V članku želim opisati družbeno dogajanje na delu slovenskega alpskega prostora, ki ga imenujemo Pohorje. Z Nobelovo nagrado, ki jo je v letu 2004 svetovna strokovna javnost podelila ge. Vangari Matai, je pokazano, da so lahko načela trajnostnega razvoja sestavni del vsakodnevnega življenja vsake družbe, ne glede na geografsko področje in družbeni sistem.
S pričujočim tekstom želim pokazati, kako se načela trajnostnega razvoja na Pohorju z izključevanjem naravovarstvenih vidikov in javnega dobra zanemarjajo in s tem opozoriti odgovorne institucije na naravovarstveno in družbeno situacijo na tem delu Alp.
1. POHORJE IN DRUŽBA SKOZI ČAS
Skozi zgodovino si človek podreja naravno okolje za zadovoljitev svojih potreb. Pri tem nastajajo družbena okolja, ki niso strogo ločena od narave oziroma naravnega okolja. To podrejanje se glede na družbeno in zgodovinsko situacijo v kateri se dogaja različno izvaja in poimenuje.
Na Pohorju so prvi ustanavljali naselbine staroslovani (Tinje), na Mariborskem Pohorju pa so gradili svoje naselbine Kelti (Poštela). Njihov namen je bil vključiti naraven prostor v svojo družbeno interpretacijo realnosti, kar je izgledalo kot naselje ali utrdba in služilo družbeni situaciji ljudi, ki so živeli znotraj naravnega okolja. Z razvojem družbenim dogodkov in okoliščin so se ustanavljala mesta v dolini in naselbine v hribih so postale posestva, kjer so preživljali prosti čas bogatejši sloji.
Današnje Razvanje in Hoško Pohorje je bilo od srednjega veka do pomladi narodov prepredeno z veleposestniškimi parcelami. Lastništvo posestev in gozdov je bilo jasno: lastnik je samostojno upravljal z lastnino ali pa je imel najetega upravljavca, ki je odgovarjal lastniku. Tako imamo vrsto primerov prepletanja naravnega dobra in ustvarjanja družbenega dobra v soodvisnem odnosu.Tako je bilo tudi na Meranovem nad Limbušem, kjer je avstrijski nadvojvoda Janez videl v 19. stoletju priložnost za vzgajanje vinske trte, ki jo je prinesel iz Porenja in danes je tod vinska klet s kvalitetnim vinom.
S pojavom družbenega obdobja moderne se je večala okoljevarstvena etika in skrb za okolje v najširšem smislu. To pomeni, da lastniki nekega področja, gozda, travnika ali objekta pri upravljanju z njim niso bili več popolnoma svobodni. Nad upravljanjem bdijo občinske in državne službe za varovanje okolja. Te se pojavijo z nastankom državnih oblik urejanja skupnega življenja ljudi.
V obdobju socializma so se na Mariborskem Pohorju gradili smučarsko turistični objekti (npr. gondolske žičnice). To je primer družbenega dobra, ki se tesno prepleta z naravnim dobrim (gozdom). Mariborsko Pohorje je naravno in družbeno javno dobro zato, ker predstavlja s svojimi smučišči in širšim naravnim okoljem del biotskega sistema Pohorja kot celote in s svojimi žičniškimi napravami ter smučarsko infrastrukturo del časa in prostora, torej kulture oziroma družbe. Mariborsko Pohorje je torej specifičen kulturno naravni prostor, ki se je oblikoval v času socializma.
Po prehodu v kapitalizem so najvitalnejši »deli« zgoraj omenjene družbene lastnine, sestavljeni iz naravnega in družbenega dobra, ostali v lasti države oziroma državljanov in bili dani (zaupani) v upravljanje občinam (mariborski občini) in državi (Skladu kmetijskih zemljišč). S prihodom kapitalizma se je oblikoval privatni družbeni sektor, ki pa ni mogel družbene lastnine odkupiti, ampak jo je lahko dobil le v upravljanje (razen lastniških gozdov, ki so bili predmet denacionalizacije).
Razen nekaj parcel, kjer so bili včasih gozdovi, ki so danes spremenjeni v smučišča in katerih lastništvo se še ureja, je celotno območje Mariborskega Pohorja z vso smučarsko infrastrukturo v lasti mariborske občine. Z državnimi gozdovi pa upravlja Sklad kmetijskih zemljišč (država). Teritorij Mariborskega Pohorja bi lahko imenovali tudi zimsko turistična infrastruktura in je v celoti dana v upravljanje Smučarskemu klubu Branik.
