David Hume je nekoč zapisal, da bi bil čudež, če bi kakšen mrtvec oživel. Kadar bi kdo trdil, da je na lastne oči videl vstajenje mrtvega človeka, bi bilo veliko verjetneje, da je bil žrtev prevare.
Sedaj si zamislite študentko, ki se strinja s Humom. Prepričana je, da bi bili čudeži kršitve naravnih zakonov in da se ne morejo zgoditi. Ne verjame v obujanje mrtvih, tudi ne v zgodbo, da lahko ženska spočne otroka brez predhodnega spolnega akta in še v marsikaj drugega ne, kar je zapisano v številnih fantastičnih, religioznih in drugih knjigah. Recimo, da ta študentka ni verna. Kar se tiče njenega prepričanja o moralnosti, verjame, da morala nikakor ni nujno povezana z vero v boga in da so podobna stališča napačna. Njeno osebno moralno prepričanje je utilitaristično, kar pomeni, da je zanjo moralno to, kar v določeni situaciji prinese srečo oziroma korist večini vpletenih ljudi.
Poleg študentke si zamislite še študenta, ki je veren kristjan. Čudeži, ki jih študentka iz prejšnjega odstavka zavrača, so del njegove vere in njegovega splošnega prepričanja o svetu in človeku. Verjame, da je nekoč živel človek, ki je bil brezmadežno spočet in tudi, da je vstal od mrtvih. Glede morale je prepričan, da ta prihaja od boga in da je tesno povezana z religijo.
Predstavljajte si še, da sta študentka in študent ne glede na njuna verska in moralna prepričanja duhovita, na splošno razumna, družabna, prijetna, vljudna, ne mečeta hladilnikov čez balkone študentskih domov, imata delovne navade, tako da seminarskih nalog ne pišeta zadnjo noč pred zaključnim rokom ipd. Nekega dne se srečata na eni izmed prireditev, se zapleteta v pogovor in čez čas ugotovita, da se v družbi drug drugega izredno dobro počutita. Sedaj, ko to veste, si lahko mislite, kaj bo sledilo.
Če ste opazili malo večji razmik med tem in prejšnjim odstavkom, vedite, da ne pomeni nič drugega, kakor da je minila vrsta let. V tem času sta študent in študentka prenehala biti študent in študentka. Zaposlila sta se, poročila, uredila stanovanje, imata pet otrok, toda nič ne vemo o tem, kako jih vzgajata. Pravzaprav je to tudi njuna dilema. Po eni strani vesta, da imata pravico vzgajati otroke v skladu s svojimi osnovnimi prepričanji, toda njuni osnovni prepričanji se razlikujeta? Vse kaže, da sta naletela na zahtevno vprašanje. Ali ga je mogoče rešiti?
Poskušajmo si pomagati z Johnom Rawlsom. Za naš problem zanimive so njegove ideje o splošnem soglasju (prekrivajočem ali sovpadajočem konsenzu), med pripadniki različnih religioznih in svetovnonazorskih usmeritev. Gre preprosto za pristanek na takšno politiko oziroma politično pojmovanje, ki v dani družbi dopušča in celo spodbuja razrast različnih in nasprotujočih si religioznih, filozofskih in moralnih naukov. V tekstu Področje političnega in prekrivajoči konsenz, iz leta 1989, Rawls pravi, da raznolikost splošnih religioznih, filozofskih in moralnih naukov, ki jih najdemo v modernih družbah, ne predstavlja le zgodovinskega pogoja, ki utegne miniti, temveč pomeni trajno lastnost javne demokratične kulture, ki se bo samo še povečevala. To imenuje dejstvo pluralizma.
S tem dejstvom in njegovim ohranjanjem je tesno povezano drugo dejstvo in sicer, da družbeno soglasje ne more temeljiti na enem samem pojmovanju vrednot, namena in pomena človeškega življenja. Prevlado enega splošnega religioznega, filozofskega in moralnega nauka lahko zagotovi le uporaba moči države.
