V oddaji Tarča, ki smo jo 25. februarja 2003 lahko spremljali na nacionalni televiziji, nas je g. Cerarjeva materinsko pokarala, naj vendarle postopamo bolj dobronamerno in pomislimo tudi na uspehe tožilstva, namesto da naštevamo le nerešene primere. Če torej primer Petek ni razrešen, si prikličimo v spomin številne druge, rešene, in se bomo bolje počutili! Toda statistično napotilo tipa “Ni vse tako črno!”, na katerega stavi, ni še nič v primerjavi s tolažilno ideologijo “Potrepljajte me po ramenu, jaz sem žalosten!”, s katerim je postregel njen kolega. G. Pogorevc je v isti oddaji namreč potarnal, da je žalosten (sic!), ker ni pri svojem delu bolj uspešen. Pa poglejmo, s kakšnim uspehom oba protagonista, razpeta med optimizem in melanholijo, dokazujeta svoje občutke v primeru Petek. Namreč skozi nedorečene smisle in dorečene nesmisle, zapleti imenovane: ti so za slovensko tožilstvo in policijo nekaj takega kot za logike paradoksi, vsaj v danem dosjeju. Razlika je edinole v tem, da jih logiki poskušajo reševati, medtem ko za zaplete tega ne bi ravno mogli trditi. Dobra terapija za potrtost bi bila, ko bi nam odgovorni priskočili na pomoč pri trenju spodaj naštetih mentalnih orehov. Mogoče bi se tedaj lahko kdo pohvalil ne le z rešenimi primeri, temveč tudi z reševanjem nerešenih.
“Komunikacijski zaplet”
Začelo se je tako, da nas je Zakeršnik po medijih poučeval o tem, kako tudi Petek, nič boljši od njega, zavrača detektor laži. Toda Petku ga nikoli niso niti ponudili. Ko je pred parlamentarno komisijo 25.2.2002 nastopil šef kriminalistov g. Erhatič, so policisti po celem letu nenadoma ravno v tisti uri, ko je pričal in imel žal izklopljen mobilni telefon, to tudi ugotovili. Vendar prepozno, ker je Erhatič pred Zamernikovo komisijo ravnokar ponovil laž o zavrnitvi detektorja. Nikoli nam niso pojasnili, od kod ta čudna koincidenca. Še manj, v čem naj bi prišlo do nesporazuma, saj oseba, ki je Erhatiča o tem obvestila, nikoli ni mogla zares verjeti, da je bila preverba z detektorjem zavrnjena. Ker preprosto ni bila. Torej je sporočena informacija Erhatiču bodisi že bila laž, bodisi se je zlagal sam ali pa ima zdravstvene težave, denimo z naglušnostjo. Samo v zadnji različici je lahko prišlo do problema v komunikaciji in zato do “komunikacijskega zapleta”, kot ga je poimenoval. V preostalih je nekdo varal in tudi krivo pričal. Kako je lahko to lažno informacijo iz virov policije dobil Zakeršnik ter z njo opletal v časopisju, tudi ni jasno. Na popolno razlago tega zapleta še čakamo.
“Hipnotični zaplet”
Drugi zaplet zadeva ugotovitev o tem, da bi Petka preiskali pod hipnozo. Najprej, nekaj mesecev po napadu, je zdravnik to freudovsko tehniko iz zdravstvenih razlogov zavrnil. Potem jo je v življenje obudila Cerarjeva nekje poleti leta 2002, zadevo pa še podkrepila, rekoč da je zdaj “vse na Petku, če bo privolil v hipnozo”. Strokovnjaki so se čudili, češ kako je lahko sploh komu padla na pamet, mediji nenavadnim kriminalističnim prijemom. Specialist dr. Maver je v Večeru zatrdil tole: “Vsekakor me je presenetila izjava generalne države tožilke, da bi uporabili hipnozo v primeru razjasnitve napada na novinarja Mira Petka, saj je to dokaj nekonvencionalna metoda preiskovanja.”
Toda čez dober mesec je generalna tožilka doživela hudo amnezijo. V poročilu iz tiskovne konference smo lahko prebrali: “Cerarjeva je včeraj za dezinformacijo označila trditve, da so tožilci predlagali zaslišanje pod hipnozo”. (Delo, 27.8.2002) Zares neroden “hipnotični zaplet”: najprej ti nekdo ponudi zaslišanje, potem pa svoje besede označi za dezinformacije. Generalna tožilka je torej dezinformirala samo sebe: sprva je predlagala hipnozo, potem pa se čudila okoli sebe, češ kdo vendar širi laži, da jo ona predlaga. Na popolno razlago tega (njenega internega?) zapleta še čakamo.