Danes imamo torej družbeno in naravno javno dobro, ki ostaja v lasti države in je dano določeni javni ali privatni službi v upravljanje. To družbeno/naravno javno dobro se na Mariborskem Pohorju imenuje Pohorska vzpenjača z vsemi žičniškimi napravami in smučišči. Z vso to javno in naravno družbeno dobrino pa je potrebno upravljati, za njo skrbeti in z njo tudi tržiti in tako pride do koncesij in koncesijskih pogodb, ki urejajo razmerja med lastnikom in upravljalcem.
V pričujočem članku, ki obravnava prehajanje javnega družbenega in naravnega dobra kot tudi upravljanje s tem konkretnim naravnim/družbenim dobrim v privatne roke, so pokazane prednosti in slabosti koncesij oziroma pogodb med državo ali občino in nekim upravljavcem.
2. KONCESIJSKA POGODBA IN MARIBORSKO POHORJE
Celotna smučarska infrastruktura na Mariborskem Pohorju se je po osamosvojitvi leta 1991 predala v upravljanje s koncesijsko pogodbo, v kateri je koncedent Mestna občina Maribor (v nadaljevanju MOM) in koncesionar (upravljalec) Smučarski klub Branik (v nadaljevanju SKBR).
Po mnenju Rudija Bračiča, bivšega člana poslovnega sveta MOM, ki je vrsto let urejal odnose med MOM in SKBR, je slednji upravljal z Mariborskim Pohorjem že v času osamosvojitve leta 1991. Koncesijska pogodba med MOM in SKBR je bila sestavljena šele leta 1998 in leta 2001 preoblikovana in dopolnjena (Pogodba o prenosu javnih športnih objektov občinskega pomena ter zemljišč in drugih objektov v upravljanje in vzdrževanje). Po mnenju Bračiča, ki je sodeloval pri sestavljanju pogodbe med MOM in SKBR in je poznavalec družbenih razmer na Pohorju, od 1991 do 1998 leta ni uradnih zaznamkov o upravljanju s smučarsko infrastrukturo.
Vsak občan MOM pa lahko ugotovi, da so se do leta 1998 opravljale določene spremembe v prostorskem urejanju Mariborskega Pohorja (npr. širjenje smučišč) in trženje tega javnega dobra. Iz tega lahko ugotovimo, da je MOM imela do leta 1998 malomaren odnos do Mariborskega Pohorja tako iz družbenega, kot iz naravovarstvenega vidika.
Zanimiv je tudi podatek, da je vodstvo SKBR ustanovilo privatno firmo Športni center Pohorje, predvsem za namene trženja in pridobivanja sredstev iz državnega proračuna. Klub, ki je dobil v upravljanje javno dobro, je ustanovil privatno firmo, ki to javno dobro tudi trži.
Pri analizi pogodbe med MOM in SKBR si bom pomagal s Koncesijsko pogodbo za proizvodnjo električne energije v verigi hidroelektrarn na reki Dravi. Hidroelektrarne na Dravi s svojim naravnim dobrim (Dravo) in družbenim dobrim, izgrajenim v glavnem v socializmu (hidroelektrarne), predstavlja podoben model. Reka Drava kot naravno dobro s svojim družbenim dobrim (hidroelektrarne) predstavlja podobno kombinacijo javnega dobra, sestavljenega iz naravnih in družbenih elementov kot v primeru Mariborskega Pohorja, le da je v tem primeru upravljalec država.
2.1. ANALIZA KONCESIJSKE POGODBE ZA MARIBORSKO POHORJE
Analiza Koncesijske pogodbe za Mariborsko Pohorje (v nadaljevanju KPMB) je izvedena na osnovi primerjave s koncesijsko pogodbo med Republiko Slovenijo in verigo hidroelektrarn na reki Dravi.