Mika nas torej, da bi problem vzgoje otrok, na katerega sta naletela študent in študentka, pričeli reševati po vzoru prekrivajočega oziroma sovpadajočega soglasja. Z Rawlsovo pomočjo lahko namreč pridemo do nekaterih napotkov, kako naj ravnata. V kolikor sta razumna, kar smo predpostavili, bosta dopuščala razlike, ki se nanašajo na vero, življenjsko filozofijo in moralo. Hkrati se bosta zavedala, da ne moreta zahtevati uveljavitve svojega prepričanja, ne da bi pri tem nekritično zatirala drug drugega in se zapletla v družinsko intelektualno in religiozno vojno. V kolikor se imata rada in se medsebojno spoštujeta, lahko sklepamo, da tega niti ne bi želela.
Toda, ti napotki nas ne pripeljejo prav daleč. V bistvu nam povedo, kako naj ne ravnata pri vzgoji otrok, nič pa o tem, kaj naj v konkretni situaciji naredita. Četudi je res, da pogosto celo tedaj, ko nič ne naredimo, naredimo nekaj – recimo, da ne gremo na volitve, – se zdi, da na področju vzgoje otrok ne moremo biti pretirano pasivni. Otroke je vendarle potrebno vzgajati.
Ali smo se problema lotili z napačnim orodjem? Rawls namreč izrecno pravi, da se njegova teorija o tem, na kakšno politiko naj pristanejo ljudje z različnimi prepričanji, nanaša le na osnovno strukturo družbe, kamor privatna sfera in njeni problemi ne sodijo. Z osnovno strukturo družbe misli ključne politične, družbene in ekonomske institucije družbe in njihove odnose. Politično soglasje se tako nanaša na izdelavo okvirja za delovanje teh institucij in sicer z namenom ustvarjanja takšnih pogojev, ki omogočajo uspevanje različnih – recimo temu – kulturnih idej (religije, filozofije, morale). Če bi sedaj rekli, ja pa kaj, ali ni res, da se urejanje osnovne strukture družbe in urejanje družinskih zadev do neke mere povezuje, in bi na vsak način želeli vzpostaviti analogijo med širšo družbeno-politično in ožjo zasebno sfero, bi stopili na nevarno področje. Čeravno je dandanes meja med javnim in zasebnim precej zabrisana, bi morali biti previdni, ko odpiramo vrata v zasebno sfero.
Kje je nevarnost, vam lahko razloži Hanna Arendt. V tekstu Svoboda in politika, prevedenem tudi v slovenščino, opozarja na predstave, ki javno-državno področje pojmujejo po modelu razširjene družine ali gromozanskega gospodinjstva. Svobodno delovanje posameznikov je v takšnem modelu bistveno bolj omejeno, če ne popolnoma preprečeno.
Na nevarnost mešanja javne in zasebne sfere sem opozoril, ker se Rawlsovi teoriji kot orodju za reševanje našega problema kljub njegovim lastnim opozorilom še ne mislimo odreči. Stvar je preprosto v tem, da lahko z nekim orodjem počnemo različne reči.
Torej, po Rawlsu mora poitika, če hoče biti pravična, dopustiti in spodbujati razvoj različnih splošnih naukov in idej o tem, kaj predstavlja vrednote in dobro, ali, kot smo rekli, biti mora pluralna. Če bi gradili družbo zgolj izhajajoč iz enega nauka, bi to pomenilo zavračanje ali zatiranje vseh drugih. Toliko za ponovitev. Sedaj lahko nadaljujemo. Iz rečenega namreč sledi, da moramo za dosego soglasja v družbi poiskati nek drug temelj; ne moremo izhajati iz nobenega splošnega nauka (religioznega, filozofskega ali moralnega), ker ta ne more ponuditi iskanega temelja, ki bi bil pravičen za vse. Rawls zato predlaga, da bi politično pojmovanje pravičnosti morali formulirati in premisliti s pomočjo intuitivnih idej (ali predstav), ki jih ljudje že gojijo o skupnem in pravičnem življenju v družbi. Pri tem izhaja iz zamisli, da v sodobnih družbah obstaja dolga tradicija demokratične misli, ki omogoča ohranjanje sodobnih demokratičnih institucij in družbenih odnosov.
