Ste se kdaj ujeli v miselnem prekršku in se vprašali: sem sploh dovolj kredibilen in verodostojen? Postopam nedržavotvorno, ker sem za privatizacijo bank? Čisto mogoče. Nasprotujete napotitvi slovenskih vojakov Irak? Slabo, zelo slabo. Ste slučajno lastnik časopisa in vam naklada pada? Nič čudnega! Da se program televizije ni prav nič spremenil? Napaka, slabo opazujete. Poznate kakšnega bivšega komunista? Prav vam je. Drnovšek da se vam je zdel simpatičen, vračanje premoženja Katoliški cerkvi pa je nezaslišano? Z vami je gotovo nekaj narobe!
Počasi bi nam moralo postati jasno: v zadnjem letu ali dveh so argumentacijske stranpoti po svoje pobarvale in intonirale politične govore, razprave, nastope in diskusije v Sloveniji. Dobile so trajno domovinsko pravico: retorični triki in prevare so pregnetli del vsakdanjega diskurza oblastnikov kot nikoli doslej. Še huje: državljani so jih ponotranjili in razmišljajo z njihovo pomočjo. Nivo tehtne razprave se je drastično znižal, četudi v politiki nikoli ni bil zavidanja vreden. Beležimo celo opazno deflacijo uporabe besede »argument« in v zadnjem letu – ali ste opazili? – nekoč svetega označevalca »demokracija«: poprej je njuna inflacija večkrat prikrivala njuno odsotnost. Pa menda ne zato, ker smo se navzeli tovrstnih manir in zatorej uspešno odvrgli lestev?
V nadaljevanju želim v kratkem orisati pet argumentacijskih prijemov, za katere menim, da so trenutno v vladajoči politični retoriki opazno najpogostejši. Domnevati smemo, da zato, ker je oblastniška nomenklatura v njih prepoznala dovolj uspešen prepričevalni naboj. Našteti prijemi ne zadevajo le raven debate v državnem zboru ali verbalno komunikacijo ministrov in vlade. Njihova geneza je verjetno večplastna: v nekem smislu gotovo izvirajo ali vsaj posegajo v mentalni horizont, svetovnonazorsko prepričanje in intelektualni domet politikov in njih volivcev. Drugi ključ prepoznavnosti je njihova uspešnost, posledica populistične plehkosti. Včasih se zdi, da so prvenstveno predvsem psihološko motivirani, kajti trajna značilnost diskurza je postala pregovorna sicer minljiva vladarska strast odločanja. Ne le o tem, kaj je prav, temveč tudi o tem, kdo ima prav. Hrbtna plat istega je obsedenost z drugačno politično opcijo in strah, da se ta ne bi vrnila nazaj na prestol. Delitev na naše in vaše, prave in neprave – za novo desno oblast sploh značilna drža »preštevanja« – so postale modus vivendi politične deliberacije in odločanja. A s to partikularno psihološko gesto nove slovenske poti se tu ne bom ukvarjal.
Spodnji izbor petih figur zmot (ali trikov, odvisno od intence uporabe) izstopa po tem, da so uporabljane že skorajda strukturno in da so zadobile status »mentalnega črva«: zaradi pogostnosti rabe postajajo samoumevne in pretendirajo na nekakšno razumskost. Drugače povedano: triki so prejeli status za državljane prepričljivih argumentov. Postali so smiselni. Alarm za vsakogar, ki mu zdrava pamet ni napoto! Poglejmo si jih od blizu.
1. Non sequitur: »Mi smo tisti, ki so jih izvolili volivci, zato imamo mandat«
»Non sequitur« je latinsko za »ne sledi«. Oblika zmote je silno razširjena in večkrat precej izmuzljiva: če A, potem B, pri čemer je jasno, da B ne sledi iz A. Najdemo jo domala sistemsko navzočo na vseh ravneh razprave. Recimo: mi smo tisti, ki smo se skupaj z vami odločili za vstop v NATO, zato moramo naše vojake popeljati v Irak, so nedavno zatrjevali premier, zunanji in obrambni minister! Zmotnost je jasna: vstop v vojaško zvezo napotitve v Irak pač ne implicira in takšna je bila celo prvotna referendumska zaveza! Ali vzemimo zgodbo o novem zakonu o RTV: ta resda ni idealen, so dejali, je pa boljši od prejšnjega. Ker je boljši, ga je treba sprejeti, so ponavljali Janko Kos, Branko Grims in drugi. Niti pogledati ga ni treba, ker slabši od prejšnjega niti ne more biti, se je zaklinjal Žarko Petan. Zmotnost je jasna: iz tega, da je zakon boljši od prejšnjega, če je to že res, še ne sledi, da ga moramo zato sprejeti. Banalno rečeno: kar je boljše, še ni nujno dovolj dobro.