Obe pogodbi imata skupne naslednje točke:
· določitev predmeta pogodbe
· restrikcije v pogodbi, ki govorijo o zahtevah in prepovedih
· nadomestilo za upravljanje
· nadzor nad upravljanjem z javnim dobrim
· trajanje pogodbe
Prepisi iz pogodb, ki so pod enakimi točkami:
· predmet pogodbe
Pohorje: Prvi sklep o določitvi javnih športnih objektov mariborske občine se je izvršil leta 1998. Javni športni objekti so v lasti občine. Upravljalec upravlja tudi z zemljišči in drugimi objekti na področju Mariborskega Pohorja, ki so v lasti občine.
Drava: Verigi elektrarn pripadajo vse elektrarne na Dravi od avstrijske do hrvaške meje. Upravljalec optimalno izkorišča potencialno energijo reke Drave ob upoštevanju varstva okolja. Predmet pogodbe ureja tudi pogoje za izvajanje koncesije, čas trajanja koncesije ter plačilo za koncesijo.
· restrikcije v pogodbi
Pohorje: Upravljalec mora javne športne objekte prednostno uporabljati v skladu s Pravilnikom o koriščenju javnih objektov v Mariboru (MUV, št. 23/98) in ob upoštevanju Zakona o žičnicah. Uporabljati jih mora s skrbnostjo dobrega gospodarja.
Drava: Upravljalec mora zavarovati naravne in družbene dobrine pred škodljivimi posledicami delovanja hidroelektrarn, ohranjati biotsko raznovrstnost in varstvo habitatov in ohranjati naravno vrednoto v največji možni meri.
· nadomestilo za upravljanje
Pohorje: V času trajanja pogodbe upravljalec občini ni dolžan plačati nadomestila za upravljanje s športnimi objekti, zemljišči in drugimi objekti. Objekte mora le vzdrževati in zagotavljati njihovo nezmanjšano vrednost.
Drava: 10% od letnega dobička mora upravljalec plačati državi. Ta pa si z občinami razdeli sredstva v razmerju 60:40 v korist občin.
· nadzor nad upravljanjem
Pohorje: Izvaja se nadzor nad stanjem javnih športnih objektov, nadzor nad izvajanjem urnikov vadbe in nadzor nad porabljeni proračunskimi sredstvi za obnovo objektov. (MOM prispeva SK Braniku vsako leto 8 mio SIT za obnovo dotrajanih naprav).
Drava: Nadzor izvršujejo inšpektorji, pristojni za vode. V koncesiji je natančno določena tarifa plačila posameznim občinam. Nadzor nad izvajanem plačil izvaja R Slovenija in občine.
· trajanje pogodbe
Pohorje: Dokler bo obstajal SK Branik in se bodo upoštevala določila iz koncesijske pogodbe.
Drava: Pogodba velja 50 let ob upoštevanju vseh naravovarstvenih pogojev za delovanje verige elektrarn in finančnemu poslovanju po določenem pravilniku, določenem s pogodbo.
2.2. NEKAJ URADNIH ZAZNAMKOV, KI SE NANAŠAJO NA MARIBORSKO POHORJE
Preden analiziram pogodbo o upravljanjem s smučarsko infrastrukturo na Mariborskem Pohorju, bom navedel nekaj uradnih zaznamkov, ki se dotikajo tega javnega dobra. Te uradne zaznamke sem dobil na državnih spletnih straneh in se dotikajo predvsem naravovarstva in ekološke problematike. Na te zaznamke se nanaša del analize pogodbe med MOM in SKBR.
