Se bodo Mariborčani končno odcepili? Bodo zgradili svojo avtonomno administrativno cono na severovzhodu države? Ni šala, takšen je glasen razmislek nekaterih štajerskih in prekmurskih županov. Med njimi prednjači mariborski. V spodnjem komentarju bom trdil, da omenjeno politično idejo poganja predvsem psihopolitika paranoje oziroma da bodo njene posledice prav takšne. Z njo razumem zavestne in nezavedne vzorce “ustvarjanja” politike s pomočjo upoštevanja psiholoških učinkov, ki jih imajo politična stališča med ljudmi, kadar so ti povezani s paranoidnim slogom mišljenja. Torej predvsem z vzpodbujanjem močnih, iracionalnih občutkov nezaupanja v druge, preganjanosti, izključenosti in pretiranega poudarjanja lastne veličine – bodisi pri politikih bodisi pri državljanih, kar se običajno manifestira v vzorcih (lokal)patriotskih čustev. Mariborski župan je pred meseci ugotavljal, “da so se nekatere mračne sile, povezane z aktualno vlado, lotile tega mesta in mene”. Temačne sile so se zarotile tudi proti projektu EPK, kjer prav tako večkrat povedal, ne edini, da za vsemi povzročenimi težavami “stoji nekdo, ki poskuša zrušiti projekt Evropske prestolnice kulture”. Sovražnik torej. Iz več izjav smo lahko razbrali, da s tem opisom cilja na majhnega možiclja iz podzemnih prostorov Cankarjevega doma. Citatov bi lahko naštel še veliko.
Kot med drugimi pravi angleški psihiater David Bell, je temelj paranoidnega mišljenja obramba, podprta z mehanizmom projekcije. Ker so vsebine, ki nas spravljajo v tesnobo, nenehno v naši notranjosti, povnanjene pa so le začasne in kratkotrajne, jih skuša naša duševnost potiskati v zunanji svet. Notranja mentalna vsebina se torej projicira v zunanjost in s tem ohranja stabilnost psihe. Prav zaradi projekcije dobijo ljudje občutek, da jih ta ista vsebina ogroža od zunaj. Eno najbolj enostavnih ilustracij, na čem temelji paranoidnost človekovega obnašanja, podaja Bell s svojo “judovsko” šalo o brodolomcu Cohenu, ki je na nekem otoku preživel vrsto let. Nekoč se je mimo vendarle pripeljala ladja in poslal ji je signale. Ljudje s krova so se približali otoku, on pa ni bil povsem prepričan, ali bi ga res rad zapustil. Zato jim je ponosno razkazal svoj mali univerzum, ki mu ga je uspelo ustvariti. Najprej jim je razkazal sadovnjak, ustvarjen iz nekaterih semen. Potem jih je popeljal do čudovite hiše, zgrajene iz trstike, blata in lesa. Nato je bila na vrsti sinagoga in obiskovalci so bili navdušeni. Toda potem jih je prijel za roke, odšel naprej in jim razkazal še eno sinagogo. Seveda so ga obiskovalci takoj vprašali: “Ampak zakaj potrebujete dve sinagogi, saj ste na celem otoku sami?” Cohen jim je odgovoril: “V to drugo ne zahajam!”
Kako torej razumeti šalo? Angleška psihoanalitičarka Melanie Klein je že leta 1946 pisala o paranoidni poziciji pri oblikovanju objektnih razmerij v začetnih mesecih življenja. Kleinova izhaja iz predpostavke o agresivnih in libidinalnih težnjah pri dojenčku, ki čuti preganjalno tesnobo zaradi prikrajšanosti kakega predmeta. V razmerju do objekta se prva težnja kaže predvsem kot pohlep, libidinalna težnja pa kot sadizem. Paranoidna pozicija označuje nastop obrambe, ko preti uničenje in ko se slab objekt doživlja kot izvor preganjanja, zato se ustvarja prepričanje, kakor da nas ta objekt preganja. Agresivnost namreč zanjo izvira iz razcepa objekta (prvotno je to materina dojka) na dvoje, na dober in slab objekt, to pa ustreza psihičnima procesoma introjekcije in projekcije. Podvojena sinagoga, ki jo omenja Bell, ima takšen bipolarni status – dobrega in slabega objekta. Psihopolitika paranoje v primeru želje po odcepitvi poganja podvojitev objektov na dobrega in slabega, našega in drugega. Maribor je dober, Ljubljana, pravzaprav preostanek Slovenije, je slab objekt. Kajti zakaj imamo Ljubljano? Zato, da vanjo ne zahajamo. Kaj je najboljša stvar v Ljubljani? Tabla s kažipotom za Maribor.
