Danes, ko stojimo pred radikalnimi gospodarskimi reformami, je vprašanje o zgodovinskih nujnostih, ki silijo upravljavce državnih ekonomij v spremembe, s katerimi se večina nikakor ne strinja, znova aktualno.
Najbrž se še spomnite Karla Marxa. Karl Popper je v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki z natančno analizo Marxovih knjig, predvsem Kapitala, priznal veliko vrednost Marxovih teorij, hkrati pa ga je izpostavil uničujoči kritiki. Jedro kritike je preprosto: četudi je mogoče Marxove teorije sprejeti kot opis družbenih dejstev v času nebrzdanega kapitalizma, pa iz njih ni mogoče izpeljati napovedi o tem, kakšna bo prihodnost. Kot vemo, je Marx trdil, da bo kapitalistični produkcijski način zaradi notranjih protislovij nujno propadel in da ga bo nadomestil socializem. Stvarnost je to napoved ovrgla. Še več, tudi v državah, kjer so en produkcijski način z velikopotezno gospodarsko reformo čez noč zamenjali z drugim, se eksperiment ni posrečil. Danes smo povsod priča restavraciji kapitalizma. Skratka, v zgodovini človeških dejanj preprosto ni tistih nujnosti, za katere je bil Marx prepričan, da jih je odkril.
Danes, ko stojimo pred radikalnimi gospodarskimi reformami, je vprašanje o zgodovinskih nujnostih, ki silijo upravljavce državnih ekonomij v spremembe, s katerimi se večina nikakor ne strinja, znova aktualno. Zdi se, da smo, kot v Marxovem času, ponovno postavljeni pred argumente, ki trdijo: če ne bomo storili tega in tega, bo posledica ta in ta. Ali, če hočemo doseči to in to, moramo nujno storiti tako in tako.
Zgrešena podpora nebrzdanemu kapitalizmu
V nadaljevanju bomo pokazali, da nas takšna argumentacija in z njo zagovor celotnega paketa gospodarskih reform privede v protislovno pozicijo in do sklepa, da postaja Marx ponovno aktualen. To bomo storili s pomočjo Popperjeve kritike Marxa. Stvar je preprosto v tem, da je kritika Marxa, kolikor jo podpirajo dejanska zgodovinska gibanja, možna le z vidika socialne države; države, ki ne zmanjšuje socialne pomoči, temveč jo povečuje; države, ki bi si namesto problematiziranja socialne pomoči upala sprožiti razpravo o možnosti uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka za vse polnoletne državljane; države, ki ne kritizira legitimnega boja sindikatov za pravice delavcev, temveč ta boj podpira; države, ki z ustreznimi davčnimi stopnjami preprečuje stekanje družbenega bogastva k vse manjšemu številu posameznikov, ne pa da s sanjami o enotni davčni stopnji ravna nasprotno itd. Povedano drugače: kritika Marxa je možna le z vidika intervencionistične socialne države, ki preprečuje razrast nebrzdanega kapitalizma, se pravi z vidika ukrepov, ki jih sam Marx ni predvidel in o katerih se mu v času, ko je pisal svoja kapitalna dela, ni niti sanjalo. Z umiranjem intervencionistične države pa postajajo Marxove analize ponovno aktualne, ponovno postajajo plodno orodje za analizo dejanskosti.
Kaj nas je skušal prepričati Marx? Osnova njegova nauka je, da kapitalistično tekmovanje upravlja s kapitalisti. Sili jih v akumulacijo kapitala, ki pomeni dvoje:
1.) povečano produktivnost; povečanje bogastva družbe kot celote; koncentracijo bogastva v rokah peščice kapitalistov;
2.) hkratno povečanje revščine in bede velikega dela družbe, kar se dogaja zaradi presežne delovne sile, imenovane “industrijska rezervna armada”.
