Misliti prihodnost ni enostavna naloga, sploh če imamo za razmislek na voljo le nejasne pojme in kopico meglenih idej. Kljub temu se zdi, da je v primeru, ko se uveljavljeni pojmi izkažejo za neustrezne in stare teorije več niso zmožne razlagati sveta, v katerem živimo, razumno poskušati poiskati nove koncepte, teorije in načine razmišljanja. Je možno trenutno krizo videti ne kot poslovno priložnost, ampak priložnost za razmislek o temeljih družbe prihodnosti?
Foucault vs. Chomsky
Za iztočnico lahko vzamemo slavno debato med Noamom Chomskim in Michelom Foucaultom o možnosti razmišljanja oz. ustvarjanja nove, pravičnejše družbe – če že hočete, družbe prihodnosti.
Chomsky poskuša orisati družbo prihodnosti. Začne s predpostavko, da je osnovni element človeške narave potreba po svobodnem ustvarjalnem delu, izražanju in raziskovanju brez vsiljenih omejitev s strani arbitrarnih institucij. Iz tega po njegovem mnenju sledi, da bi morala dostojna družba ustvariti pogoje, v katerih se lahko omenjena temeljna človeška potreba izrazi, kar pomeni, da se moramo truditi preseči elemente represije, prisile in destrukcije, ki obstajajo v vsaki obstoječi družbi, tudi naši, kot zgodovinski ostanek. Chomsky omenja federativen, decentraliziran sistem povezanih svobodnih skupnosti, ki bi vključeval tako ekonomske kot socialne institucije; sam ga poimenuje anarhosindikalizem. Meni, da je takšen sistem primeren za napredno tehnološko družbo, v kateri ljudje ne bi bili le vijaki v stroju in bi se lahko prej omenjena ustvarjalnost uspešno razvila.
Foucault odgovarja s poudarjanjem potrebe po kritiki obstoječih družbenih institucij moči. Med njih ne šteje le policije in vojske, ampak tudi institucije, ki se kažejo kot nevtralne, npr. psihiatrija in univerza ter z njo celoten izobraževalni sistem, katerih naloga je, da obdržijo moč v rokah določenega družbenega razreda in preprečijo drugim dostop do moči. Zanj je najvažnejša kritika in razkrinkavanje delovanja družbenih institucij, ki navidezno služijo družbi, v resnici pa so le orodja nadzora. Če zanemarimo to nalogo, obstaja tveganje, da se bodo omenjene institucije ponovno vzpostavile tudi v novi družbi, ki jo želimo zgraditi.
Chomsky nadalje pritegne Foucaultu in poudari pomen kritike družbenih institucij kot pomembne naloge in poleg institucij, ki jih omenja Foucault, doda še multinacionalne korporacije, ki so za Chomskega moderne institucije represije in prisile ter se nam le kažejo kot nevtralne s sklicevanjem na demokracijo trga. Doda pa še eno zelo pomembno nalogo: ustvarjanje povezave med bolj filozofskim oz. abstraktnim konceptom človeške narave, ki razširi doseg lastnosti človeške narave, kot so svoboda, dostojanstvo in ustvarjalnost, in njihovim navezovanjem na določeno pojmovanje ustroja družbe, v kateri bi se omenjene lastnosti lahko razvijale in bi človeškemu življenju dale pomen.
Nejasna skica?
Chomsky priznava, da ne zna natančno definirati družbe, ki jo opisuje, vendar skupaj s Chomskim menim, da je treba začeti pri zagotavljanju pogojev, v katerih se lahko človeška ustvarjalnost in sla po raziskovanju izrazita. Če je družba zmožna zagotoviti polje, v katerem je možna svobodna izmenjava mnenj, in ustvariti pogoje, v katerih je možen razvoj razumnega in samostojnega posameznika, lahko upamo, da se bodo skozi izmenjavo idej razvili teoretični koncepti, ki jih bo omenjena družba lahko v praksi preizkusila.
