Dr. Matej Makarovič v svoji kolumni o sovražnem govoru pravilno opozarja na nekatere težave s tem konceptom, vendar pa celovito branje njegovih številnih zapisov v Delu potrjuje splošen vtis, da želi ostati neutruden Janšev intelektualni vojščak in kot član zmagovitega Zbora za republiko predvsem zainteresiran za nevtralizacijo nekaterih levičarskih pozicij in stališč. Poskušali bomo pokazati, da je za te potrebe večkrat pripravljen sestopiti na raven trenutne politične apoteoze ali vsaj apologije desnice. Kot rečeno, se je v zadnjem zapisu spravil na ocene »morda celo najbolj osrednjega družbenega problema« pri nas, sovražnega govora, ki ga nekam pričakovano piše v narekovajih. Znan refleks od državnozborskih volitev naprej: nestrpnost, civilna družba, ombudsman in ostale čudne politične entitete, ki ti ne ustrezajo, so z njimi, še zlasti ob obveznem dodatku »tako imenovan« ali »domnevni«, vedno bolj eksplicitno opremljene. Desni diskurz postaja diskurz diskvalifikacij in minimizacij. Tudi s pomočjo narekovajev, zdaj sicer pod pretvezo nerodnosti izraza.
Strokovne poizvedbe dr. Makaroviče so presenetljive, skorajda posnete po znamenitem sofistu Gorgiji v relativistični liniji zanikanja obstoja, spoznatnosti (pristranosti) in izrekljivosti. Starogrški modrec je trdil, simplificirano, da nebivajoče ne biva. In četudi bi obstajalo, bi bilo nespoznatno. Pa tudi če bi bilo spoznatno, bi bilo neizrekljivo. Makarovič ga verno posnema: po njegovem, bi se dalo sklepati, v Sloveniji sovražnega govora ni. In tudi če bi že bil, je detektiran pristransko, le pri desnici, v skladu s potrebami političnega boja. Zaključek je kolosalen in pomeni minimalen odklon od Gorgije: dasiravno bi sovražni govor zares obstajal, z njegovim izrekanjem ni nič narobe (stari Grk bi trdil: ga ni mogoče izreči). Zadržimo se zgolj pri slednjem. Kako Makarovič argumentira svoj srhljivi ultimativni sklep, ki nas pušča šokirane? Zato ker se ob tem »zlahka pozablja«, pravi globokoumno naš sociolog, na svobodo govora. Finale njegove miselne elipse je pričakovan in obvezen, prav takšen kot so ginekološki pregledi, s katerimi je implicitno začel: »Poslanec ima mandat ljudstva, da govori, četudi je to govorjenje po mnenju mnogih irelevantno, neumno, primitivno ali celo žaljivo. Seveda pa si lahko o njem in njegovi stranki vsakdo misli – in pove – svoje ter temu primerno ravna na volitvah. V absolutni zaščiti svobode govora se skriva tudi edini še preostali smisel koncepta poslanske imunitete.« (Delo, 20. 7. 2005)
Lepo, da se gospod sociolog ne pretvarja, temveč pogumno in jasno izreče: poslanec lahko govori, kar mu paše. Sovražni govor, pod narekovaji seveda, je vključen. Tukaj se skoraj 1000 podpisnikov peticije proti sovražnemu govoru v parlamentu moti: mandat volivcev prinaša tudi to, nas tolaži, da parlamentarec govori žaljivo in poslanska imuniteta je kronski dokaz, da s tem ni nič in ne sme biti narobe. Omejimo se torej na parlament, ker se je nanj previdno ogradil tudi naš sociolog: tisto, kar naj bi opravičevalo sovražni govor v njem, je »absolutna zaščita svobode govora«. V imenu te zaščite je torej obsodba sovražnega govora po sebi sovražno dejanje. Nemudna zaključka sta lahko dva in prvega smo že navedli: s sovražnim govorom je vse v najlepšem redu. Drugi je ta: če ga že kdo zanika, potem s tem ogroža svobodo govora. Paradoksija situacije je videti nerazrešljiva: če kdo obsoja sovražni govor, je sam sovražen do svobode govora. Kar pomeni, da sovražnega govora ne smemo obsojati ali ga ovirati.
