8. 8. 2009 Zofija v medijih

Meje jezika so meje sveta

Avtor:

Jezik nosi svojo usodo, če jo razumemo ali ne. In čeprav je neujemljiva najbrž po definiciji, si večkrat za botro jemlje nevednost, celo glede jezika. Še huje je, vaše razumevanje jezika utegne razkriti vašo usodo ali usodo koga drugega. Recimo včasih so pomeni, skriti v njem, lahko odločilni neposredno. V osnovni šoli so nas strašili pred fatalnostjo vejic. V želji naučiti nas slovničnih pravil so dajali svarilne zglede, kot je tisti, ki se je menda končal tragično: na smrt obsojenega naj bi pomilostili, a se je neukemu namesto »Pomilostiti, ne usmrtiti« zapisalo »Pomilostiti ne, usmrtiti«. Od pravega mesta ločila so torej odvisna življenja. No, zgodi se, da povedanega ne želimo dojeti ali razumemo drugače, ker imamo za to, kot običajno, partikularne interese ali pa nas vodijo le psihološki motivi. O tem bi težko ugibali. Da ne bi govorili na pamet, navedimo zgodbo. Pretekli mesec so nam navrgli  jezikovni oreh relativno redke vrste, vreden trenja. Pripetil se je dvema bivšima Večerovima novinarjema in celo zanetil vroč besedni spopad. Na preizkušnji je bila jezikovna kompetenca, ki bi sogovorcema, ker sta kot novinarja pač vešča vrteti pero, ne smela biti tuja. Prav zaradi tega je spor med njima še bolj zanimiv.

O čem govorim? O enem samcatem stavku, ki sta ga Borut Mekina, zdaj novinar Mladine, in Miro Petek, zdaj poslanec, interpretirala na povsem različna načina. Pred volitvami je namreč prvi nastopil na predvolilni okrogli mizi na Koroškem, kjer je, po Petkovem zatrjevanju, napovedal, da on ne bo izvoljen. Mekina trdi nasprotno: pravi, da je jasno napovedal vnovično izvolitev. Ker oba razpolagata z magnetogramom, sta stavke prepisala in identificirala. Celo strinjata se z njihovo vsebino. Težava nastopi, ker bereta enega med njimi na dva diametralno nasprotna načina in ga navajata kot kronski dokaz. Mekina je rekel naslednje: »In pravzaprav ni dvoma, da gospod Petek spet ne bo izvoljen. Tako da nekega presenečenja tukaj ne bi smelo biti.« (Večer, 17. 3. 2009) To je ta sporni stavek. Ironija je hotela, da ga Petek citira v enaki obliki, pri tem sicer previdno izpusti drugi stavek med obema, vendar ga, tega prvega, razume čisto drugače. Celo več, Mekino obtožuje političnega propagandizma, usmerjenega proti politični opciji, ki ji pripada. Od razumevanja je torej odvisen še niz motivacij, ki jih drugi pripisuje prvemu. Kdo ima prav? Stavek »Ni dvoma, da X ne bo izvoljen« torej praktično obema pomeni bodisi »X bo izvoljen« (Mekina) bodisi »X ne bo izvoljen« (Petek). Razlika med obema branjema je v statusu pridodane druge nikalnice, ki ji v jezikoslovju pravijo »ekspletivni ne«.

Značilnost »ekspletivnega ne« je v njegovi redundanci, v mašilni vlogi, zaradi česar bi ga torej smeli, kot gre za razlago besedila, z lahkoto izpustiti. Zanj ni vsebinske potrebe in le ugibamo lahko, kakšna je njegova resnična funkcija. Svojčas so se številni jezikoslovci zabavali z iz latinščine povzeto konstrukcijo »Strah me je, da ne bo prišel« (Timeo, ne veniat), gramatikalizirano že v klasičnem obdobju. V tem primeru nas pač ni strah, da ne bo prišel (ker si recimo želimo, da pride), temveč da bo! Nikalnico moramo odmisliti, da bi razumeli osnovni pomen – ker ta po sebi nima negativne vrednosti, jo smemo pri interpretaciji preprosto črtati. Skratka, »Strah me je, da ne bo prišel« je pomensko istoveten s »Strah me je, da bo prišel«. Zapletemo se le takrat, ko nikalnico vzamemo resno in ji, največkrat nesmiselno, pripišemo pozitivno vrednost. Le tedaj se nenadoma zdi, da lahko dva interpreta razumeta isti stavek na oba načina: prvi kot  »Strah me je. Ne bo prišel.« in drugi kot »Strah me je. Prišel bo.«

Za nastop »ekspletivnega ne« morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem potrebujemo emotivne glagole določene vrste (bojazen, strah, želja, dvom), potrebujemo pa tudi ustrezen kontekst. Že izbira glagola je odvisna od konteksta, seveda pa tudi od intence govorca, ki je lahko hotena ali hotena, zavestna in nezavedna. Na tej točki se je francoskemu psihoanalitiku Jacquesu Lacanu zazdel zanimiva jezikovna tvorba, skozi katero spregovori govorčev odnos do hipotetičnega prihodnjega dogodka in nam pomaga razbirati govorico nezavednega. Če se npr. bojimo, da nekdo (ne) bo prišel na zgoraj opisan način, bi se lahko zgodilo, da to počnemo le zato, ker si v resnici želimo, da pride. Ko nas je strah, da bi prišel, je ta strah npr. že izraz skrite želje. Prav tako drži, da v nekaterih jezikih nastopa tako zelo pogosto, da brez njega ne razumemo že osnovnih fraz. V francoščini »Je crains que tu ne soi malade« pomeni »Bojim se, da nisi bolan«. Pri prevodu smo »ekspletivni ne« morali nujno ohraniti. Seveda se pri tem bojimo, da bi nekdo bil bolan, ne da ne bi bil.

Toda povrnimo se k našemu primeru Večerovih novinarjev. Kar je želel reči Mekina, je kajpak to, kar trdi sam: Petek bo izvoljen. In kar želi v branju ohraniti Petek, je vztrajanje pri »polnini« nikalnice. Do te točke smo postopali benevolentno in se pretvarjali, da je mogoče isti stavek vsaj potencialno brati na oba načina. Toda težava za Petka je še bistveno večja: časovni prislov »spet« in nadaljevanje stavka »Tako da nekega presenečenja tukaj ne bi smelo biti« naredita Mekinovo intenco za neizpodbitno, prav tako pa jasno nakazujeta, da je druga nikalnica res ekspletivna: Petek bo izvoljen, in to spet, torej za še en mandat. Dodatna omemba odsotnosti presenečenja, ki jo navaja v nadaljevanju, tudi neovrgljivo aludira na takšen rezultat. Nobenega dvoma ni, kaj je želel Mekina povedati. Ostaja le sum, zakaj Petek tega ni želel slišati in je ostal prepričan, hote ali nehote, da mu bivši novinarski kolega želi slabo in mu je zato napovedal prav nasprotno – neizvolitev. Mogoče le zato, da bi ga lahko zasul s prtljago diskreditacij o agitpropovstvu, propagandizmu, koruptivnosti in podobnem?

Jezik nas sili, da svet dojemamo na način, kot nam ga nekdo predstavlja skozi njega. In že veliki George Orwell je modro ugotavljal, da če lahko misli pokvarijo jezik, lahko tudi jezik pokvari misli. Bo že držalo.

Prvič objavljeno v Večeru