Da slovenski politični prostor idiosinkratično preveva paranoidni premislek, je stara, toda premalo razdelana teza, ki logično terja svoje nasprotje – premislek o paranoji, če njegovo specifiko sploh želimo zapopasti. Doslej smo pretežno govorili o delu paranoidne politike, zdaj nekateri odkrito govorijo o takšni strukturi nove oblasti. Ko je že kazalo, da ji bo vzelo sape in da so udbomafije, Kučanovi klani, temačne sile kontinuitete in seveda »bad guys« vseh vrst nekoliko zamrli v politični percepciji, je prišla še močnejša in udarnejša. Šla je v medije, gospodarstvo in šolstvo ter začela kazati s prstom. Zakoličila je nov »transmisijski žargon«. Povsod so, vam povemo! Postala je skorajda glavni igralec političnega komentatorstva, javnih spekulacij (ja, z njimi se paranoja zelo rada poroča) in posledično tudi ravnanj. Včasih je bila skozi zgodovinske in druge delitve kulturnega boja mikavno sredstvo za prevzem oblasti, toda zdaj niti malo ni več jasno, zakaj bi smela imeti kakšno svojo domovinsko pravico. Mar res še kdo verjame v reinstalacijo komunizma, te ničvredne matere vseh paranoidnih blodenj? Janša je trdno v sedlu in prav nič mu ne more do živega. Čemu jo sploh instrumentalizirati, ko nevarnosti ni od nikoder? Njena vztrajnost dokazuje njeno uspešnost bodisi to, da so njeni uporabniki zares paranoični. Ali celo oboje?
Da so zadeve resne, je postalo očitno, ko je Milan Kučan, paranoje vreden subjekt par excellence, v zadnjem intervjuju za Mladino začel govoriti ne le o zarotah, marveč še o protizarotah. On o tem kot ekspert, ki že leta v strojenje neprostovoljno ponuja svojo kožo, zares sme kaj reči. Kaj je s protizaroto imel v mislih, ni povedal, toda vsaj ena asociacija se hitro poraja – recentna plakatna protivojna podmladka SLS, ki je v nekem intervjuju z nekim bivšim politikom ugledal silno nevarnost po nastanku nove stranke. Ulični nagovor z besedami »G. Golobič, zakaj ne poveste javnosti, da bo novi predsednik nove stranke Danilo Türk?« je nakazal, da živimo v času nove slovenske blaznosti neglede na dejstvo, kdo je plakaterje naščuval k takemu izmišljenemu pisanju. V Novi generaciji so svarilo pred politično kataklizmo vzeli zares. Z abotnimi pozivi so razgalili vso bedo zarotitvenih molilnih mlinčkov pri nas in jim postavili začasno novo zgornjo mejo. V tem smislu je bil premalo zamah z roko pri naslovniku, četudi inteligentno razorožujoč: »To prvoaprilsko šalo je težko komentirati. Verjetno je nastal nesporazum in so mladi eselesovci zamešali mojo načelno podporo vstopu Turčije v EU, s tem da bo ustanovljena nova stranka in jo bo vodil dr. Türk.« (Večer, 5. 1. 2007)
Sporočilo s plakata je analize vredno, ker prav nič sramežljivo na dan postavi vse tri tako značilne histerične poteze dela aktualne oblasti: (1) prepričanje, da zdaj vladamo mi, pravi demokrati, zato je treba ab ovo preprečiti kakršnokoli alternativo, predvsem pa restavracijo »sil kontinuitete« in diktature (sic!); (2) teorijo zarote, kjer neki snovalci kujejo nekaj proti nam in s tem povezano užitka polno prebiranje skritih sporočil v izjavah (bivših) politikov, menda nenaključnih srečanj na tajnih lokacijah, skupnih kosilih itd.; (3) totalno nerazumevanje bistva parlamentarnih demokracij, ko bi vendar moralo biti razumljivo, da v njih lahko vsak nastopi s svojo stranko in tega ne moremo kar preprečevati.