Konkretnost v virtualnem
Nekaj izmed principov, na katerih bi lahko delovala družba prihodnosti, lahko najdemo v delovanju svetovnega spleta; p2p izmenjava, katere značilni simbol so torrenti, izziva pojem lastnine in posredno denarne izmenjave. Wikipedia poskuša omogočiti dostop do znanja vsakemu posamezniku na svetu. V ideji Spleta 2.0 je posameznik hkrati porabnik in ustvarjalec. Odprtokodna programska oprema kot npr. Linux, Openoffice in Mozilla, ki jih druži licenca Creative Commons, se roga klasičnemu načinu produkcije in ga počasi dohiteva celo na bojišču trga.
V resničnem svetu združena ideja lokalne, eko in fair trade trgovine ponovno vzpostavlja že pozabljen odnos, v katerem pri izmenjavi dobrin ne gre več le za pogodbeno razmerje, ampak za pristen človeški stik, ki zahteva zaupanje v odnos z drugim. Vse glasnejše postajajo ideje o ničelni gospodarski rasti in preusmeritvi v samozadostnost. Kolektivi posameznikov po svetu, ki zavračajo logiko profita in temeljijo na horizontalnosti, solidarnosti in direktni demokraciji, za katere je do nedavnega veljalo, da so dinozavri, postajajo v luči gospodarske krize spet aktualni. Klici odpora in klici upora se širijo v vse pore družbe.
Vdor realnega
Pošteno in potrebno je priznati, da so omenjene prakse zaenkrat le bolj ali manj uspešni eksperimenti, ki se šele razvijajo in izgrajujejo skozi njihovo delovanje. Trenutni politični in ekonomski centri moči še vedno živijo v svetu prostega trga, logike profita in korporativizma, v katerem je zadnja instanca računska bilanca. Po mojem poznavanju politike Evropske unije zaenkrat za enega izmed temeljnih dokumentov EU, Lizbonsko pogodbo, ki je hkrati klasičen neoliberalni proglas in predvideva gospodarsko rast v odstotkih, ki so v trenutnih razmerah, milo rečeno, nerealistični, niso predvideni nobeni bistveni vsebinski popravki. Slej kot prej bo zaradi sile razmer nujno prišlo do popravkov številk, vendar je potrebna temeljita vsebinska prenova dokumenta, ki naj bi podajal smernice za prihodnost Evrope.
Moja domovina
V Sloveniji smo priča različnim odzivom na trenutno stanje. V Mladini ekonomist Jože Mencinger slikovito opiše vladno reševanje krize: »Predsednik vlade pripoveduje o nekakšni novi razvojni paradigmi; ta z resničnim stanjem nima veliko opraviti. Edina ‘paradigma’ zdaj je reševanje dejanskega in podjetij, ki jih je mogoče rešiti, čeprav bodo še naprej proizvajala izgubo.« V Delovi sobotni prilogi Franček Dernovec zapiše: »V prihajajoči krizi bomo morali reševati predvsem nakopičene probleme, ni statusa quo ante, h kateremu bi lahko težili; lepi stari časi so bili že nekaj let samo še utvara.« Boris Šuligoj gre celo tako daleč, da piše o možnosti tretje svetovne vojne z besedami: »Tretja svetovna vojna se je pravzaprav že začela. Le da ji ljudje za zdaj pravijo še: svetovna finančna kriza.«
Grški Prometeji
Če kje, se svetovna kriza kot vojna manifestira na grških ulicah. Bojem med razjarjeno mladino z molotovkami na eni strani in mladino v policijskih oblekah na drugi strani, ki se trepetajoč skriva za ščiti in pendreki, lahko mirne duše rečemo vojna. Solzivec in ogenj, molotovke in vodni topovi, zažgane banke, trgovine in apokaliptično vzdušje so postali grški vsakdan. Usodni strel policista, ki je ubil Aleksisa Grigoropulosa, je bil povod za najhujše nemire v Grčiji po odpravi diktature. Nezadovoljstvo, obup, jeza in sovraštvo do skorumpirane oblasti, ki mlademu človeku ne ponuja prihodnosti, so le eni izmed vzrokov za nemire, ki jim kar ni videti konca.
