Večina med vami se verjetno rada spominja šolskih dni: osnovne in srednje šole. Učitelji, prigode, vragolije. Večinoma so spomini neboleči. Če si zavrtite fotografije iz tistega časa, ne morete za nikogar reči: ah, kdo bi si mislil, da bo nekega dne prišel v šolo z orožjem in ustrelil 15 sošolcev.
Toda morija na šolah se nam nevarno približuje. Nekoč so o pokolih poročali iz Amerike, danes (lani in letos) se to dogaja na Finskem in v Nemčiji. Teror je vedno bližje.
Vprašanje, ki ga tukaj zastavljam strokovnjakom in zlasti vam (javnosti aktivnih državljanov), se glasi: Ali lahko prihajajočo nevarnost odvrnemo?
Če privzamemo, da je prihodnost odprta, da nas v resnici nič nepovratno ne določa, je odgovor na vprašanje pritrdilen. Nevarnosti se lahko izognemo, če bomo tako v šolskem sistemu kot v družbi nasploh sposobni ohraniti družbeno vez med ljudmi; če bomo znali ustaviti razraščajoče mestoma že absurdno negovanje sebičnih interesov in ohraniti socialno državo. Logika tega odgovora je – kot lahko vsakdo vidi – zelo enostavna. Sklepanje je vzročno posledično: vzrok za morijo na šolah vidim v načinu razpada širše družbene skupnosti.
Pri tem opozarjam na način razpada. Razpad neke družbene skupnosti sam po sebi namreč še ne proizvede posameznikov, ki so sposobni pobiti polovico razreda otrok. Če bi ljudje v kakšni skupnosti nekega lepega ugotovili, da ne morejo več živeti skupaj in bi se sporazumno razšli, to najbrž ne bi privedlo do katastrofe. A če družba razpade, ker se ljudem nenadoma zazdi, da je fino in dobro skrbeti izrecno zase, da ni nič hudega, če nas zanima zlasti dobiček, da naj se vsakdo znajde, kakor vé in zna, da je v imenu ekonomije neproblematično ukinjati »nerentabilne« projekte, da imamo pravico do ekonomske devastacije okolja ipd., potem smo takoj postavljeni v področne anomije – postavljeni smo na gladino družbe, za katero bi si Durkheim za vsako koledarsko leto upal napovedati število strelskih obračunov v šolah. Rečeno drugače: če družba razpade v nek anomičen konglomerat, postanejo šolski poboji družbeno dejstvo (v Durkheimovem pomenu besede, to je pomenu, da postanejo statistično napovedljivi).
Iz rečenega je razvidno, da je »naš« način razpada družbene skupnosti tesno povezan z racionalnostjo, s kakršno so nas v zadnjih štiridesetih oziroma tridesetih letih morili zlasti ekonomisti. Gre seveda za paranoidno racionalnost, ki vidi v vsakem drugem človeku bodisi tekmeca, ki bo naredil vse, da vas premaga, opehari, potlači, izkoristi, bodisi sredstvo za dosego trenutnega cilja. Navedimo lokalni primer, saj se je kanček te paranoidne racionalnosti zajedel tudi v duha Mariborčanov, če ta duh sploh obstaja. Vzemite samo absurdne razprave o univerzijadi. Ali ni univerzijada samo alibi za tiste, ki bi brez nje težje posegali v pohorske naravne habitate? Sedaj boste rekli, ampak saj Maribor rabi razvoj. Da, toda zanimivo prav Pohorje, ker diha s stoletnimi jelkami, ker je tiho, ker na njem gobe nabirajo tudi medvedi ipd. To, vidite, ni vzganjanje ekološke ideologije, ampak dejstvo. Pohorje je bilo takšno še včeraj in ponekod je še takšno. Toda sedaj to Pohorje izginja – kopni kakor ledena gora. Hrib nad Mariborom se namreč topi v preobljudeno parkovno površino, po kateri se podijo različni preobjedenci, adrenalinski džankiji ipd. Razvoj? Profit za maloštevilne, uničevanje dediščine bodočih generacij. Ali torej vidite? Zmaga interesa manjšine, zmaga pohlepa, ki bo na kratek rok nekaj dejansko zaslužil, toda kaj bo imela od tega večina čez dvajset ali trideset let. Nemara izsušen hrib, na katerem bodo kot v Avstraliji divjali požari. Pozor: že danes bi morali popisati vse te uničevalce, da jim bomo lahko nekoč izstavili račun!
Tako, vidite, je videti pot v anomijo. Imamo družbeno kliko, ki svoj zasebni interes – da ga lahko uveljavi – obleče v skupni interes, s čimer mobilizira mnenje javnosti za svoje cilje. (Več o logiki tovrstnega oblačenja lahko izveste v predavanju Jožeta Kosa, ki je dostopno na spletni strani http://www.zofijini.net/.) Klika nato s privoljenjem javnosti izropa naravne in socialne vire te iste javnosti. Za seboj pusti opustošenje, revščino (kar se ob sedanji krizi povsem jasno kaže), naravno in socialno opustošenje pa predstavlja primerna tla za vse mogoče anomalije – med njimi tudi za nasilje v šolah, ki ni nič drugega kakor odraz (simptom) dogajanja v širši skupnosti.
Neka kolikor toliko urejena in nedisfunkcionalna družbena skupnost je potemtakem mogoča le, če so posamezniki (njeni člani) dovolj zavestni, če se zavedajo, da ne morejo živeti zgolj za svoje kratkoročno zadovoljevanje želja (ali celo kratkoročnih ciljev svojih podjetij). Vzgoja takšnih posameznikov je seveda osnovna naloga šole, a hudič je v tem, ker si neka družbena struktura (pa čeprav je ta anomična) poskuša prikrojiti tudi šolo.
Teza oziroma vprašanje za konec. Kako vemo, da ni pretekla in potekajoča prenova šole (na vrsti je namreč gimnazija), ki se sicer kiti z izrazi, kot so kompetence, kritično mišljenje ipd., korak natanko v smer prilagajanja šole sebičnemu, paranoidno racionalnemu posamezniku? Kako torej vemo, da niso vsi visokoleteči cilji zgolj oblačenje nekih zasebnih interesov v interese danih skupnosti, mobiliziranje slepih in s tem korak v zgoraj opisano anomično stanje, ki ne bo prineslo nič dobrega? Vidite, tega ne vemo, ker inovatorji ne razmišljajo s svojo glavo in zgolj ponavljajo napake drugih.