Trije elementi politične paranoje so potemtakem naslednji: občutek lastne veličine, ki jo pri novih oblastnikih diagnosticira psihiater Slavko Ziherl (denimo v zborniku Medijski mrk), pervertirana recepcija realnosti in kot tretje zgrešeno pojmovanje (demokratičnih) političnih procesov. Iracionalizem tovrstnega blodnjavega mišljenja, ki iz Freudovega kavča jadikuje nekaj takšnega kot »Zakaj nam niste povedali, da nas nimate radi?«, se je razgalil do absurdne smešnosti. Groza, da več ne bomo vladali in da »zopet prihajajo«, je nepopisna. Ikonografija sovražnika terja našo skrajno previdnost.
Kučanova terminologija, zdaj mogoče bolj razumljiva, nakazuje mizerijo političnega kognitivnega procesiranja: naprej zarota, tej sledi protizarota, in tako dalje. Brez zarote ni verige dogodkov. Celo več: če je zgodba bila nastavljena in je Türka želela diskreditirati pri nekih snubcih, bi to pomenilo, da je paranoja včasih celo politična karta enih za dosego ciljev pri drugih. In ker je, čeprav sumnjičava, živahna gospa, se paranoja rada ženi z zamero, računa z naivnostjo in se igra s čustvi. Zelo hitro prepoznava slabe namene drugih in poskuse diskreditacije, išče naročnike in botre, predvsem pa je nadvse prepričana v svoj prav. Verjame v narod in njegovo čistost, rada ima avtoriteto, ker ve, da se vse dogaja za njen pogled. Ona je v središču vsega in potrebuje lačno javnost, da ji izpolnjuje želje. Pritihotapi se celo v Studio City, ki gosti bivšega predsednika in kjer mora ta znova, pa še to dvakrat, odločno demantirati, da ne ustanavlja stranke. Vse zaman, kajti istočasno ga zasenči javna anketa skozi oddajo z naslovom »Ali naj Milan Kučan ustanovi stranko?« Nesrečno sovpadanje ali spet naša zahtevna gospa, ki ne upošteva vaše volje in zraven žalostno vpije: Ne poskušajte zanikati, gospod predsednik, ko pa vendar vemo, da jo ustanavljate! Če jo boste, nam bo lažje, ker bomo videli, da je vse res!
(Zanimiva je tudi igra, v katero se je mogoče zapletel sam Kučanov z ustanovitvijo foruma, toda pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da avtor terminologije s svojo parastrankarsko in hkrati parapolitično druščino okoli Foruma 21 niti malo ni prispeval k transparentnosti političnih kart v Sloveniji. Prav nasprotno, mogoče je tudi sam računal na fantomske učinke, na teorijo protizarote. Glede prvega bi na to lahko zagovornik navrgel, da sploh ni jasno, zakaj bi morali v stanju politične paranoje delati na izogibanju temu, da ne bi izpadli paranoični. Če imate paranoika, potem boste prej ali slej predmet njegovega poželenja!)
Paranoja kot rastišče nekaterih medijskih prostranstev je skozi skalkulirano in načrtovano uredniško filozofijo že zdavnaj postala tako domača in bližnja, da nam noče več biti tuja. Kar so zakuhali politiki, to nekateri mediji hranijo. Seveda ima gospa odlične učence različnih talentov na levi in desni. Uspešnim scenarijem prevzema oblasti se ni mogoče upreti, zato mentalna gojišča na svoja dvorišča nosijo vsi. Obstajajo celo trenutki, ko ima prav in skupaj s svetovnim filozofom vzklika: Seveda sem paranoik, saj nisem nor! Ali modruje skupaj s Francijem Zavrlom: če ste paranoični, to še ne pomeni, da vam res ne sledijo. A so takšni scenariji redki; zaenkrat nam zares sledi le ona. Če je slovenski prostor strukturiran kot paranoidna resnica, potem ta »svet kot zarota«, o katerem je pisala Spomenka Hribar, zares funkcionira kot slovenski Türkmenistan. Vsi smo potencialno Türki, neprostovoljni dobitniki nagrade za paranoidno kakovost.
P.S. Postavimo se na metanivo: kako bo paranoik, skorajda povprečni nenaklonjeni bralec torej, prebral zgornje vrstice? Pri piscu bo našel politično-osebne motive za pisanje in skrite botre, v omembi Turkmenistana žalitev za slovensko nacionalno substanco in tujo državo, v omembi nekaterih »resnic« svojo hudo patriotsko ogroženost, ki bo verjetno dokazovala, da si užitka sumničenja in paranoidnega premisleka ne dovoli kar tako vzeti.