13. 3. 2009 Zofija v medijih

Pismo včerajšnjemu svetu

Avtor:

Danski filozof Sören Kierkegaard z naslednjo mislijo izraža svojo zgroženost nad pomanjkanjem osebnega angažmaja: Včasih smo imeli martyres (mučenike), ki so s krvjo pričevali za to, kar pričujejo, nato smo dobili confessores (pričevalce), ki so izpovedali s svojim življenjem to, kar govorijo, danes pa imamo samo še professores, katerih posel je bolj stvar biznisa kot osebnostnega angažmaja.

Kierkegaardovega profesorja si lahko predstavljamo kot samozadovoljnega učenjaka, ki svojo vednost poveličuje in jo ljubosumno varuje. Zamislimo si ga kot lik Goluma iz Gospodarja prstanov. Znanje in modrost zanj nima intrinzične vrednosti, ampak ju želi nagrabiti čim več, saj si z njima zagotavlja materialne ugodnosti, moč, status in ugled. Boji se novih idej, ki bi pod vprašaj postavile njegovo omejeno vednost, katero je dolga leta s trudom nabiral. Svet izven zidov akademije je zanj prozaičen in ne vidi razloga, da bi izgubljal svoj dragoceni čas z ukvarjanjem z javnimi ali katerimikoli drugimi, razen lastnimi zadevami.

Skupaj s Kierkegaardom se strinjam, da je takšen človek izdal idejo svojega poklica, ideale, ki bi jim moral slediti in je zato upravičeno deležen osti kritike. Karikatura profesorja, ki ga opisujem, je široko razširjena in je postala že skoraj kliše. Po mojem razumevanju Kierkegaarda njegova kritika ne leti nujno na profesorja kot takega, ampak le na profesorje, ki spravljajo svoj poklic na slab glas. Vendar za trenutek pustimo te profesorje pri miru in si poglejmo primer pričevalca, ki je za današnji svet še kako aktualen.

Zweigov svet

Stefan Zweig v avtobiografiji Včerajšnji svet retrospektivno opisuje dogodke, ki so privedli najprej do 1. svetovne vojne, nato do vzpona nacizma in 2. svetovne vojne. Obupan nad barbarstvom, ki mu je podlegel svet, se sprašuje, kako se je kaj takšnega lahko zgodilo, in to dvakrat. Rek, da se zgodovina ponavlja, je skoraj odveč.

V prvem poglavju z naslovom Svet varnosti opisuje dunajsko meščansko družbo, v kateri je glavna vrednota zmernost in premišljenost. Hitre spremembe so nezaželene in v glavah častitljivih dunajskih gospodov nepredstavljive. Zweig oriše Dunaj pred 1. svetovno vojno kot kozmopolitsko mesto, kjer kulture in veroizpovedi mirno sobivajo. Visoka kultura in omika hodita z roko v roki s svetovljanstvom in spoštovanjem. Literatura in umetnost sta visoko cenjeni in izobrazba je nujnost. Ko se nad Evropo začnejo zbirati temni oblaki nacionalizma in začne propagandni stroj ščuvati narod proti narodu, večina Dunajčanov ne verjame, da bo iz tega nastalo kaj več kot majhna razprtija, in se bo življenje kmalu vrnilo na stare tirnice. Celo ko postaja vsakemu zunanjemu opazovalcu očitno, da bo prišlo do vojne, Dunajčani še naprej verjamejo v trdnost njihovega cesarstva. Zweig iskreno prizna, da  tudi sam skoraj do zadnjega ni verjel, da bo do vojne prišlo.

Ko končno postane jasno, da je vojna neizogibna, je prva reakcija vsesplošna evforija in prepričanje, da bo vojne konec do božiča. (Podobni scenarij se skozi zgodovino neštetokrat ponovi.) Nato sčasoma pride streznitev, nasprotovanje vojni počasi narašča in po štirih letih brezsmiselnega klanja je sklenjen mir. Vsa Evropa se zaklinja: »Nikdar več.« Zgodovina je zaklinjanje postavila na laž.