»Non sequitur« ima pri nas že prav državniške konotacije: opozicija je vladi večkrat razložila, da države ni dobila v last, temveč v upravljanje. Bob ob steno, rezoniranje odzvanja pri plejadi poslancev in vladnikov vedno enako: mi smo na oblasti, mi počnemo stvari, kot jih od nas zahtevajo volivci. Pritlehen izgovor? Manipulacija tu ni enostavno v skrivanju za mnenje volivcev, temveč je logične narave: iz tega, da imaš mandat, še ne sledi, da lahko delaš karkoli in še manj, da lahko sprejemaš politične odločitve zgolj v interesu svojih volivcev in svoje stranke. Neredko že povsem pervertirana logika istega je ponavadi naslednja: »Mi skrbimo za to, da boste mislili prav. Mi to delamo za vas, da vas pripeljemo v demokracijo!« Razmislek v našem spominu še najbolj živi v Grimsovih rotitvah, da se bori za novo RTV, ker si srčno želi, da bi njegovi otroci končno lahko živeli v – demokraciji. Najbolj nevarna argumentacijska melodija zaenkrat.
2. Tu quoque: »Vi niste bili nič boljši«
Izraz v latinščini pomeni »tudi ti« in je kot zvrst govora proti človeku pri nas silno moden v svoji popreproščeni obliki: tudi vi ste storili X, torej dopustite, da storimo X tudi mi. Zelo pogosta in že skoraj sistemsko iniciirana zmota, prepoznavna po defenzivnem značaju. Iz RTV zgodbe smo se dodobra naposlušali takega modrovanja: tudi vi ste v preteklosti počeli isto, politično nastavljali ljudi v RTV, kar očitate nam. Zato se zdaj sprenevedate, so trdili recimo Branko Grims, Vasko Simoniti in Jože Jerovšek. Dodaten psihološki učinek tega prijema je kakopak v tem: nam preprečujete, da storimo to, kar ste delali sami, kar je nemoralno in dvolično. Zmotnost bi lahko bila jasna že iz enostavnega primera: če skladiščnik krade in reče, da to počnejo tudi drugi, zato ni nič manj kradel. In njegovo dejanje ni nič bolj moralno, če to prizna. Navedeni tip zmote je standardna pesem v parlamentarnih kregarijah, ki se ob razorožitvi običajno sklenejo z ugotovitvijo, da je že prejšnja oblast počela isto: kradla iz skladišča. Torej, dragi volivci, dovolite isto tudi nam! Trik, povedano mimogrede, ni identičen tistemu v klicu »Ujemite tatu!«, ko se želimo rešiti zgolj s preusmeritvijo pozornosti, ampak v nekakšnem prerazdeljevanju krivde. Psihološki učinek na nevedne ali nezainteresirane volivce ponavadi rezultira v refrenu gostilniške modrosti tipa »Vsi so isti«. Kar seveda ustreza trenutni nomenklaturi in statusu quo: nič ni treba spreminjati! Politika je kurba in politiki so kurbirji. Učinek je dosežen. Zelo argumentacijska uspešna melodija.
