Nedavno (24. 12. 2008) je dr. Spomenka Hribar v Mladininem intervjuju dejala: »Šokirana sem bila, ko sem zvedela, da Vegradovi delavci spijo v zabojnikih. Odgovornost države je, da sprejme takšne zakone, da takšno izkoriščanje onemogoči. To je sramota za slehernega med nami. […] V zavest države, v našo zavest bi se moral vrniti pomen javnega dobrega in socialne države.«
Te roussojevske besede bi si morali ponavljati in jih udejanjati. Toda v zadnjih letih nas ukrepi države oddaljujejo od ideje javnega dobrega, socialne države in celo od ideje države kot take. Ne le da se država vede kakor preplašen potepuški pes, ki se umakne pred vsako malo glasnejšo druščino, tudi ljudje se vse bolj zapirajo v zasebnost. Družbena vez se je raztrgala kakor stara, neuporabljena narodna noša. Vez, katere osnovno vezivo naj bi bilo zaupanje, se je preprosto razpustila. Namesto da bi vzajemne družbene odnose tkali iz solidarnosti in zdrave pameti, smo dopustili prevlado ekonomske logike, ki na vse družbene odnose gleda z očesom zapornika v zapornikovi dilemi.
(Naj mimogrede spomnim, za kaj gre v zapornikovi dilemi. Imamo dva zlikovca. Sodišče vsakemu ponudi možnost, da izda tovariša. Če bi oba molčala – si zaupala –, bi bila oproščena. Toda ker noben od njiju ne vé, kako bo ravnal drugi, si ne zaupata. Oba je strah, da ju bo drugi izdal in da bosta morala odslužiti visoko zaporno kazen. Zato ravnata racionalno. Izdata tovariša, si tako sicer še vedno prislužita zaporno kazen, a ker sta sodelovala s sodiščem, je kazen nižja.)
Prav ta miselnost očitno preplavlja naš duhovni horizont. Če se ozremo v šolo, bi bilo zanimivo primerjati, kaj je danes samoumevno in kaj je bilo samoumevno pred desetimi ali petnajstimi leti. Se sploh zavedate, da imamo ministra za šolstvo, ki je ravnateljem predlagal trajni mandat, dvema najbolj razvpitima gimnazijama pa (kot se zdi) odobril kurikulum, ki je po izbirnosti primerljiv s tistim na mednarodni maturi?
Morda boste rekli, pa kaj? Ali je s takšnimi ukrepi kaj narobe? Ja, je! Če ne drugega, vas pozivam k premisleku. Kaj pa, če tvori osnovo takšnih ukrepov logika sebičnega posameznika, posameznika z racionalnostjo zapornika v zgornji dilemi? Kaj, če bo dolgoročna posledica takšnih ukrepov trajna reprodukcija natanko takih posameznikov?
Če ne verjamete, česa je zmožen človek z racionalnostjo zapornika v zapornikovi dilemi, se ozrite naokoli. Ali mislite, da je delodajalcem kaj mar brezpravnosti, izkoriščevalskih odnosov, onesnaževanja sveta, duha in živčnega sistema? Zdi se, da postajajo ponovno aktualne naslednje Marxove besede: »Delavčevo odtujevanje njegovemu predmetu se po nacionalno ekonomskih zakonih izraža tako, da sme delavec potrošiti tem manj, čim več proizvaja, da postane tem bolj brezvreden, tem nevrednejši, čim več vrednosti ustvari, da je delavec tem bolj skažen, čim bolj je njegov produkt oblikovan, da je delavec tem nemočnejši, čim mogočnejše je delo, da je delavec tem bolj postal plitev in suženj narave, čim bolj je njegovo delo polno duha. Delo proizvaja prečudne stvari za bogatine, toda za delavca proizvaja pomanjkanje. Proizvaja palače, toda za delavce brloge. Proizvaja lepoto, toda za delavca pohabljenost. […] Proizvaja duha, toda za delavca proizvaja bebavost, kretenstvo.«
Za družbeno vez, ki bi bila stkana iz zaupanja, je potemtakem potreben nek nivo, neko stanje duha, nek določen način učlovečenja. Rečeno drugače, potreben je ustrezen način vzgoje in izobraževanja. Kapitalistično tkanje medčloveških vezi se seveda ne meni za vprašanje načina in prav ker se ne meni, v resnici sploh ne moremo govoriti o kapitalistično-ekonomskem tkanju medčloveških vezi, govorimo lahko le o trganju, paranju, uničevanju.
Za družbeno vez, ki bi bila stkana iz zaupanja, so (še vedno) potrebni splošno razgledani ljudje. Ni dovolj, da v šolah učimo to ali ono pismenost, to ali ono kompetenco, ali da proizvajamo (zaradi ekonomskih zakonitosti in ne nekakšne avtonomije) vse ožje usmerjene strokovnjake. Tudi ni dovolj, da (zaradi ekonomskih zakonitosti in ne nekakšne avtonomije) preoblikujemo šolske programe v imenu večje izbirnosti, fleksibilnosti ipd., pri čemer pozabljamo, da naloga šole ni brezpogojno prilagajanje trgu ali služenje sebičnim interesom še nezrelih in nerazgledanih ljudi, ki so po naključju odkrili enega izmed stotih možnih darov, ki spijo v njihovem duhu. Naloga šola je tudi vpeljevanje mladih v dediščino človeškega duha in v skrb za vse že priborjene človeške pravice in svoboščine. Ali mislite, da nam bodo te pravice varovala nova jara gospoda?
Družbene vezi potemtakem ne bodo znova stkali takšni ali drugačni ozko razgledani strokovnjaki, ti ali oni birokrati, ki si tako ali drugače kupujejo lojalnost ali ki celo mislijo, da lahko skupnost rešijo domovinska vzgoja in dobro plačani menedžerji. Družbeno vez bodo, če sploh, ponovno stkali splošno razgledani in sočutni ljudje, katerih carpe diem bo impliciral tudi pojutrišnjem.
Zaključimo. Čez nekaj let, dr. Hribarjeva, boste še veliko bolj šokirani.