Odgovor na zapis Jelke Šutej Adamič, Delo, 10. 8. 2011
Ob koncu polemike med novinarjem Dela in Zofijinimi ljubimci se je javila še kulturna urednica Jelka Šutej Adamič. Ne le zato, da bi napovedala njen konec, temveč da bi zraven branila svojega novinarja Petra Raka, ki da je dobro opravil svojo nalogo v rubriki, v kateri je nadvse »zaželeno biti sproščen«, zanikala, da se zatekajo k rumenilu, za konec pa je še pomoralizirala na naš račun. Polemiko je torej zaprla na neobičajen način in z novimi trditvami izzvala k njenemu nadaljevanju, vedoč, da odloča o njenem koncu. Zato še nekaj pojasnil, ki jih ne moremo objaviti drugje kot na svojih straneh.
Predvidljivo, čeprav žalostno je, da bo urednik ščitil svoje odločitve in novinarja, ne glede na argumente druge strani. Težava je v tem, kako bo to storil. Urednica Adamičeva ugotavlja nič manj kot to, da je Rakov zapis »sprožil nerazumljive odzive Zofijinih ljubimcev« (implikacija: ni bil vreden naše reakcije), ki da so se »morda ‘prepoznali’ in edini oglasili«, kot še zapiše. In na koncu še pomoralizira, češ »kdor seje veter, žanje vihar« (implikacija: kdor kritizira, naj pričakuje še močnejšo kritiko na svoj račun. Manj verjetna razlaga je, da je s temi besedami želela biti samokritična). Res razumevanje, da človek ob njem obnemi! Če smo bili v našem društvu dejansko deležni? Grdega pljunka v čelo in ob tem neposredno imenovani. In zdaj bi si ga morali kar stoično otreti, saj je naš odziv za urednico »nerazumljiv«, naše poimensko imenovanje pa zanjo šteje za »morda-prepoznanje«? Za nameček smo bili v besedilu novinarja sploh edini obravnavani subjekti. Ker je spomin zoprna kategorija, obudimo spominske celice, kaj je njen novinar v »kulturaži« (svoje prvem odgovoru) zapisal o nas, nato pa še v svoji nadaljnih odzivih. Tistih, za katere upamo, da tudi zanje na kulturni redakciji ne predpostavljajo enake »zaželenosti sproščenega pisanja«. Takole je novinar Rak izpolnjeval želje urednice:
»Skoraj vsaka poteza organizatorjev je deležna bodic, med najbolj kritične forume nedvomno sodijo tako imenovani Zofijini ljubimci, ki na medmrežju poskušajo na podlagi vsakega, tudi najmanjšega spodrsljaja nemudoma sesuti celoten projekt.«; »Opraviti imamo s tipično slovenskim fenomenom kritikastrstva, ki sega od pavšalnih debat za točilnim pultom do bolj sofisticiranih izpeljav v različnih forumih, skupna karakteristika pa je letargično modrovanje, ki nima nikakršnega dometa.«; »Človek bi pričakoval veliko bolj ostre polemike, vendar v smislu jasno artikuliranih zahtev in pričakovanj, ne pa da se izgubljajo v povsem benignem sofističnem brbljanju.«; »Imamo res opraviti z Zofijinimi ljubimci ali morda z ljubimci sofizmov?«
Toliko o sproščenosti novinarja v začetnem pisanju. V kasnejšem nadaljevanju nas je novinar kulturne redakcije Dela razkošno opisoval še z označevalci: »nedotakljivi in samooklicani modrijani«, »organizatorji veleumnih debat«, naše »mnenje nikogar ne zanima, še manj tirade na blogih«, gremo se »poulično kvantanje« in »kvazimodroslovno frazeologijo«, smo »osebki« in »lakaji pri udinjanju točno določeni politični opciji«, »zaverovani v lastno namišljeno grandioznost«, menda celo »domnevni cvet inteligence«, pripiše pa nam še »marginalni pomen«, »prazno nastopaštvo« in za konec odkriva »objestne pobaline, ki skušajo narediti vtis s streljanjem na slepo s slepimi naboji«.
Če kulturna urednica Dela, ki je objavila tak komentar, res ne razume, kje je meja rumenila in žalitev, če so zgornji opisi tako prijazne vrste, da se ji reakcija našega društva zdi »nerazumljiva«, potem je vse povedala ne le o svojih uredniških standardih, temveč tudi intelektualnih. Veseli smo, da je to storila javno. V razliki do nje smo prepričani, da je obramba pred Delovo »sproščenostjo« nujna. Nenazadnje smo se bili dolžni braniti pred nadvse neokusnim zbadanjem, ker je med našimi člani kar nekaj doktorjev filozofije in drugih znanosti. Enako smo bili dolžni storiti v imenu vseh naših gostov na naših predavanjih, med katerimi je bilo vsaj 100 doktorjev znanosti. Žaljivo in nesporno rumeno je, če jih v Delu označujejo za samooklicane modrijane in veleumne debaterje. Da o vseh naštetih sproščenih označbah, naštetih zgoraj, niti ne govorimo.
