načrtuješ in predvidiš. Zakaj bi potem vlade pričakovale, da bodo prepričale s takšnimi argumenti, kot je skrb za prihodnost čez 40 let, ko pa mlademu človeku ni mogoče računati z nobeno varnostjo niti čez kratka 4 leta?
Ta značilnost mlajših generacij, ki so se že dokaj dobro prilagodile nenehnim nihanjem in spremembam okoliščin, predvsem prilagodile tako, da so prenehale dolgoročno načrtovati, ima tudi neposredne ekonomske učinke. Dolgo vztrajanje pri študentskem delu, samozaposlovanje s plačevanjem minimalnih prispevkov ali celo pogodbeno delo povsem brez plačevanja prispevkov omogoča mladim, da shajajo, nekaterim celo, da solidno dobro živijo, vendar pa tak način razmišljanja ni kompatibilen s pokojninskim sistemom, ki temelji na vplačevanju prispevkov »po glavah«. Prekernost ne dovoljuje razmišljanja predaleč vnaprej, in to se bo v pokojninski blagajni vse bolj poznalo. Mladih ni mogoče prestrašiti z vprašanjem, kaj bo z njimi na stara leta, ko pa so se že naučili živeti z grozo vprašanja, kaj bo z njimi drugo leto.
Pokojnina kot univerzalna pravica namesto »varčevalnega modela«
Pokojninska reforma, ki bi si zaslužila naziv reforme, bi torej morala upoštevati te posebnosti sodobnih ekonomskih procesov, ki razdvajajo tradicionalno zvezo med delom in presežno vrednostjo, ter posebnosti v položaju novih generacij, ki bremena skrbi za lastno pokojnino preprosto ne morejo prevzeti nase, ker jih dejstvo prekernosti preveč usmerja v kratkoročno gledanje. Pokojnino je potrebno vzpostaviti kot koncept, ki sodi na področje univerzalnih pravic, ne pa da se jo obravnava kot nekakšen varčevalni sistem, ki omogoča posameznikom, da varčujejo za svojo starost. Pokojnina mora postati pravica, ki pripada vsakomur, ne le tistim, ki so imeli privilegij dovolj dolgo ostati polno zaposleni. Polno zaposlenih bo vse manj, vse več bo nekakšnih vmesnih obdobij brezposelnosti, vse več bo dolgoročno ali celo trajno brezposelnih, saj ekonomski procesi vse bolj izključujejo človeško delovno silo. Koliko je potem še smiselno pokojninsko blagajno polniti na podlagi pogodb o zaposlitvi, ki postajajo vse redkejše in vse bolj značilne za manj donosne panoge. Če hočemo govoriti o socialni državi, potem mora pokojnina posameznika izhajati iz skupnega družbenega proizvoda in ne iz individualne varčevalne sheme, ki si zgolj nadeva ime pokojnine. Vsem je jasno, da so primanjkljaji v pokojninski blagajni posledica določenih plusov, ki so se oblikovali na skritih in manj skritih otoških in drugih računih. In daljša delovna doba bo le še dodatno polnila tiste račune. Ljudje to vedo, zato hude bitke v Franciji, in zato (upajmo) referendum v Sloveniji.