3. Ad hominem: »On je tat«
Izraz v latinščini pomeni napad ali govor glede na človeka. Oblika je jasna: »oseba A trdi P. Toda osebi A lahko pripišemo lastnost X. Zato ni res, da P.« Tip diskreditacije je zaradi vsebine in razširjenosti zlahka prepoznaven, a to ni nobena ovira, da pri nas ne bi bil maksimalno grobo in frekventno v rabi. Časopis Mladina je neverodostojen in nizkonakladen, raziskava Politbarometer tudi. V njenem ozadju je »Tošev štab« – saj vemo, kam pec taco moli! Za Rimokatoliško cerkev so nevarni kulturni bojevniki, »militantni ateisti« in »kučanisti«, za fanatično desnico »Kučanov klan«, »udbomafija« in »jekleni Kaco iz Dražgoš«. RTV zgodba še odzvanja: Karol Jakubowicz iz Sveta Evrope je bil tedaj »tretjerazredni uradnik, Werner Rumphorst notorični »lažnivec«, medtem ko je Slavko Splichal, iz rdečkarske FDV trdnjeve seveda, »tako imenovani strokovnjak« (beri: navadna politkomisarska pokveka). Nasploh smo v Sloveniji dobili »tako imenovano demokracijo«: kdor ni naš, roma v narekovaje. Predvsem civilna družba in stroka. Za Janšo so tisti, ki se zoperstavljajo napotitvi slovenskih vojakov v Irak, stari znanci in nasprotniki naše osamosvojitve…
Osebni napadi in kompromitacije so najlažje prepoznavni in podžigajo najmočnejše strasti. In v slovenski politiki danes smo vpričo populističnih trikov razvneti do točke vrelišča. Toda inačic »ad hominem« argumentov je cela kopica. Pri aktualnih oblastnikih je razširjena »zastrupitev studenca«, ki se še posebej prilega paranoičnim teorijam zarote, tako priljubljenim pri novih oblastnikih. Ime prihaja iz zgodbe, po kateri naj bi Judje v srednjem veku bili obtoženi za razmah kuge, ker naj bi zastrupili studenec vode. Strategija je enostavna: nekoga pavšalno obtožujemo določenega ravnanja na podlagi preteklega (domnevnega) greha: »Ne poslušajte ga, on je bivši komunist…. Ali: spomnimo se, da je ta oseba nekoč storila X.« »Ad hominem« je navzlic svoji večni trdoživosti trenutno gotovo najpopularnejša argumentativna melodija.
4. Ad nauseam: »Vi ste tatovi, tatovi in samo tatovi«
Izraz v latinščini pomeni »do bljuvanja« in oblika zmote je preprosta: ponavljaj X tako dolgo, da bodo ljudje začeli verjeti, da je X resničen. Nekaj se bo že prijelo. Zmota, ki je bila nesporno zmagovita na državnozborskih volitvah oktobra 2004. Kajti pred tem se je odvrtela vsaj enoletna kampanja z vsakodnevnimi floskulami o skorumpirani, klientelistični in »vulgarizirani« prejšnji oblasti. Jasno, takšnih pa že ne moreš voliti! Pogled na bližnji forum, denimo Dela ali Večera, takoj razkrije, da »ad nauseam« razprave še kako živijo v ljudeh. Enkrat sprožene se kar ne nehajo. Zgodba o RTV je recimo odlično ilustrirala aktivirani bljuvalni refleks: javna RTV hiša je spolitizirana in še enkrat spolitizirana. Njen program je slab in še enkrat slab. No, zdaj, po konstituciji novega sveta RTV, je nenadoma taisti program kar dober, s politično sestavo sveta po željah piscev plonk listkov pa ni nič narobe! Kakšne posebne korupcije v Sloveniji ni, moteča je protikorupcijska komisija. In še trenutno: poslati vojake v Irak smo bili prisiljeni in samo prisiljeni. Zaradi dogovorov prejšnjega premierja Ropa, zaradi zaveze po članstvu NATA, zaradi verodostojnosti, zaradi globalizacijskih procesov. Repetitio est mater studiorum? Nikakor, v našem primeru velja: repetitio est mater errorum! Variacije na isto temo, ki izpričujejo zimzelenost melodije in odličen recept za prevzem oblasti, če posebej v kombinaciji s čim bolj sočno diskreditacijo političnega nasprotnika.
5. Petitio principii: »Še vedno boljše mi, kot pa oni«
Izraz v latinščini pomeni »zahteva po dokazu« in običajno opisuje krožni razmislek, ker v sklepu dokazujemo tisto, kar smo v premisah že itak predpostavili. Oblika zanjo je v našem primeru »X je P, torej P«. Retorika ob novem zakonu o RTV je bila dober poligon za »zahtevo po dokazu«: ta zakon bo menda depolitiziral (sic!) javno RTV (Grims, Simoniti), zakon je po sebi »odličen«, »popoln« in »brezhiben« (vse: Grims). Še posebej slovi po priljubljenosti retorična figura, pri kateri vnaprej predpostavimo, da smo boljši od »njih«. Poslanec NSi Alojz Sok je o »plonk listku« glede izbire članov sveta RTV priznal: »Prej je ta organ določala politika in tudi sedaj ga določa politika, s to razliko, da se je prej skrila za civilno družbo, sedaj pa to dela na očeh slovenske javnosti.« V tej varianti je trik zanimiv, ker pomeni pol poti do lastnega priznanja, da se je »napaka« res pripetila in da je šlo za politično kadrovanje. Druga polovica pa je obujeni izgovor, pot od skoraj skesanosti nazaj v domnevno pravičniško držo. Če pogledamo Sokov argument od blizu: seveda je obakrat šlo za civilno družbo (Sok to mora zamolčati) in seveda je sploh predpostavljeno, da bomo kar verjeli, da je prejšnjo civilno družbo bolj nastavljala politika kot sedanjo. Mogoče prav nasprotno! V dani obliki je »petitio principii« v podtonu že skorajda dodano sklicevanje na usmiljenje (argumentum ad misericordiam). Kot v razpravi o kakšni svobodni sužnosti, kjer želimo volivcem sporočiti in se jim obenem opravičiti: že res, da grešimo, toda odpustite nam in izberite nas, kajti suženjstvo pod nasprotno opcijo, ki je vladala prej, bo za vas še veliko težje!