Psihopolitika paranoje se močno povezuje z občutkom izdaje. Drugi so nas pustili na cedilu. Mariborčani so recimo kategorija drugorazrednih državljanov, proti katerim se je zarotila celotna Slovenija, nas prepričujejo lokalni politiki. Čeprav takšna psihopolitika v družbeni sferi ne funkcionira enoznačno, predvsem gradi in vzpodbuja strah glede lastne politične moči pri njenih nosilcih, ko gre za politike in vpliv nasprotnikov, ki je v porastu, ali pa takrat, ko je neposredno ogrožena njihova lastna oblastniška pozicija. Občutek moči se ne razteza le v sfero našega političnega in socialnega ali ekonomskega statusa, temveč tudi v sfero moralne psihologije. Taka oseba razume manipuliranje z moralo kot še en vzgib kontrolnega aparata, kakršnega proizvaja že politična dominacija.
In tako kot se v predvolilni heksi teh dni ustvarja vsesplošno nezaupanje v politiko, ki od nas terja in nam servira nove in nove obraze, stare pa prepoznava kot gorgone s kačami namesto las, se Mariborčanom dogaja dvojna paranoidizacija: najprej omenjena s politiko nasploh (“politika je kurba”), kot nezaupanje državljanov vanjo, nato pa še do preostanka Slovenije. Ko nas mariborski oblastniki družno prepričujejo, da je Maribor drugorazredno mesto, oškodovano in ogroženo s strani Ljubljane, ko tarnajo nad splošno zaroto proti nam in postavljajo nove plotove nekje pri Trojanah in z nekaterimi somišljeniki župani terjajo nič manj kot odcepitev od Slovenije, v državljanih le poglabljajo občutke sovraštva, izkoriščenosti, odmaknjenosti in domnevne krivice. Za svoja dejanja in nedejanja pa seveda s tem najdevajo ustrezno opravičilo.
Psihopolitika paranoje se izkazuje za skrajno uspešno na državni ravni, o čemer pričajo zmagovite logike kulturnih in ideoloških bojev, iskanj sovražnikov, antikomunistov in udbomafij vseh vrst, sestavljanja seznamov za odstrel, delitev na “naše” in “vaše”. Na lokalni, torej mariborski ali štajerski ravni pa jo krepijo še agende iskanj protimariborskih sovražnikov, domnevnih centralistov, “močvirnikov” in “žabarjev”, ki so se zarotili proti totemu našemu mestu in nas vedno znova zasmehujejo.
Čeprav po srcu, kajpada, dobro mislimo in delamo. Vseslovenska logika iskanja in najdevanja odprtega sovražnika v Romih, istospolno usmerjenih, levičarskih novinarjih, izbrisanih, Hrvatih, ki nam kradejo morje, je v mariborski perspektivi storila grozovit korak naprej. Našla ga je že v Slovencu, v Neštajercu, Nemariborčanu. Gre za korak, ki je eksplozivno nevaren, čeprav je videti domačijsko prismuknjen. Proizvaja realne učinke, čeprav se zdi, da ga nihče ne jemlje resno. “Neprijatelj nikad ne spava, njega ćemo prepoznati po podočnjacima.” Bodimo torej pozorni na tiste, ki v našem imenu odkrivajo sumljive podočnjake na obrazih sumljivih sovražnikov!