V zadnjih tednih smo v Sloveniji deležni enega hujših napadov nacionalnega sprenevedanja, s katerim utegne nekoč, ob dovolj veliki distanci, postreči zgodovinski spomin te majhne deželice. Kajti v sedanjih trenutkih narodove histerije se nam kaže le kot tipično slovenska razklanost med želje in izpolnitev potreb. “To eat a cake and to have it” je seveda nemogoča izbira, toda ne za slovenske oblastnike: ti z lahkoto premagujejo težave med Scilo ameriških zahtev in Karibdo evropskih mirovniških teženj. Že ne do konca presekan gordijskih vozel sprevračanj krivde, reinterpretacij in popravkov alibijev, ki smo ga bili deležni ob Ruplovi sprenevedavi podpori vilniuški deklaraciji in opravičilom zanjo (zdaj celo menda lingvistično subtilno trdi, da se pod njo sploh ni podpisal!), ponuja obilico materiala za kakšno semantično, jezikoslovno, sociološko ali psihoanalitsko teoretsko študijo. Pa smo ob tem le pri vrhu ledene gore!
Vilniuško izjavo smemo v resnici jemati za metaforo. Ali natančneje rečeno: za simbol. Celo dvakrat: najprej slovenskega opredeljevanja do NATA ali proti njemu, kar je v tem hektičnem predreferendumskem času nekaj, s čimer je vlada in vsak nevtralen opazovalec moral računati. Takšna razlaga nikakor ni trivialna, kajti izjava ne govori o NATU, temveč o reševanju iraške krize. Tako izjava V10 ni zgolj deklaracija nekaterih servilno razpoloženih evropskih držav, ki se opredeljujejo do napada na Irak, temveč je v danem slovenskem kontekstu natanko lakmusov papir za to, kako se opredeliti do NATA (in ne Amerike). Je torej simbol za naše natovstvo, afiniteto do NATO pakta.
Ob ideološkem nam ta izjava manifestira še naša stališča v psihološkem pogledu. Zamislimo si jo lahko kot tablo ali platno, kamor vsak projicira natanko tisto, česar se najbolj boji in česar si hkrati najbolj želi: nasprotniki NATA in iraške intervencije v njej neposredno razbirajo vojaško podporo, tudi materialno, vojni v Iraku, zagovorniki NATA in mogoče tudi intervencije pa prav nasprotno – možnost dogovora in zavezo Varnostnemu svetu ZN, da o tem odloča. Vilniuška deklaracija torej v sferi civilne družbe in politike deluje kot polarizator, razkriva razdvojenost naših želja in strahov, ki decentrirajo prizadevanja za vstop v NATO. Slovenska vlada je dovolj neumna, da je ta proces vzpodbudila in ni umaknila podpore izjavi, še bolj neumna pa bo, če zunanjega ministra Rupla ne bo “odstopila”. Povsem kontraproduktivno torej garaško dela na tem, da bi ljudje na referendumu glasovali proti vstopu v NATO, s čimer si zagotovo zasluži poljubček na čelo velikega dela državljanov.
Toda osrednje dileme še vedno nismo razvozlali. Dober družboslovec bi nam moral odgovoriti na tole vprašanje: kako je torej mogoče nekaj ušivih vrstic dolgo besedilo brati na dva tako različna načina? Primarni problem je seveda v tem: če teksta ne napišeš sam, temveč ti ga Američani, nikoli ne veš tako dobro, kaj v njem piše, kot če bi ga napisal s svojo roko. To hermenevtično zadrego je treba nekako rešiti in se postaviti onstran začaranega kroga. Če se dve strani ne moreta dogovoriti glede tega, kako interpretirati nekaj stavkov, potem je treba pogledati, kako jih interpretirajo drugi. Ko vprašamo ameriške senatorje, njihovega predsednika, obrambnega ministra ali francoskega predsednika, pa še marsikoga, potem je razlaga na dlani: izjava V10 je bila v svetu razumljena kot podpora (tudi) Slovenije ameriškemu napadu na Irak. In ker slovenska država proti takšni interpretaciji ni protestirala, ta žal ostaja veljavna, četudi se doma, pred svojimi državljani, njeni vladni predstavniki zdaj posuvajo s pepelom. Recepcija vilniuške izjave v svetu je pač bistveno pomembnejša od njene recepcije v Sloveniji in Rupel nas izigrava prav s tem, ko želi ohraniti obe, povsem nasprotni, vsako za sprotno rabo.