Kako jih razumeti in kako poimenovati? Odvisno od gledišča. Oblast govori o nasilnih nemirih, nekateri protestniki o revoluciji, drugi govorjenje zamenjajo z gestami. Od mahanja z rokami do meta molotovke. Nemiri so še najbolj podobni izgredom v francoskih predmestjih leta 2005. Le da so tokrat med protestniki tudi sinovi grških aristokratov. Morda ne gre le za upor revnih in obupanih nad skorumpirano državo in nepravičnim sistemom, ampak vsaj deloma, četudi v manjši meri, tudi za zavračanje sistema in države kot take. Se bodo nemiri nadaljevali v stilu revolta ali bodo protestniki zmožni po izbruhanem besu odložiti molotovke in oblikovati zahteve, formulirati ideje in načrt za njihovo izvedbo?
Dr. Jekyll in Mr. Hyde
Morda lahko »grško« dilemo razširimo in postavimo tezo, da aktivizem potrebuje več filozofije in filozofija več aktivizma. Pomagajmo si z metaforo. Recimo, da aktivizem v pejorativnem pomenu besede pooseblja navdušen anarhist z molotovko, ki je prepričan, da je popolna destrukcija vsega edina in najboljša možna taktika, razmišljanje o teoriji pa le izguba časa. Filozofijo pa karikira samovšečen akademik, ki živi v svetu idej in mu ne pride na misel, da bi si umazal roke s prozaično realnostjo.
Prvi bo zahteval akcijo, drugi teorijo, prvi bo nestrpen, drugi boječ. Gledano z druge strani bo prvi drzen, drugi temeljit. Prvi bo znal prevzeti pobudo, drugi bo znal najti pravi trenutek. Na dihotomijo lahko gledamo kot nepremostljivo nasprotje ali dve plati kovanca, ki se dopolnjujeta.
Lahko bi naredili pregled humanističnih ved in v vsaki izmed njih našli posameznike oz. šole, ki jim ni zadosti, da svet le preučujejo in opisujejo, ampak ga želijo, če jim moralni imperativ to omogoča, spremeniti.
V filozofiji je najbolj slavna, ali morda zloglasna, Marxova teza: filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo. V sociologiji obstaja pojem socialne imaginacije, ki pomaga posamezniku razumeti, kako njihovo mesto v družbi in zgodovini oblikuje njihovo osebno življenje. Antropologija, katere predmet preučevanja je človek kot totaliteta, že v svojem bistvu razbija mite in razlaga družbo na najsplošnejši ravni. V psihologiji splošno znani Stanfordski eksperiment razkriva, kako lahko zloraba moči iz posameznika naredi pošast. Posebej velja poudariti delo Philipa Zimbarda in njegovo zadnjo knjigo Luciferjev efekt: Zakaj dobri ljudje v nekaterih okoliščinah postanejo zlobni (The Lucifer Effect: Why Good People Turn Evil). Lahko bi nadalje našteval šole misli in posameznike, ki svoje znanje uporabljajo za spreminjanje sveta na bolje. Poskušam le pokazati, da akademija ni a priori konzervativna, čeprav ima močno tendenco po ohranjanju statusa quo. Tudi aktivisti in protestniki niso nujno neracionalni in destruktivni. Paziti moramo, da ne zagrešimo tako imenovane »reifikacije« – popredmetenja. Univerzo sestavljajo posamezni študenti, profesorji in drugi delavci, aktivistična gibanja niso monolitna, ampak izjemno heterogena; tudi družba ni prazna abstrakcija, ampak je sestavljena iz posameznikov – le od njih je odvisno, kakšna ta družba v resnici je.
Nazaj k idejam
Dovolil si bom uporabiti Stefana Zweiga in se vprašati, ali se morda v bližnji prihodnosti svetlika zvezdni trenutek človeštva. Ker je takšne trenutke možno določati le retrospektivno, se zavedam drznosti postavljenega vprašanja. Če uporabim šibkejšo tezo in ostanem samo pri možnosti za spremembo družbe, bi želel poudariti pomembnost poskusa mišljenja prihodnosti, saj če danes ne zagotovimo možnosti za nov dan, nam za jutri ostanejo le še sanje.