Evropske volitve so za nami in zdaj poznamo slovenske zmagovalce in poražence – o njih je tekla beseda v izobilju. Bolj malo ali nič pa smo načeli misel, kako so jo ob tem odnesli novinarji. Komu bi lahko ploskali med njimi in komu ne? Ter s kakšno obrazložitvijo? Njihova poklicna drža je, znova na preizkušnji, prinesla nekaj ekscesov. Dovolj tipično so skoraj vsi ostali neopaženi, kajti novinarji, kot se zdi, zelo neradi govorijo o svojem poslanstvu in profesionalnih načelih, spodrsljajih še manj. Še bolj odvratno jim je o njih premišljati. Tudi afera Ultra se najbrž ni odvila kot kako veliko naključje. V njej sedma sila ni odigrala skoraj nobenega raziskovalnega podviga, še prikrivanja ministrovega deleža v firmi ni odkrila sama, izvajala je kvečjemu kurirsko službo. Če odmislim nenavadno poroko nacionalke s sebi sovražno prvo komercialno televizijo, ki je porodila bizarno izposojo novinarja v obliki ekskluzivnega javljanja v živo urednika (!) druge v oddajo prve, če pozabim na nenavadne motive in hektično odkrivanje novih, pretežno neznatnih podrobnosti v celi vrsti medijev in njihovo ceneno politično nadgradnjo, bi za vrhunec začudenja in simptom hkrati izpostavil izbiro političnih komentatorjev na obeh imenovanih televizijah, ki se je zgodila na volilni večer, torej 7. junija. Pravo medijsko inovacijo smo doživeli na programu POP TV, nekoliko kasneje pa za nekaj minut – kakšno naključje -, tudi na javni RTV Slovenija, kjer sta prve delne in vzporedne rezultate analizirala nihče drug kot ljubljanski župan Zoran Janković in bivši minister dr. Gregor Virant.
Nobenega dvoma ne more biti, da za prestižne termine ob posebnih priložnostih uredništva zelo dobro premislijo, koga bodo vabila. Dvomov, da je bila izbira tu nepremišljeno arbitrarna, ne more biti, ker gotovo ni bila. In prav zato nam lahko pove kaj ključnega o logiki (uredniškega) premisleka in končni odločitvi za neko ime. Ne bi govoril o tem, kdo da so politični komentatorji in kaj jih legitira, da to postanejo. Hitreje bo, če se vprašamo, kaj za tako novopečeno vlogo klasificira omenjena gospoda. Noben med njima ni klasičen medijsko eksploatiran komentator. Noben med njima ni strankarski politik, a sta na neki meji in nedvomno povezana z njihovimi zaledji. Kaj je potemtakem botrovalo izbiri? Natanko to, kar smo ravnokar povedali. Janković in Virant sta se očitno uvrstila med politične analitike v ekskluzivnem času in ob ekskluzivni priložnosti na podlagi prepričanj, da sta pomembno povezana s strankarskimi razmerji.
Nekdo je potemtakem presodil, da potrebujemo komentarje, ki so v navezi s politikami. Da so torej od njih odvisni in pri tem stavil na prihodnje učinke. To je prva možnost. Druga je sum o logiki privatnih kapitalskih interesov in premislekov. In tretja, da je bilo na delu oboje. Kaj od tega je dobra novica? Seveda nič. Najbolj porazna je prva. Če sta novi komentatorski zvezdi porodili iz prepričanja, da ljudstvo potrebuje mnenje ali kar prihodnja liderja »zbora za levico« in »zbora za desnico«, potem je novinarsko evidentno doživelo vnovični brodolom. Krinka civilne družbe in navidezna apolitičnost sta bili le slepilo. Čeprav npr. novopečeni domnevno politično neodvisni predsednik Zbora za republiko običajno navrže svoja jasno motivirana stališča le tik kakimi volitvami (čisto dovolj, da ob tem nezasluženo glede na povedano pleni izjemno pozornost medijev, predvsem pa RTV hiše) in čeprav skoraj enako velja za ljubljanskega župana, je videti, da ju je nekdo preračunljivo uporabil, torej zlorabil. Izbrana po uravnoteženem ključu levo-desno kot zveličavnem permanentnem kriteriju, obsesivnem kredu iz časa Janševega nasilnega »pokristjanjevanja« medijev, sta se znašla v studiu le zato, da uprizorita navijaško igro levih proti desnim. S tem so novinarji in uredniki razgalili vso bedo svojih poklicnih meril in presoj. Ni jim bilo pomembno objektivno mnenje, temveč subjektivno. Ni jim bila pomembna strokovna presoja komentatorjev, marveč politična.
Novinarska svoboda so začne z novinarsko samorefleksijo in o njej se bistveno premalo pogovarjamo. Malce sklepam tudi osebno: čeprav sem o tovrstnih zgodah in nezgodah nedavno izdal knjigo in pred pol leta še eno, me o tem praktično ni povprašal še noben novinar. Razlog je verjetno enostaven in anticipiran, kajti z njo pač nikoli nimajo težav. Ko so na oblasti »naši«, je zanje vse v najlepšem redu. In ko so bili v preteklem mandatu tam »naši«, čeprav z drugim predznakom, je veljalo isto. Zatorej se res zdi, da tako dolgo, dokler so na oblasti »naši«, vse teče kot po maslu. No ja, k tem je prišteti še tiste, ki mislijo, da so neomadeževano onkraj vsega, kjer molče zgolj »pošteno opravljajo svoje posel«, za drugo jim ni mar. Menda. Kot je duhovito nakazal dr. Vlado Miheljak, se obnašajo kot nekdo, ki ne želi slediti dovtipu Đorđeta Balaševića in njegovemu pikremu spoznanju: »Komaj sem čakal, da naši pridejo na oblast. A ko so končno prišli, sem ugotovil, da naših ni.« Takemu stanju sam pravim praktična iracionalnost in me spominja na staro šalo o vaškem policaju, ki je izgubil pendrek. Kasneje je neki mulc pendrek našel. Pristopil je do policaja, ga nagovoril in mu ga želel izročiti. A ga je policaj hladno zavrnil: »Ne, ta ne more biti moj, sam sem svojega izgubil!«
Iracionalnost izvira iz nerazumnega spregleda, da nam nekaj (lahko) pripada ali nas opisuje, čeprav to tajimo ali tega ne znamo oceniti. Težko se je, skratka, izogniti vtisu, da slovenski novinarji vsaj pretežno sugestij, da se morejo bolj potruditi za svojo svobodo – kajpak ne le relativno nepomembnih mojih -, ne jemljejo resno in se pretvarjajo o nasprotnem. Svojo so izgubili, menijo, kot je policaj izgubil pendrek. In ta, ki jim visi pred nosom, pač ni njihova. Ne le to, izjemno prijetno se je nahajati v takem zatajitvenem stanju! Opisan navidezno lagoden zimski dremež je blizu ugotovitvi islamskega mistika Rumija, ki je povedal, da lahko prebudiš človeka, ki spi. Toda nikoli ne moreš prebuditi človeka, ki se pretvarja, da spi.