Bistvo Marxove teorije je, da kapitalisti vseh naštetih trendov ne morejo spremeniti niti če bi hoteli. Padanje stopnje njihovih dobičkov bi namreč omajalo njihov položaj na trgu in sčasoma tudi samo eksistenco. Marxov sklep je potemtakem naslednji: kapitalistična akumulacija je samomorilski in protisloven proces, vendar pospešuje tehnološki, ekonomski in zgodovinski napredek k socializmu.
Popperja takšno sklepanje ne impresionira. Povsem upravičeno se vpraša, kako lahko iz ugotovljenih in opisanih zakonov kapitalističnega tekmovanja in akumulacije sredstev za proizvodnjo napredujemo do sklepa, ki govori o povečevanju revščine in bede, kar na koncu povzroči revolucionarno gospodarsko reformo.
Če hočemo razumeti upravičenost Popperjevega dvoma, se najprej ustavimo pri Marxovi analizi tekmovanja med kapitalisti. V Kapitalu preberemo, da se tekma odvija v okvirih prodaje proizvodov. Zmaga tisti, ki mu uspe prodati ceneje, kot si lahko privošči konkurenca. Cena proizvodov je odvisna od številnih dejavnikov. Najprej od produktivnosti dela. Ta je odvisna od obsega proizvodnje. Obseg ni nepomemben, saj produkcija velikega obsega omogoča lažje uvajanje tehnologije. Slednja dodatno poveča produktivnost dela in posledica je nižja cena proizvodov. Veliki kapitalisti so tako v prednosti pred majhnimi; rečeno drugače, tekma se konča s propadom manjših in s prenosom kapitala v roke tekmecev.
Toda, ali tekmovanje, akumulacija in povečevanje produktivnosti, ki predstavljajo zakone kapitalistične proizvodnje, nujno vodijo do koncentracije in centralizacije kapitala? Popper to zanika. Marxu priznava, da takšna tendenca nedvomno obstaja, še več, priznava tudi, da je v pogojih nebrzdanega kapitalizma malo sil, ki bi delovale v nasprotni smeri, toda stvari vendarle niso tako preproste.
Kakšna naj bo državna intervencija?
Danes vemo, da zakonodaja ponuja mnogo možnosti za posredovanje. Najučinkovitejše sredstvo so gotovo davki, uporabiti pa je mogoče tudi zakonodajo, ki prepoveduje monopole, čeravno v praksi ta ni vedno uspešna. Popperjeva poanta je skratka v tem, da je Marxovemu sklepanju težko nasprotovati, če ga razumemo kot opis nebrzdanega (ali svobodnega) kapitalizma, če pa ga razumemo kot preroško napoved prihodnosti, se pravi kot teorijo, ki govori o nujnih zakonih zgodovinskega in gospodarskega razvoja, je to sklepanje napačno.
Kot je bilo uvodoma rečeno, je Marxovo sklepanje napačno, če predpostavimo državo, ki s svojimi intervencijami svobodno tekmovanje med kapitalisti brzda. Če ravna drugače, če torej s svojimi restriktivnimi ukrepi poseže predvsem na področje socialnih transferjev, sicer ne moremo govoriti, da država ne ukrepa, vendar smo postavljeni pred intervencijo, ki ni enako pravična do vseh članov družbe. Takšen intervencionizem pomeni predvsem pritisk na delojemalce, ne regulira pa kapitalskih tokov. Predlog trenutnih gospodarskih reform pri nas je zaradi nekaterih predlaganih ukrepov mogoče interpretirati v tej luči. Postavljeni smo pred ukrepe, ki regulirajo socialne transferje, hkrati pa z zmanjševanjem davkov in z enotno davčno stopnjo, kar koristi predvsem največjim delodajalcem, sprošča oziroma liberalizirala tekmo med kapitalisti. Pri tem se je seveda mogoče sklicevati na to, da majhna nacionalna ekonomija, kakršna je slovenska, nima druge izbire: toda, ali ni to sklicevanje na iste nujnosti, o katerih govori Karl Marx? Če je tako, ali ni potem res, da ima Popperjeva ugotovitev, da Marxovi teoriji ne moremo oporekati, če jo razumemo kot opis razmer nebrzdanega kapitalizma, za nas daljnosežne posledice? Ali to ne pomeni, da postaja Marxov konceptualni aparat ponovno sredstvo, s katerim si lahko razložimo, kaj se nam dogaja?
