Zaresova grožnja z izstopom iz vlade je pokazala na programsko zadrego vlade. Na dlani je nujnost podržavljenja podjetij, ki jih dušijo menedžerski prevzemi. Nekateri člani vlade pa še kar blejajo neoliberalne floskule o nevmešavanju države v gospodarstvo.
Kdor nima dovolj drznosti in ekonomskega znanja za radikalno mišljenje, danes ne more biti član vlade. Kdor se zanaša na včerajšnjo vero v to, da deregulacija in privatizacija prinašata gospodarsko rast in delovna mesta, ni kos izzivom strukturne krize kapitalizma. V socialdemokratski vladi takšnih mrgoli. Najbolj nebogljen je tiskovni predstavnik vlade Borut Pahor. Pod njegovim vodstvom stranka SD nikoli ni investirala v levičarski tisk, izobraževanje in inštitute, pač pa v PR in v mrežo mladih povzpetnikov, lačnih cenenih uspehov in uradniških karier. Zdaj jo je gospodarska kriza našla teoretsko golo in boso: v razmerah, v katerih neoliberalni recepti ne učinkujejo več, socialdemokracija nima pripravljenih alternativnih zamisli ekonomske politike. Svojo zadrego prikriva s populističnim pridušanjem proti sovražnikom ljudstva: Hrvaški, tajkunom ali Kramarjevemu milijonu.
V jedru spora glede podaljšanja neodplačljivih kreditov skupine Pivovarne Laško tiči naslednji problem. Boško Šrot je hotel privatizirati prevelik poslovni imperij. Zaradi finančne krize kreditov ne more vrniti, zato izčrpava hčerinska podjetja, da bi financiral svoj menedžerski prevzem. S tem ogroža tisoče delovnih mest v sicer zdravih industrijskih podjetjih. Državna banka NLB bi lahko to izprijeno zgodbo elegantno presekala z zasegom zastavljenih delnic.
Toda v naslednjem koraku bi se odprla vrsta vprašanj. Ali bo morala država objaviti prevzemno ponudbo za delno zasežena podjetja? Od kod naj vzame denar za morebitne dokapitalizacije? Ali naj se loti aktivnega upravljanja zaseženih podjetij in ali naj bo država dolgoročna lastnica ali le začasna do dviga borznih indeksov? Kakšna je širša strategija države glede modelov lastništva v gospodarstvu? NLB ne more imeti odgovorov na ta vprašanja. Vlada pa jih očitno nima. Zdi se, da je Draško Veselinovič podaljšal posojilo Infond Holdingu zato, da je dal mesec in pol časa vladi, naj pripravi strategijo podržavljanja zadolženih podjetij. Politiki pa so planili po njem kot po narodnem izdajalcu.
Čemu podržaviti ogrožena podjetja? 1. Neposredni razlog je obramba delovnih mest tam, kjer ima poslovni program možnosti za preživetje na daljši rok in je podržavljenje cenejše od socialnih podpor delavcem, ki bi izgubili službe.
2. Za davkoplačevalce je pomembna zaščita državnih pomoči v obliki poroštev, odpustkov, subvencij skrajšanega delovnega časa ipd.: tovrstna pomoč ne sme dobiti statusa daril zasebnikom. Če jih obravnavamo kot posojila, je problem v tem, da jih podjetja v finančnih težavah najbrž še lep čas ne bodo mogla odplačati, zato jih je bolje obravnavati kot investicije in jih takoj zavarovati s konverzijo v lastniške deleže.
3. Tretji argument je zaščita nacionalnih gospodarskih interesov. Ti pomenijo nadzor tukajšnjih institucij nad strateškimi gospodarskimi dejavnostmi, ki vplivajo ali na splošno blaginjo in pogoje poslovanja (banke, zavarovalnice, promet) ali na prepletene lokalne proizvodne in trgovske verige, od katerih so odvisna številna delovna mesta (kmetijstvo – predelovalna industrija – trgovina) ali na ohranjanje tehničnih znanj in kapacitet, ki jih je treba vzdrževati za primer krize oz. deliberalizacije svetovne trgovine (pridelava hrane, tekstilna industrija in druge industrije množičnega potrošnega blaga). Danes je očitno, da tajkunski lastniki ne morejo biti varuhi nacionalnega interesa: s solastništvom ga lahko varuje le država.
4. Tu je še sistemski razlog: podržavljanje zaščiti podjetja pred bodočim sovražnim finančnim izčrpavanjem in uvaja drugačen lastninski model.
Po Wallersteinu bistvo kapitalizma ni niti privatna lastnina (ta obstaja v različnih produkcijskih načinih) niti tržno gospodarstvo (npr. ameriške univerze medsebojno tekmujejo na trgu študentov in donatorjev, a so neprofitne ustanove), temveč gre za sistem, ki maksimira profite. Kapitalizem, sploh neoliberalni, podredi vse vidike dejavnosti podjetij čim višji profitni stopnji. Zavoljo profita lastniki izkoriščajo delavce, selijo proizvodnjo, zapirajo delovna mesta, onesnažujejo okolje, utajujejo davke itd. Pogosto je profitno izčrpavanje kratkoročno naravnavo in tako intenzivno, da razvojno, poslovno in finančno izčrpa podjetje do bankrota. V času tranzicije so glavni načini uvedbe profitnega izčrpavanja trije: sovražni prevzemi, prevzemi s strani finančnih holdingov in menedžerski prevzemi. Vsi trije so dali večinoma klavrne rezultate: če se niso zalomili zaradi megalomanije, so razvojno naravnana in trdna podjetja spremenili v podizvajalce.
Sistemska naloga vlade ni gašenje požara brezposelnosti s socialnimi in humanitarnimi ukrepi, pač pa krepitev zaščite podjetij in posledično delavcev pred profitnim izčrpavanjem. Gre za nov gospodarski model, v katerem bi bil poudarek na podjetjih in ne na finančnih trgih. Podjetja bi medsebojno tržno tekmovala, toda poleg podjetij, usmerjenih v profit, bi na trgu nastopala tudi neprofitno naravnana podjetja: podjetja v državni lasti, samoupravne zadruge idr. Njihova razvojna prednost bi bila v tem, da bi lahko presežno vrednost investirala v dvig konkurenčnosti ter v izobraževanje in zadovoljstvo delavcev. Neprofitna podjetja bi lahko bila vsaj tako učinkovita kakor profitna, če seveda njihove produktivne uspešnosti ne bi merili z rezultati za delničarje.
Po zaščiti presežne vrednosti pred pohlepom oddaljenih lastnikov in po zmanjšanju pomena maksime gospodarske rasti bi se lahko lotili naslednjega cilja v procesu krčenja kapitalizma: popolne internalizacije okoljskih in socialnih stroškov proizvodnje, pa tudi potrošnje. To pomeni vključitev okoljskih stroškov, nastalih zaradi prekomerne osebne in industrijske potrošnje ter transporta materialnih izdelkov, v ceno proizvodov. Treba je obdavčiti (če že ne prepovedati) tudi izdelke, proizvedene ob prenizkih standardih delavskih in socialnih pravic. Ti ukrepi bi geografsko lokalizirali proizvodnjo, zmanjšali onesnaževanje okolja in izčrpavanje neobnovljivih virov ter dvignili kvaliteto življenja delavcev v revnih in v bogatih državah.
Nadaljnji korak po uveljavitvi trajnostnega modela podjetniško in neprofitno naravnanega gospodarstva pa bi lahko bil izračun o izvedljivosti univerzalnega temeljnega dohodka.