Dragi mi moji Zofijini, težko je. Težko nam je. Desni populisti so polnih pljuč in njihovim pljunkom se bo težko izogniti. Novinarji so ob novem potresu v Sloveniji ostali povsem zmedeni. Štrajkajo. Kot da ne morejo verjeti svojim očem. Kot da so zastave na pol droga. Kot da je pošast zavladala tej državi.
In to ni daleč od resnice. Poglejmo še eno resnico. Novinarsko. A kaj berete Večer? Prav. Ste opazili kakšno pristranost? Seveda ste. Berete cerkvene pamflete? Seveda jih berete, ker imajo na Večeru novinarko Vanesso Čokl. Se vam zdi, da je tega vedno več? Prav imate? Se vam zdi, da so cerkvene zadeve že taglavne? Tudi. In da so na prvih straneh? Res je! Poglejmo si zadnji primer.
Dne 30. septembra 2004 je Večer na presenetljivi drugi strani poročal o predstavitvi knjige »Sveto in svetno«, izdane pri Mohorjevi založbi in katere avtor je dr. Lovro Šturm s svojimi sodelavci. Zapis je pretenciozen, ker iz njega ni mogoče nedvoumno razbrati, da gre za predstavitev, saj ne navede niti založbe, niti avtorjev knjige, celo slednje ne poimenuje s takim imenom. Morebiti zato, ker bi se bralci verjetno vprašali, zakaj se je tak dogodek, opremljen z velikim naslovom in veliko sliko, pomešal med vroče politične dogodke.
Novinarka Vanessa Čokl knjigo opiše kot »obsežno študijo, ki spremlja osnutek zakona o verski svobodi in o verskih skupnostih.« V nadaljevanju pa se v poročilu osredotoči zgolj na ta osnutek, ne knjigo, ki ga povzdigne v zakon: »Šturmov zakon je opomin, da je verska svoboda ustavna kategorija«, se ji zapiše. Precej nenavadno je že, da osnutki zakonov izhajajo v obliki knjig, še bolj pa, da so te bralcem novinarsko predstavljene tako rekoč kot podlaga zakonom. Kot edini se novinarki med kritičnimi omembami vrine le tale njen ali Šturmov pomislek: »Pesimiste ob osnutku zakona skrbi morebitna diskriminacija manjših verskih skupnosti.«
Ker Večer iz določenih razlogov o zadnjih odmevih na »Šturmov zakon« sploh ni poročal, naj mi bo dovoljeno bralcem predstaviti nekaj dejstev. Navzlic protestom je »Urad RS za verske skupnosti«, ki ga vodi dr. Drago Čepar, pripravo novega zakona brez razpisa zaupal dr. Šturmu, ki sicer vodi enigmatični »Inštitut za pravo človekovih pravic«. Ker je dr. Šturm kot profesor prava in bivši ustavni sodnik tudi vitez (katoliškega) malteškega reda in torej versko opredeljen, so se ob gromkih protestih doma oglasile tudi mednarodne organizacije: Forum 18 pri Evropski skupnosti, zavezan varovanju svobode veroizpovedi, poročevalec Združenih narodov o verski toleranci, pa tudi ameriški varuh človekovih pravic (vir: Delo, 27.9.2004)
Le nekaj dni nazaj, 24. septembra, je religiološka sekcija Slovenskega sociološkega društva organizirala posvet ob omenjenem osnutku zakona. Nastopajoči, teden dni kasneje v Mariboru označeni za pesimiste, so zgroženi ugotavljali, da stroke k pripravi zakona očitno sploh nihče ni povabil (dr. Aleš Črnič). Iz zapisov v Delu, recimo 27.9.2004, lahko razberemo, da so razpravljalci bolj ali manj ogorčeni nad njim, če seveda odštejemo katoliške teologe. Ne le, da je dr. Šturm očitno versko pristranski, kar mu je očital dr. Marjan Smrke, ampak so osnutek vsebinsko številni med njimi označili za nesprejemljiv: dr. Sergej Flere govori o tem, da je ta »bolj represiven in diskriminatoren za verske skupnosti od zakona iz časov komunizma«, dr. Marko Kerševan opozarja na (ne)dosledno spoštovanje nekonfesionalnosti šolskega pouka in ločevanje cerkve od države, dr. Srečo Dragoš na to, da zakon želi pozitivno diskriminirati že privilegirane – močnejše, številčnejše in bogatejše -, in poskuša ukiniti in odpraviti versko svobodo državljanov, starih pod 15 let, kar je v nasprotju z 12. in 16. členom Deklaracije o otrokovih pravicah, ki zagovarja njihove pravice že od njegovega rojstva.
Samo upati smemo, da bo tudi Večer o takšnih in drugih pomislekih na »Šturmov zakon« poročal. Če bo to na drugi ali prvi strani časopisa, se strokovnjaki-pesimisti tega zagotovo ne bodo branili, še manj pa bralci, ki si vedno želijo objektivnih in nevtralnih informacij.