Zoper bedo kot trajno usodo delavcev
Preidimo k razmisleku o Marxovem sklepu, da zakoni tekme med kapitalisti nujno povzročijo revščino in bedo za večinsko populacijo. Popper se strinja, da je v razmerah, v katerih obstaja svobodni, sproščeni trg delovne sile, funkcija presežne populacije oziroma brezposelnih ta, da izvaja pritisk na plače zaposlenih. Plače slednjih se tako ne morejo dvigniti nad raven minimalnega standarda, potrebnega, da delavci ne stradajo. Se pravi, vsaj zdi se, da je imel Marx prav, ko je trdil, da utegne biti v svetu visokih profitov in povečevanja bogastva peščice življenje v bedi trajna usoda delavcev. Toda še enkrat, Marxova teorija velja le za družbe, v katerih je trg delovne sile zares svoboden in sproščen, se pravi v popolnoma nebrzdanem kapitalizmu. Zgolj tam je mogoče naleteti na tendenco večanja revščine. A kakor hitro priznamo možnost obstoja sindikatov, kolektivna pogajanja in stavke, potem Marxove analize niso več uporabne. Kolektivna pogajanja se namreč lahko zoperstavijo kapitalu in vzpostavijo nekakšen monopol dela, kapitalistom lahko preprečijo, da mobilizirajo industrijsko rezervno armado z namenom zniževanja plač, s tem pa prisilijo kapitaliste, da se zadovoljijo z manjšim dobičkom.
Za nas izjemno zanimivo je tudi Marxovo prepričanje, da se bo takšen razvoj poskušalo preprečiti. S tem se strinja tudi Popper. Po njegovem je skoraj neizogibno, da bodo kapitalisti spodbijali pravico delavcev do združevanja in pri tem trdili, da sindikati ogrožajo svobodo in tekmovanje na trgu delovne sile. Nenavadno je, da vse to lahko opazujemo tudi pri nas. Kako naj drugače razumemo napade na sindikate, ki smo jim pri nas priča v zadnjem času, očitke, da se gredo politiko ipd.? In kako naj razumemo ukrepe, ki zagovarjajo večjo fleksibilnost, svobodo in sproščenost trga delovne sile, kar delodajalcem omogoča lažje najemanje in odpuščanje delavcev?
Seveda, kot dodaja Popper, pa to zopet ne pomeni, da se lahko strinjamo z Marxom in na osnovi opaženih trenj sklepamo, da je edini izhod nekakšen radikalni prevrat. Res pa je, da to postavlja državo pred težko nalogo, pred vprašanje, katero svobodo naj ščiti? Svobodo trga delovne sile ali svobodo ukrepanja in regulacije na tem področju. Glede na to, da je kakršnakoli odločitev, ki jo sprejme, že oblika intervencije, namreč uporaba organizirane politične moči države na širšem področju gospodarstva, predstavnikom države ni treba skrbeti, da se vmešavajo v gospodarstvo ali da ne izpolnjujejo volilnih obljub.
Postavljeni smo torej v nenavadno in protislovno situacijo. Navezava med vlado in novimi, neoliberalnimi ekonomisti, oboroženimi s koncepti, predlogi in ukrepi, ki koristijo predvsem kapitalu, ustvarja razmere, ki si jih je mogoče razložiti s pojmovnim aparatom Karla Marxa. Krajše rečeno, Marx postaja aktualen zato, ker država upošteva logiko neoliberalnih ekonomistov. V nasprotju s tem pa prizadevanja sindikatov in njihovo zavzemanje za pravice zaposlenih pomenijo potiskanje Marxa in njegovih teorij na smetišče zgodovine.