Kako začeti razmišljanje o novemu družbenemu gibanju, ki se šele rojeva oziroma čaka, da se bo rodilo? Morda je smiselno začeti z orisom sveta, v katerem smo se danes znašli. Da bi lahko razumeli svet, v katerem živimo, se moramo vrniti v zgodovino, v čas nastajanja našega krasnega novega sveta. Ko bomo razumeli genezo našega sveta, se lahko preko sedanjosti odpravimo v nejasno prihodnost.
Leta 68 so študentje, delavci in intelektualci kriknili odločni »NE!« sistemu, ki je iz njih delal vijake v stroju, sistemu, ki je delo iz ustvarjalnega procesa spreminja v ponavljajočo se muko, sistemu, ki zatira človekovo ustvarjalnost, ga poneumlja in posamezniku jemlje nekaj osnovnega – dostojanstvo. Zavzeli so ulice in univerze, pisali pamflete, risali grafite in kričali na ves glas. Zahtevali so nemogoče. Boljši in pravičnejši svet, konec izkoriščanja in konec sistema, ki jih sili v način življenja, nevreden človeka. Zahtevali so konec kapitalizma.
Danes so pozivi po koncu oziroma vsaj radikalni spremembi kapitalizma vse močnejši. Ne prihajajo samo iz vrst radikalnih marginalnih družbenih skupin in levičarskih intelektualcev, ampak tudi s strani »očeta« ameriškega neoliberalizma. Alan Greenspan je skrušeno priznal, da se je zmotil. Nedavno so v predgovorih ob ponovni izdaji Komunističnega manifesta priznani intelektualci, kot so ekonomist Jože Mencinger, Rastko Močnik, filozof Mladen Dolar in velika ikona Slavoj Žižek, vsak na svoj način ugotavljali, da so strukturne spremembe nujne. Ugotavljali so, da so antagonizmi v neoliberalni obliki kapitalizma preveliki, da bi si ta lahko zagotovil reprodukcijo in nadaljnji obstoj. Četudi se ne strinjamo s teoretičnimi izpeljavami omenjenih piscev, moramo priznati simbolno razsežnost dejstva, da smo lahko sploh priče ponatisa Komunističnega manifesta in da je diskurz takšne vrste sploh možen. Še nekaj let nazaj so bile takšne debate nezamisljive in javna podpora omenjenim idejam je veljala za politični samomor.
Še ne tako dolgo nazaj je Slavoj Žižek ponavljal misel o tem, da si ljudje lažje predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma. Ko je te besede izrekal, so bile resnične. Vendar se zgodovina tokrat ni zmenila za mnenja zavedenih množic, želje, in iluzije ekonomistov ter mokre sanje oblastnikov. Kondratijev cikel je zaključil svoj krog in nastopila je še ena kriza kapitalizma. Dan D je napovedala le peščica ekonomistov, večino je kriza popolnoma presenetila. Ironično bi lahko govorili o vdoru resničnosti v »resničnost«.
Gospodarski kazalci so bili še zadnje trenutke pred krizo optimistični, trg je rasel in rasel, zakoni ekonomije niso bili pomembni za novodobne ekonomiste in skupinska iluzija je bila močnejša kot kadar koli. Ideologi so dobivali Nobelove nagrade in prihodnost je bila svetla kot še nikoli. Nato se je zgodilo nezamisljivo, celoten finančni svet se je sesul kot hišica iz kart in začela se je operacija »zlata padala«. Ekonomisti, ki so se prej na vse pretege branili posega države v gospodarstvo, so sedaj zaprosili za in dobili milijarde, s katerimi naj bi popravili svoje napake in spet zagnali motor kapitalizma. V tem dejanju je poosebljeno načelo socializacije tveganj in privatizacije dobička.