Ker je del naših nalog tudi pedagoška prepričljivost, bodimo nazorni. Kaj bi se zgodilo, če bi jih vse po vrsti javno pripisali kulturni urednici? Bi bila razumljivo tiho ali bi nerazumljivo odreagirala? Bi poskušala biti decentna in zamahniti z roko? Naj sproščeno na kratko preizkusimo njene uredniške standarde: »Jelka Šutej Adamič, tako imenovana veleumna urednica kulture pri Delu, ki težko skriva svojo namišljeno grandioznost in kvantaštvo, sploh pa politično lakajstvo, v praznem nastopaštvu otipljivo razgalja, da je objestna pobalinka, ki strelja s slepimi uredniškimi naboji«. No, takšen je novinarski relaksacijski slog časopisa Delo. Če bi bil stavek zapisan v kakšnem konkurenčnem časopisu, pa bi smeli upravičeno domnevati – ker je urednica zanesljivo konsistentne drže – da se v njej Jelka Šutej Adamič menda ne bi prepoznala. Malo morgen. Kdo bi ji verjel, ne glede na »netočno« vsebino opisov, saj je bila vendar imenovana po imenu? In potem si z lahkoto predstavljamo, da bi ji urednica konkurenčnega časopisa cinično razložila, da končuje polemiko: »Morda se je Jelka Šutej Adamič v opisu prepoznala«. Čudno, kajne, le kako? Jasno, nerazumljiva bi bila tudi njena pisna reakcija, ko bi poskušala braniti svojo čast in dobro ime – saj je vendar šlo za sproščeno komentatorsko rubriko. Kdo torej še verjame v prepričljivost argumentov o njenih uredniških odločitvah? Res je težava, če kot urednik delaš napake, še večja je, ko jih ne priznaš. Prepričani smo, da takega žaljivega zmazka svojega novinarja marsikateri medij sploh ne bi objavil. Ona ga je.
Za konec še najpomembnejše: ceneni moralizem o sejanju vetra in žetvi viharja potrebuje kontekstualizacijo. Časopis Delo ni objavil nobene naše kritike EPK, čeprav jo je redno prejemalo kar nekaj njegovih novinarjev. Tudi ni res, da sesuvamo projekt EPK-ja zaradi sesuvanja, kot nam je očitano – da načeloma nismo proti projektu EPK kot takšnemu, smo eksplicitno zapisali, še preden smo se lotili kritiziranja. Že iz tega dejstva sledi, kako nizkotna je bila »sproščenost« na naš račun: sesuvaš nekoga, ki mu pred tem nikoli nisi dal besede! Še huje je, Delov novinar, kot smo že navedli, se v petnajstih letih ni udeležil nobene od 260 naših prireditev ali pisal o naših drugih projektih, zato ga niti ne poznamo, niti nas ne more poznati on. Posledično o našem delu v časopisu Delu nikoli ni bilo ničesar. Pritlehno je, da nekdo, ki ne pozna ne nas in ne našega dela, operira s takimi žaljivkami. Ko torej seštejemo ciničen obračun novinarja Raka in temu pridodamo še njegovo trditev, da smo kot kritiki EPK najbolj glasni, dobimo potrditev naše osnovne teze: ne drznite si kritizirati, ker boste zasmehovani. Pa tudi mediji bodo z vami obračunali, če boste po kakšnem naključju vanje že zašli. Hvala kulturni urednici Dela za potrditev te teze. Ampak zaradi nje nismo zadovoljni. Zaradi nje smo zaskrbljeni.
Sicer pa bralcem priporočamo, da si celotno polemiko ogledajo na naši spletni strani in si ustvarijo svojo sodbo. Je tako zelo povedna, da branja zanesljivo ne bodo obžalovali.
Zofijini
O milnih mehurčkih mesta prihodnosti (4)
Delo, 10.08.2011
Peter Rak je konec julija v kulturaži, kjer je ne samo dovoljeno, ampak tudi zaželeno sproščeno pisanje, tematiziral mariborsko stopnjo optimizma oziroma pesimizma pred prihajajočim nazivom evropska kulturna prestolnica, kar je sprožilo nerazumljive odzive Zofijinih ljubimcev, ki so se morda »prepoznali« in edini oglasili. Ker Delove kulturne strani niso rumene niti ne rumenijo, polemiko končujemo, da ne bi prav zaradi nje izgubile kulturnih barv. Kdor seje veter, žanje vihar.
Objavljeno v Delu, 10.8.2011
Jelka Šutej Adamič
urednica kulturne redakcije Dela