Ali ta tradicija oziroma intuicije zares obstajajo se lahko prepričate sami. Recimo, da vlada uvede šolnine za študij? Ali je stavka, kakršna je bila črna sreda upravičena? Na kaj se lahko skliče pritrdilni odgovor? Rawls bi dejal, da prav na tiste predstave in ideje, ki so postale del nas samih: uvedba šolnine bi brez drugih ukrepov pomenila odpravo enakih možnosti. Mnogi si študija več ne bi mogli privoščiti in to ne bi bilo pravično. V tem primeru se torej sklicujemo na ponotranjeno idejo enakih možnosti, ki je posledica dolge vrste razprav, tehtanja razlogov za in proti ali povedano drugače, razvoja sodobnega demokratičnega razmišljanja v zadnjih dvesto letih. Poskus uvajanja šolnin se prav zaradi te tradicije ne sklada z našimi intuicijami o tem, kaj je pravičnost. Rawls torej verjame, da je mogoče iz temeljnih intuitivnih idej izpeljati pojmovanje družbe, ki je pravična in poštena, pri čemer pravičnost in poštenost pomeni pomeni, da je sodelovanje med člani družbe utemeljeno na svobodi in enakosti. Če ima zaradi razvoja demokratične misli večina državljanov demokratičnih držav podobne temeljne intuicije, bodo zasnovali in ohranjali takšne družbene institucije, ki bodo z intuicijami skladne. Razlike v splošnih religioznih, filozofskih in moralnih prepričanjih s tega vidika niso več tako usodne. Institucije, ki so osnovane na podlagi premišljenih intuicij, bodo te razlike priznale in gojile kot vrednoto.
Kaj vse to pomeni za naša študenta? Če predpostavimo, da imata tudi onadva podobne temeljne intuicije glede pravičnosti, jih lahko uporabita pri reševanju problema, pred katerim sta se znašla. Naš predlog torej temelji na tem, da so temeljne intuicije, ki jih uporabi Rawls za snovanje pravičnih družbenih institucij in odnosov med ljudmi v javni sferi, dobre tudi za reševanje nekaterih dilem v zasebni sferi, posebno, če so te posledice uveljavljanja pluralizma v javnosti. Skupno življenje dveh pripadnikov različnih splošnih naukov oziroma religij je namreč posledica predhodnega soglasja, da je pluralizem dobrina oziroma, da izhaja iz naših temeljnih intuicij o pravičnosti. Brez tega soglasja razlik in problema, pred katerim sta se znašla tudi naša študenta, sploh ne bi bilo. Če torej hočeta biti pravična drug do drugega, tedaj vzgoje otrok ne moreta zasnovati na dajanju prednosti religiji ali filozofsko-moralnem prepričanju, kakršne je, denimo, študentkin moralni utilitarizem. To pomeni, da morata izbrati druge rešitve in teh, v nasprotju s pričakovanjem, ni malo.
Preden zaključimo omenimo le eno. Lahko se dogovorita, da bosta otroke vzgajala v skladu s splošnimi prepričanji obeh, podobno kot se otroci različno govorečih staršev naučijo dveh jezikov. Razlika je le v tem, da v primeru naših študentov otroci ne bodo majhni lingvisti, temveč majhni antropologi, ki se bodo v procesu vzgoje odpravili na teren v duhovni svet obeh staršev. Zdi se, da ta rešitev ni slaba, v kolikor jim bo kasneje omogočeno primerjanje obeh svetov in izbira med elementi enega in drugega. Na ta način je zadoščeno pluralnosti na ravni svobode posameznika, hkrati pa to pomeni – zopet za posameznika – večje duhovno bogastvo in celo prednost, ko gre za razumevanje drugih in vživljanje v njihova stališča. Gledano tako, bosta naša študenta opravila celo delo, ki ga sodobni učni načrti nalagajo šolskemu sistemu.