Ko v predreferendumsko umetno polarizirani Sloveniji iščemo zagovornike in nasprotnike vstopa v NATO, nekako pričakujemo, da bodo ti drugi nasprotovali tudi intervenciji ZDA v Iraku, kateremu koli posegu NATA ali solistični vojaški akciji kakšne države. Kajti nasprotniki obrambnovarnostnih organizacij (tudi tukaj delamo aproksimizacijo, ker nasprotniki vstopa v neko organizacijo še niso nujno nasprotniki te organizacije) so po vsej priliki nekako pristaši miru, pacifisti. Med nasprotniki vstopa v NATO bomo torej verjetno našli večinoma ljudi, ki ne zagovarjajo napada na Irak.
Toda kaj se dogaja z zagovorniki vstopa? Smemo tudi med njimi pričakovati krvoločno podporo ameriški solistični akciji proti Iraku? Zdi se, da smo na tej točki deležni neke kardinalne asimetrije: četudi zagovorniki vstopa v NATO pakt poudarjajo njeno varnostno naravnanost in v njem vidijo čuvaja demokratičnih pridobitev sodobnih držav, ti vendarle tihoma kolaboracionistično zagovarjajo tudi napad na Irak, če ne to, pa se vsaj zagrevajo za vojno reševanje sporov. Tako se mogoče argumentirano sklicevanje na vstop v NATO popolnoma sfiži, ko nenadoma ugotovimo, da isti ljudje tihoma podpirajo ameriško dominantno politiko v NATU in posledično izsiljeno intervencijo v Iraku. Zakaj je tako težko ali celo nemogoče najti natovca, ki bi zavračal vilniuško izjavo? Videti, je, da polarizacija, ki se vrši okoli te izjave, ne determinira le nasprotnikov ali zagovornikov NATA, temveč te še dodatno homogenizira: zagovorniki postajajo privrženci napada na Irak, ki bodo ob solistični akciji ZDA in izigranju Varnostnega sveta ZN pač nekoliko stisnili zobe. Na podoben način verjetno homogenizira tudi nasprotnike.
Poglejmo si primer slovenske RKC – ta trdno stoji na stališčih zagovarjanja vstopa v NATO, toda po drugi strani Sveti oče pridiga o miru v svetu, aktualizira trideset let staro okrožnico Mir na zemlji (Pacem in terris) in pošlja posebne vatikanske odposlance v Bagdad, da bi spor gladili po mirni poti. Ko slovenske cerkvene ideologe vprašaš, kako je to mogoče, je njihov odgovor enostaven: kdor zagovarja vstop v NATO, seveda še ne zagovarja vojne in nujno napada na Irak! Toda kdaj, le kdaj bomo doživeli, da bo slovenska RKC obsodila ameriško izsiljevanje vojne, in ali bomo te sreče, da jo bo obsodila post festum, če se bo ta zares zgodila in bo tako že prepozno?
Če naključni bralec teh vrstic naivno misli, da slovenska RKC podpira prizadevanja za mirno rešitev iraške krize, se globoko moti. Naj si prebere te ugotovitve dr. Ivana Štuheca o mirovnih shodih po svetu v soboto, 15. februarja letos: “Mirovništvo, ki nasprotuje NATU, lahko razumemo kot novo politično gibanje, ki je našlo sovražnika za lastno promocijo. Biti proti nečemu in hkrati ne ponuditi realne alternative varnosti in obrambe slovenske suverenosti je ali mladostniški hazard ali pa zakulisna igra sil, ki si dejansko ne želijo, da bi se demokratična kultura na Slovenskem utrdila v okviru evropske in natovske tradicije.” (Delo, 22.2.2003)
Seveda ni jasno, v čem bi se mir, za katerega pledira papež Janez Pavel II in mir, ki se slovenskemu cerkvenemu ideologu tako ostudno gabi, razlikovala. Kajti, še pravi Štuhec, “svetovno mirovništvo je vsaj takšna utopija, kot je bil komunizem”, in “če ne gre drugače, se do miru pride tudi s pomočjo vojske in policije” (Družina, 22.2.2003). Je v tem trenutku v Sloveniji še kakšen odličnejši primer za to, da je vstop v NATO skrajno krvoločna stvar, kot pa je licemersko stališče naše RKC, ki nas še pred vstopom vanj z molitvenikom v roki pripravlja na vojno?
Srčno upam, da bo Janez Pavel II kakšno svojo molitev te dni namenil tudi za slovenske cerkvene liderje. Nasprotniki NATA bomo molili na referendumsko nedeljo.