Déja vu

Boleče spoznanje za Zweiga in lekcijo za nas lahko ilustriram z dogodkom, ki ga opisuje Zweig. »V kraj, kjer so popolnoma mirno zborovali socialni demokrati, so nenadoma pridrveli štirje tovornjaki nacionalsocialistov, opremljeni z gumijevkami, in prav tako kot v Benetkah na Markovem trgu so tudi tukaj pospravili nepripravljene zborovalce. Na žvižg so pripadniki SA poskakali s tovornjakov, udarjali z gumijevkami po vseh, ki so jim prišli na pot, ter nato odvihrali s svojimi vozili, preden je lahko policija posegla vmes. Izredno me je presenetila precizna tehnika skakanja z vozila in nanj, kar je bilo vsakokrat izvršeno ob žvižgu poveljnika čete. Videti je bilo, kot da je vsak posameznik s sleherno mišico in živcem vnaprej natančno vedel, s kakšnim gibom, pri katerem kolesu in na katerem mestu mora skočiti, da s tem ne bo ogrožal celote … to prvo srečanje je jasno pokazalo, da je bila četa izurjena za napad, nasilje in ustrahovanje.«           

Sam sem pred kratkim bil priča dogodku, ob katerem sem se spomnil omenjenega opisa. Na podzemni železnici Budimpešte sva se s kolegom odpravljala na zabavo. Na eni izmed postaj je v vagon kriče vdrlo deset obritoglavih nacistov in začelo vzklikati nacistična gesla, ustrahovati ljudi in se fizično spravljati na Roma, ki je mirno sedel. Vse se je zgodilo tako hitro, da sploh nisem razumel, kaj se dogaja. Spogledal sem z ljudmi okrog mene in se spraševal, kaj naj naredim. Moral bi vstati in protestirati, a okrog sebe sem videl le prestrašene ljudi, ki se z mano vred bojijo za svojo kožo. Ko sem se v celoti zavedel, kaj se dogaja, so obritoglavci že nadaljevali svoj pohod po mestu. S kolegom sva sedla v bližnjo pivnico in dolgo molčala. Ni nama bilo več do zabave.

Čigav svet?

Dogodek me morda ne bi tako pretresel, če ne bi bil priča nečemu še bolj šokantnemu. V Budimpešti sem se z nekaj prijatelji udeležil antifašističnega shoda, ki je bil organiziran sočasno s proslavo ob dnevu zmage. Na Trgu herojev se je zbralo več kot dva tisoč neo-nacistov in nacionalistov, ki so prebirali rasistične govore, nič kaj subtilno pozivali k sovraštvu do drugih ras, narodov in nekaterih skupin. Dilema o mejah svobode govora je tukaj več kot aktualna. Na naši strani se je zbralo kakih sto petdeset ljudi, ki smo prišli izrazit svoje nestrinjanje. Kordoni policistov so bili tam za našo varnost, saj so nam z druge strani obritoglavci žugali s pestmi. Da ne gre le za mojo paranojo, dokazuje dejstvo, da smo morali svoj shod končati uro pred njihovim in nas je domov spremljal kordon petdesetih policistov s pendreki, solzivcem in zaščitnimi oklepi. V nedogled bi lahko našteval šokantne zgodbe in anekdote, ki sem jih slišal od kolegov, a naj se omejim na osebno izkušnjo.

Neznosna lahkost pozabe

Zgodovinski spomin je že pregovorno kratek. Soočenje naroda s  temno stranjo njegove polpretekle zgodovine pa travmatično. Ekscese, ki jih omenjam, si lahko delno razložim z nepripravljenostjo določenih skupin v madžarski družbi, da se sooči s svojo nacistično preteklostjo in odporom proti komunizmu, ki je v umih in srcih mnogih Madžarov še zelo živ. Iz odpora proti enemu terorju se  včasih rojeva nov teror. Takšna je perverzna dialektika zgodovine. Slabe ekonomske razmere, ki se zaradi krize še stopnjujejo, puščajo stotine mladih brez prihodnosti in razočaranje vodi do jeze, ki se stopnjuje v bes. Iskanje grešnega kozla je logična posledica razmer.