· »Republika Slovenija se je v skladu z obveznostmi iz Konvencije o varstvu Alp (Alpska konvencija) zavezala k zagotavljanju celovite politike varstva in trajnostnega razvoja alpskega prostora. Kar pomeni ohranjanje ravnovesja med gospodarski razvojem nekega področja, socialnim in kulturnim razvojem ter naravovarstvom in biotsko raznovrstnostjo nekega področja.«
Vir: http://www.gov.si/mop/zakonodaja/konvenc/alpska_prostor.pdf
· »Leta 1999 je župan mestne občine Maribor, g. Boris Sovič za mesto Maribor simbolično prevzel naslov “Alpsko mesto leta” od župana mesta Belluno, g. Maurizija Fistarola. Mesto, ki je nosilec tega naslova, se za eno leto spremeni v prestolnico, oz. osrednje mesto v alpskem prostoru.Za šport in turizem ter razvoj teh dveh panog v Mariboru je Pohorje velikega pomena, zato je vrsta prireditev s tega področja vezana prav na pobočja ali na vznožje Pohorja. Značilno za te prireditve je, da so skrbno organizirane in izvedene z veliko mero odgovornosti tudi do naravnega okolja, ne glede na to ali so prireditve športnega ali zabavnega, rekreacijskega ali turističnega značaja.«
Vir: http://www.maribor.si:81/Arhiv/Alpsko_mesto/Alpsko_mesto_2.htm
· Glede na podatke Zavoda RS za varstvo narave v projekt Natura 2000 spada tudi Pohorje. »Direktivo o ohranjanju prostoživečih vrst ptic – Ptičja direktiva, katere osnovni namen je varovanje vseh prostoživečih ptic na ozemlju EU in na direktivo o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst – Habitatna direktiva, katere cilj je zavarovati najpomembnejša območja neokrnjene narave v Evropi ter na zakon o ohranjanju narave, ki daje pravno osnovo za določitev posebnih varstvenih območij.«
Vir: http://www.zrsvn.si/slo/ce/ce_natura2000.asp
3. ZAKLJUČEK, ANALIZA
V uvodu oziroma opisu predmeta pogodbe je nakazana vsebina pogodbe. V primeru Mariborskega Pohorja so opisane kot predmet pogodbe le žičniške naprave, definirane »kot športni objekti, drugi objekti in oprema ter zemljišča, namenjena športnim aktivnostim«. Pri tem so obravnavana smučišča kot objekti, ne kot naravni del biotskega sistema Pohorja. K smučiščem pa dejansko spadajo tudi gozdni robovi, občutljiv ekosistem gozda in vodotoki na ali ob smučiščih. Predmet pogodbe je domala absurden, saj obravnava minimalno 250 Ha površine Pohorja, pri čemer se sploh ne omeni narave, naravnega dobra in naravovarstva. V pogodbi za Mariborsko Pohorje naravno dobro sploh ni definirano, kaj šele priznano.
V primeru Drave je jasna ločnica med verigo elektrarn in Dravo. Slednja je jasno definirana kot del naravnega ekosistema in pogodba zahteva poseben naravovarstven režim do reke. Prav tako se že v uvodu, v opisu predmeta pogodbe, jasno definirajo obveznosti do družbenega dobra v obliki finančnih povračil občinam, v katerih se nahajajo elektrarne. Pojavlja se torej jasna definicija naravnega in družbenega dobra.
Zanimive so dolžnosti in omejitve v primeru upravljavca na Mariborskem Pohorju. Edina obveza je, da mora upravljalec »biti dober gospodar«. Zelo ohlapna definicija, ki dopušča široke možnosti razlag. Ni jasno, za koga mora biti upravljalec »dober gospodar«, za naravo, za svoje trženje, za potrebe občine… Ob najmanj 250 hektarjih smučarskih površin, ki jih obsega Mariborsko Pohorje, ni niti enkrat omenjena upravljalčeva dolžnost varovanja narave. V pogodbi je sicer opisana upravljalčeva dolžnost upoštevanja občinskega Pravilnika o koriščenju športnih objektov iz leta 1998 in Zakona o žičnicah, ki pa ju ni mogoče dobiti na vpogled.
V primeru Drave so v petih točkah natančno definirane naravovarstvene smernice upravljalca. Kot primer lahko navedemo tudi upravljanje s Postojnsko jamo, pri kateri mora upravljalec izpolniti 49 naravovarstvenih zahtev, da lahko upravlja z jamo. V primeru Mariborskega Pohorja nima upravljalec niti ene naravovarstvene obveznosti pri točki »obveznosti in dolžnosti upravljalca«.
Nadomestilo za upravljanje dejansko pomeni koliko finančnih sredstev dobi občina od upravljalca, ki ustvarja dobiček z upravljano infrastrukturo. Na Mariborskem Pohorju privatna firma ŠC Pohorje, ki upravlja skupaj s SK Branik z vso smučarsko infrastrukturo na omenjenem področju, ne prispeva v občinsko blagajno niti tolarja. Upravljalčeva dolžnost je le zagotavljanje vzdrževanja naprav in zagotavljanje potrebnega obratovanja omenjenih naprav. Nikjer se ne omenja poraba sredstev za vzdrževanja naravovarstvenega stanja naravnega okolja, torej smučišč, ki prav tako spadajo v predmet pogodbe.