S te točke se lahko vrnemo v sedanjost. Kriza traja že kar nekaj časa. Slišimo govorice o okrevanju gospodarstva. Uradna (svetovna) politika je mnenja, da se obrača, kmalu bo spet vse po starem. Na tem mestu si moramo zastaviti dve vprašanji. Prvič: je res tako? In drugič: ali želimo, da bi se to zgodilo? Odgovor na prvo vprašanje nam poda ekonomist Paul Krugman, dobitnik Nobelove nagrade, ki nas svari, da nas, če ne sprejmemo radikalnih sprememb, čaka še ena kriza, ki bo mnogo globlja od te, v kateri smo zdaj. Odgovor na drugo je bolj problematičen. Douglas Rushkoff v svojem prispevku z naslovom Naj umre zapiše: »Z malo sreče si ekonomija ne bo nikdar opomogla, v popolnem svetu bi borze padle še za 70 do 80 odstotkov skupaj s sesutjem istega odstotka naših nacionalnih bank.«
Nagonska, a logična reakcija bralca je ogorčenje. Kdo bi si želel sesutje nacionalnega oziroma svetovnega monetarnega sistema? To bi prineslo lakoto, vojne, revolucije in posledično smrt milijonov nedolžnih. Po krajšem premisleku bi bralec ugotovil, da sistem, v katerem živimo, vse to že ustvarja. Morda se bo spomnil statistik, ki jih vsake toliko časa prebere v časopisu. O smrtih, boleznih, vojnah in revolucijah, ki so v tretjem svetu del vsakdana.
Vendar obstaja možnost, da bralca to ne bo ganilo. Na koncu koncev v duhu današnjega časa, v ekonomiji in politiki ni prostora za moralo in naivne idealiste, živimo pač v krutem svetu, ki je vseeno najboljši možni. Takšna argumentacija kar kliče po novodobnem Voltairu, ki bi z ostjo ironije osmešil našega bralca, in duh časa bo verjetno poskrbel, da se slej ko prej kakšen tudi pojavi.
Brez ironije pa lahko na sistem, v katerem živimo, gledamo kot na potapljajočo se ladjo, podgane so jo že zapustile, le ljudje še vztrajajo na njej, prepričani, da je z njo vse v najlepšem redu. Jo je možno še popraviti ali moramo začeti iskati drugo, je dilema, ki jo prepuščam bralcu, dejstvo pa je, da potrebujemo radikalne spremembe. Če se za njih ne bomo odločili, bomo v njih prisiljeni.
Brez pompoznosti lahko priznamo, da smo se znašli pred zgodovinsko odločitvijo. Neoliberalizem je pogorel na svojem lastnem terenu, ekoloških problemov ne moremo več spregledati, rakasto tkivo se je v naši bolni družbi, ki jo opisuje Erich Fromm, preveč razširilo. Je morda najboljša rešitev, da pustimo ta »brezbožni svet« uničenju in na pogorišču zgradimo novega? Marsikdo je morda pripravljen sprejeti takšen sklep. Vendar to ne more biti osnova za novo družbeno gibanje, ki se šele rojeva. Za kaj naj bi se to gibanje zavzemalo? Morda lahko na kratko s parafrazo Johna Hollowayja potencialno smer gibanja opišemo tako:
Mi smo študentje, a smo več kot to, ne zavzemamo se toliko za pravice študentov kot za svet, v katerem imajo mladi ljudje prihodnost. Ne zavzemamo se toliko za brezplačno šolstvo kot za preseganje ideje izobraževanja kot dobrine. Ne zavzemamo se toliko za ohranitev študentskih bonov kot za ohranitev pogojev, v katerih lahko študentje in študentke v miru študirajo in snujejo ideje za boljši svet, v katerem želijo živeti. Ne zavzemamo se toliko za večji vpliv našega gibanja kot za preseganje ozračja apatije. Ne zavzemamo se toliko za koristi posameznih skupin kot za preseganje ideje o egoističnem posamezniku, ki je nenehno v vojni vseh proti vsem. Zavzemamo se za dostojanstvo posameznika in solidarno družbo, v kateri lahko skozi dialog snujemo ideje za boljši jutri. Skupaj s študenti leta 68 pa lahko rečemo: Ne, ne bomo posvetili naših življenj vladavini denarja, ne, ne bomo posvetili vseh dni svojega življenja abstraktnemu delu, namesto tega bomo naredili nekaj drugega.