“Predodelitveni zaplet”
Tretji zaplet prav tako zadeva delo tožilcev. Najprej je Cerarjeva debelo leto in pol vztrajala, da se primer reši na krajevno pristojnem tožilstvu v Slovenj Gradcu. In zraven še posebej pazila, da se, Bog ne daj, z njim ne bi ukvarjala posebna tožilska skupina, kar je bil predlog celo predsednika države, kot tudi mednarodne javnosti. Potem si je nenadoma premislila, ugotovila, da si v resnici želi preseliti primer, toda da to po zakonu ni mogoče. Tako da jo v kršitev zakona ne bo prepričal “ne Petek ne svetek”. Kajti “namesto slovenjegraškega tožilstva ne morem določiti drugega. Mimo zakona pa ne bom delala,” je zatrdila. Toda včasih ni dovolj, če si premisliš enkrat, bolj prepričljivo je, če si dvakrat. Četudi se zakonska podlaga ni spremenila, je na konferenci 26.8.2002 bombastično obelodanila, da se primer iz Slovenj Gradca zaradi pritiskov javnosti in ulice seli v Maribor. Kamor se je tudi zares preselil. Navzlic Petku, svetku in zakonu. Kako je torej lahko prišlo do “zapleta pri predodelitvi”, nam nihče nikoli ni zares pojasnil. Čeprav je vztrajala, da mora primer ostati v Slovenj Gradcu, ga je Cerarjeva torej vendarle predodelila. In četudi je ves čas zatrjevala, da tožilstvo tam dela nemoteno, navkljub opozorilom novinarjev in javnosti o nasprotnem, so ga nikoli definirani “pritiski ulice” vendarle preselili iz njega. Toda v to jo je slovenjegraško tožilstvo s svojo kolektivno izločitvijo tako rekoč primoralo, ker mu poprej očitno ni verjela: najprej pritiskov leto in pol ni zaznala, potem so bili razlog za predodelitev. Na popolno razlago tega zapleta še čakamo.
“Zaplet ključne priče”
Četrti zaplet se dotika ključne anonimne priče, ki je nastopila pred Zamernikovo komisijo novembra 2002. Ta je razodela podatke o storilcih in naročnikih, za nameček pa navrgla še menda splošno znano dejstvo o tem, da ta imena na Koroškem niso nobena skrivnost (si predstavljate možno dejstvo: vsi vedo, kdo je kriv za brutalen napad na Petka, le policija in tožilstvo tavata v temi). Po Zamerniku je naročnik menda že nastopil pred komisijo. Dramatičen preobrat v primeru, o katerem so poročali vsi mediji, pravi obliž na rane vseh, ki se sprašujemo, kdo je pretepel novinarja, luč v temi in mogoče rešitev! Tožilstvo in policija, ki sta pod največjim pritiskom medijev, da preiskavo pripeljeta do konca, bi ob tej anonimni priči morali poskočiti od veselja (ali pa je mogoče kdo žalosten prav zaradi nje?). In kaj se je zgodilo?
Generalni direktor policije Marko Pogorevc nam skoraj tri mesece kasneje (!) nonšalantno zaupa tole: “Nisem seznanjen o tej ključni priči, vsaj do sedaj nimam podatka, da bi komisija to posredovala. Če je prišla do te ključne priče, potem je primer razrešen. Potem pozivam g. Zamernika, da posreduje tožilstvu ali policiji vse podatke o tej ključni priči.” (POP TV, 24.1.2003) Pazite, Pogorevc sploh ne ve, da obstaja kakšna ključna priča, ključ do rešitve. Pravcati škandal je že v tem, da policija še ni sprožila raziskave okoli nje; to, da on zanjo prvič sliši, je pa nekaj neodpustljivo nezaslišanega. Najbolj odgovoren človek v državi, enako tudi najbolj zainteresiran (ker je po neskončnem dodihavanju za ovratnike tudi pod največjo medijsko kontrolo ocene svojega dela), je za to, čemur on pravi “rešen primer”, indiferentno izvedel skozi vprašanje novinarja!
In to še ni vse. Cerarjeva pravi, da je Zamernik podatke o priči poslal vodji okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Zato “policija pozna ta podatek preko istega tožilca.” (POP TV, 24.1.2003) Pogorevc torej, razen če se hudo pretvarja, sploh ne ve, da so mu bili podatki o priči posredovani. No, mogoče je to izvedel iz omenjene oddaje. Iz tega nedvomno izhaja, da popolnoma nič ne dela na preiskavi izjav in dokazov glede te ključne priče, ki po njegovem sklepanju končuje primer!? Tukaj bi nam moral nekdo pojasniti cel kup stvari: zakaj je g. Pogorevc tako ignorantski? Zakaj je tako slabo obveščen? Zakaj primer stoji in zakaj sploh ne ve, da je dokumentacija o priči bila posredovana tako policiji kot tožilstvu? Ali pa morebiti v tem zapletu trdi, da Cerarjeva laže in policija res nima nobenega podatka, njega pa primer Petek ne zanima, ker je raje žalosten zaradi svoje neuspešnosti? Na popolno razlago tudi tega zapleta še zmerom nestrpno čakamo.
Ko v teh dneh novinarji in javnost Petku upravičeno izrekajo svoj memento in hkrati izražajo bes ob neučinkovitosti preiskave, so očitno na zgodbo o ključni priči nekako pozabili. Da gre za kredibilno osebo in ne kakšnega vaškega bahača, ki se širokousti, nam dokazuje trimesečno mukotrpno in intenzivno policijsko preiskovanje priče, ki ga ni bilo. Kajti v nasprotnem bi nas o neuspehu že obvestili, še vselej so nas. G. Pogorevca raje primimo za besedo in skupaj z njim vzemimo primer za rešen. In to poimenujmo za “paradoks primera Petek”: vsi ves čas zmotno mislimo, da primer ni rešen in da si nekdo prizadeva, da bi ga (ne) rešili, toda primer je že rešen. Le ključa noče nihče pobrati. Politični ekvivalent paradoksa se je z obstrukcijo sklepa parlamentarne komisije zgodil dva dni nazaj: doslej smo mislili, da ni politične volje oblasti po tem, da bi primer rešila. Nasprotno se je zdaj (znova) zelo transparentno razodelo, da obstaja močna politična volja. Vendar po tem, da ne bi bil razrešen. Kajti ključ mora ostati nepobran, ključna priča pa prezrta.