Napetost med Romi in lokalnim prebivalstvom je v zadnjem času zaradi incidenta, v katerem je umrl hrvaški rokometaš, narasla, prizori, ki sem jih doživel, pa se bodo verjetno ponavljali in stopnjevali. Prav danes sem prebral novico, da so v okolici Budimpešte neznanci umorili dva Roma, ki sta poskušala bežati iz goreče hiše.

Domači prag

Tema, ki jo odpiram, pa ni omejena na Madžarsko. Iz domovine dobivam novice, ki se jim vsak dan bolj čudim. Spor zaradi meje s Hrvaško se je iz komedije že spremenil v tragedijo. Interpelacija ministrice za notranje zadeve zaradi tega, ker spoštuje odločbo ustavnega sodišča, je za demokratično državo nesprejemljiva. Stranka, ki se predstavlja kot zastopnica slovenskega naroda, trmasto vztraja pri reševanju problematike z referendumom, ki bi razmere še zaostril in poslabšal že tako slabe odnose s Hrvaško. Organizacija Blood and honour (ki se je prav tako udeležila praznovanja dneva zmage na Madžarskem) poziva na shod proti zidanju džamije v Ljubljani. Evropi in svetu s tem kažemo nivo naše politične kulture in zrelost naše demokracije. Včasih se mi dozdeva, da ne premore toliko politične modrosti, da bi omejila ekscese nekaterih ljudi oz. skupin  ter s tem pokazala, da Slovenija zavrača nestrpnost in postavlja kot temelj svoje politike spoštovanje človekovih pravic.

Ne trdim, da poznam enostavno rešitev omenjenih problemov, a prepričan sem, da lahko najdemo ustreznejše načine njihovega reševanja. Petelinjenje se bolj poda primatom in obrambo  peskovnikov lahko prepustimo otrokom. Morda bi nekaterim poslancem koristila šola politične pismenosti.

Vivant professores?

Vrnimo se za trenutek h Kierkegaardu in profesorjem. Profesorjev, na katere leti kritika, je nekaj na vsaki univerzi. Vendar se lahko vprašamo, ali so vsi profesorji nujno takšni. Že moja izkušnja ovrže to trditev. Družba potrebuje ljudi, ki se odmaknejo od sveta in se posvetijo iskanju znanja in modrosti. Biti profesor pa ne pomeni nujno biti okostenel mislec, zaprt v slonokoščenem stolpu. Poslanstvi iskanja znanja in družbene angažiranosti se med seboj ne izključujeta. Nekateri profesorji so še vedno pričevalci.

Kot primer naj navedem profesorja Morrieja, ki je glavni junak knjige Modrost starega učitelja avtorja Mitcha Albooma. Delo nam sicer ne ponuja ničesar inovativnega, vendar ima vrednost kot pričevanje, saj avtor knjige pripoveduje, kako mu je njegov profesor sociologije spremenil življenje. Zgodba je tudi znak, da so nekateri Američani začeli dvomiti v smiselnost potrošniškega načina življenja.            

Alfred Adler, eden prvih Freudovih somišljenikov, je postavil čut odgovornosti do skupnosti za merilo psihičnega zdravja. Seveda pa se ta čut odgovornosti lahko izrazi tako v angažiranju za politične zadeve neke skupnosti v najširšem smislu kot v odmaknjenem iskanju znanja in modrosti. Lep primer obeh izrazov odgovornosti oz. angažiranega življenja vidimo že pri veliki trojici grških filozofov. Sokrat se je skrajno izpostavil v vseh javnih zadevah svojega polisa, medtem ko je Aristotel postavljal temelje ne le filozofski disciplini etike, marveč tudi naravoslovnemu mišljenju. Zaradi njegovih prispevkov k slednjemu ga imajo mnoge naravoslovne discipline za svojega začetnika oziroma utemeljitelja. Kljub navidezni neangažiranosti znanstvenika pa ga je zadela enaka, smrtno nevarna obtožba kot Sokrata: da ne veruje v bogove in da kvari mladino. Sokrat ni hotel izkoristiti priložnosti za beg, Aristotel pa se je pred čašo strupa umaknil na oddaljen otok in namesto grozeče mu čaše raje užil zasluženo starost. In to z racionalizacijo, vredno filozofskega genija: da se Atenci ne bi še drugič pregrešili proti filozofiji.

Prvič objavljeno v marčevski številki Katedre