V primeru Drave je upravljalec dolžan plačati lastniku, torej državi 10% od dobička. Država pa je dolžna od svojega deleža posredovati 60% občini, v kateri se naprava (elektrarna) nahaja.
Pri nadzoru nad upravljanjem z določeno dobrino je v primeru Drave natančno opredeljen naravovarstveni (Drava) in družbeni del (elektrarne) nadzora. V primeru Pohorja je nadzor namenjen nadzoru stanja objektov. Vsebina te točke pogodbe vključuje vzdrževanje vlečnic in njihovo obnovo, nima pa vgrajenega varnostnega mehanizma, ki bi sankcioniral malomaren odnos do narave, ob upoštevanju dejstva, da se te dejavnosti vršijo sredi ali ob gozdu. Posledica omenjene točke je nesankcionirano uničevanje gozdnih in travniških habitatov, ki ga lahko prebivalci pod Pohorjem opazujejo že vrsto let (nazadnje leta 2004 pri obnovi vlečnice Stolp). Ko torej upravljalec izvaja neko dejavnost sredi naravnega okolja, nima do le tega nobenih dolžnosti in posledica je malomaren in škodljiv odnos do narave.
Pri trajanju pogodbe je v primeru Drave doba jasno definirana in sicer 50 let. Doba trajanja je jasno pogojena z izvrševanjem upravljalčevih dolžnosti, ki pa so tudi jasno definirane. V primeru Mariborskega Pohorja je doba primarno vezana na obstoj kluba, ki opravlja z javnim dobrim in sekundarno na izvrševanje dolžnosti upravljalca, ki pa so zelo ohlapno definirane. Predvsem se te dolžnosti, kot sem že omenil, dotikajo vzdrževanja in gospodarjenja z napravami, nikjer pa se ne omenja odnos do narave. Sama definicija trajanja pogodbe, kot tudi njena vsebina, pa omogoča trajno degradacijo naravnega okolja.
V primeru Pohorja lahko v pogodbi opazimo, da se pojma narava in naravovarstvo ne omenjata niti z eno besedo. Osnove direktive Nature 2000 in Alpske konvencije so torej na Mariborskem Pohorju zanemarjene.
Za preverjanje in izvrševanje naravovarstvenih načel, ki se dotikajo Mariborskega Pohorja je razen občinske službe (Zavod za varstvo okolja) odgovorna tudi država s svojimi službami za varovanje narave-okolja (Zavod RS za varstvo narave). Na to so v zadnjih letih opozarjale številne civilne iniciative (Forum za Pohorje, Ljubor) in okoljsko osveščeni posamezniki. Državne ustanove, kot so Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod za gozdove in Zavod za varstvo narave, delujejo preveč okorno in togo, predvsem prepočasi in s premajhnimi pooblastili, da bi se zadostilo osnovnim normam varovanja okolja. To dokazujejo konkretni primeri nesankcioniranih posegov v okolje in naravo (akumulacijska jezera izgrajena brez ustreznih dovoljenj, tri letna zakasnitev odločbe o rušenju črnih gradenj, neurejeni gozdni robovi, onesnaženja vodotokov z umetnimi gnojili ter onesnaževanja s hrupom snežnih topov in umetno svetlobo nočnih reflektorjev ipd.).
Javno dobro, Mariborsko Pohorje, poraja torej naslednja strnjena vprašanja:
1. Kako je bilo z upravljanjem Mariborskega Pohorja od osamosvojitve Slovenije do leta 1998, ko se upravljanje prvič uradno omenja?
2. Kako je mogoče, da se je iz pogodbe popolnoma izključilo naravno dobro?
3. Zakaj ne dobi občina finančnih sredstev od upravljavca, ki Mariborsko Pohorje uporablja v tržne namene?
4. Po nekaterih podatkih upravljalci zaradi investicij (saniranje) v objekte smučarske infrastrukture postajajo lastniki objektov. Ali navedeno drži?
5. Lastnina smučišča Cojzarica nad Rušami je last mariborske občine, s predvidenim podaljškom smučišča pa se ukvarja ruška občina. Ali se postavljajo nove občinske meje?
6. Kdaj se bodo začela načela trajnostnega razvoja uresničevati tudi na Pohorju?
Matej Kos Durjava, podiplomski študent sociologije na FDV, september 2004