Kakopak drži, če rezimiramo, da politika ni prostor, v katerem bi iskali goreče privržence pretehtane besede in veljavnih sklepov ter oboje smeli pretirano grajati. Argumentacijsko varanje je gotovo nekaj, kar dobro uspeva v humusu političnega. Dokler je takšno postopanje prepoznavno in po svoje sankcionirano, del vselej že zlorabljenega političnega diskurza, z njim ni pretirano dosti narobe. Težava nastopi, če postane communis opinio političnega delovanja in s tem nakazuje demokratični deficit ali celo dedemokratizacijske procese. V ozadju navzoči psihološki premislek o »kdor ni z nami, je proti nam« ne kaže zgolj na manko demokratične kulture razprave. In po sebi tudi še ne nujno na slabo uravnoteženo argumentacijo. Toda kaj, ko je v svojih dimenzijah prešel v nekaj širšega: v legitimacijo avtarktičnega sloga vladanja in celo poveličevanja menda zveličavnih manir utišanja drugače mislečih. V neke vrste argumentacijski fundamentalizem.
Načeloma bi se moral tisti, ki se sklicuje na argumente, teh tudi držati: izoginil naj bi se prenagljenim sklepom, varanjem in retoričnim diskvalifikacijam. Kajti sklicevanje nanje zavezuje in njihova zares dobra stran je ta, da si jih želijo vsi. Le kdo ne bi želel nastopati argumentirano: tako tisti, ki jih uporabljajo pravilno, kot tisti, ki jih napačno in varljivo, pa tudi tisti, ki jih sploh ne. Neformalna logična analiza v argumentacijski teoriji je merodajna za to, da z njeno pomočjo tehtamo kredibilnost politikov in strank, njihovih potez in programov. Že skoraj trivialna je ugotovitev, da oblast, ki svoje ljudstvo prepriča z abotno demagoškimi sklepi in z za lase privlečenimi besednimi akrobacijami, po eni strani hote postopa nepošteno in vara, po drugi pa stavi na tisti del volivcev, ki je bodisi neizobražen, naiven ali sicer lahko vodljiv. S tem posredno vpliva na argumentacijsko dovzetnost državljanov. Žal prepriča tudi ne tako zanemarljivo število izobražencev – le kako sicer pojasniti tudi njihov molk in vodljivost? Kar bega pri novi oblasti, je po eni strani dimenzioniranost, pod drugi pa neko skorajda-dejstvo, da so postale bizarne, zdravemu razumu nenaklonjene poti prepričevanja ne le nova slovenska pot v novo retorično umetnost, temveč so zadobile že kar strukturne, implicite mestoma celo uzakonjene in tako rekoč »državotvorne« poteze. Konsekventno temu analiza političnega diskurza nikakor ne more ostati na zgolj tehnični ravni obravnave: v prihodnje bi zahtevala študijsko povezano delo filozofov in logikov, sociologov in psihologov, politologov in komunikologov. Tudi za ceno tega, da ostanejo ali postanejo »tako imenovani strokovnjaki«. A se zaenkrat ni bati: večina v svojih kabinetnih brlogih previdno (in sramotno) molči.
Glede na akutne mentalne razmere ne čisto nepotreben P.S.: pisec teh vrstic ne pripada nobeni stranki, tudi ni plačan in zapeljan, ne pripada Kučanovemu klanu ali udbomafiji in ni prijatelj Boruta Pahorja ali član Gibanja za pravičnost in razvoj (za nekatere podrobnosti takega razmisleka glej zgoraj). Podobne zmote je velikokrat kritiziral tudi pri prejšnji oblasti, a jih je pri njej našel v bistveno manjšem obsegu.