Bojim se, da po tistem, ko se dr. Makarovič zaplete na ta način, ne zna navesti izhoda iz zagate. Gordijski vozel je presekan s tem, da je zagata ukinjena: s sovražnim govorom ne more biti nič narobe, ker si šovinisti, homofobi in ksenofobi zgolj jemljejo svobodo govora, s tem pa po definiciji ne more biti nič narobe. Situacija je podobna apologiji nestrpnosti: kdor opozarja na nestrpnost in zahteva pregon in obsodbo nestrpnih dejanj in izjav, je s samim tem menda dokazal pomanjkanje lastne strpnosti in zato nima pravice moralizirati o njej. Janša in njegovi podaniki nam to ves čas servirajo pod krinko »vi niste nič boljši«. Tudi naš sociolog se je v Delovih kolumnah že preizkusil v tej igri. Rešitve te kvazi filozofske težave, kot jih vidijo, pa ti paralogični pragmatiki ne znajo podati, ker to ni njihova ambicija, saj jim služijo zgolj kot pretveza za politično opravičevanje neopravičljivih ravnanj. V njihovi mentalni shemi je šaljivi nastop v humoristični oddaji ali humorni rubriki enako žaljiv kot izjava poslanca v parlamentu. Le kdaj se jim je komika tako zamerila?
Poskusimo torej odgovoriti, zakaj v nasprotju s postavljeno tezo sovražni govor v državnem zboru ni opravičljiv niti pod krinko njegove svobode. Naš sociolog izhaja iz napačne hipoteze: nimamo namreč poslanske imunitete, ki poslance ščiti pred lažjimi kaznivimi dejanji, zaradi tega, da bi ti smeli neovirano govoriti, kar sem jim zljubi. Smisel takšne bonitete ni v tem, da bi legitimirali njihove žaljivke, rasizem in »hate speech«, kot si to napačno zamišlja. In analogno tudi ni smisel svobodnega govora v tem, da lahko ljudje rečejo, kar želijo, tudi če podpihujejo sovraštvo in diskriminacijo. Takšna popreproščena in preživeta misel ima svojo mejo – k sreči – tudi v 300. členu Kazenskega zakonika, ki prepoveduje zbujanje sovraštva, razdora ali nestrpnosti, ki temelji na kršitvi načela enakosti in sankcionira tiste, ki izzivajo ali razpihujejo narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost. Zaradi tega, ker je poslanec varovan z imuniteto, njegov govor ne sme biti ocenjen za nič manj sovražnega in zaradi tega proti njemu ne rabi biti nič manj sprožen predkazenski postopek. Razen če dr. Makarovič misli, da so poslanci nadljudje, ki se jih kazenski zakonik ne tiče, zavoljo mandata volivcev? Potem bo spet moral spreminjati zakone in ustavo!
Običajne parlamentarne demokracije jasno ločujejo med obema govoroma. In to pač pomeni, da ju ne vidijo na vključujoč način, češ prvi implicira tudi drugega, ali obratno. Izpeljana konsekvenca, kako da je sovražni govor nekakšno nujno zlo za svobodo izražanja, njegova hrbtna stran, je zgrešena in perverzna, parlament pa zanjo ne more biti noben politični topos izjeme. Logika, po kateri je njegovo omejevanje nevarnost za demokracijo, pred čimer pisec svari, bi bila abotna, če ne bi bila sama nevarna. Omejevanje sovražnega govora je kvečjemu njen pogoj, zakaj demokracija ni v dovoljevanju vsega. Če tako misli, naj Makarovič predlaga spremembe ustave in kazenskega zakonika z idejo, da ju bo po svoje demokratiziral, a tudi opusti upanje, da nas bodo civilizirane demokratične države z urejeno regulacijo človekovih pravic še imele za sebi enakovredne.
Naj sklenem: čisto človeško je, če desno usmerjeni družboslovec priskoči na pomoč majhnemu človeku v vrstah poslancev. Četudi je rahlo čudno, da se mora za to zateči k skorajda anarhističnim idejam. G. Rupar se je pohvalil, da je bil njegov pregled mednožja vnaprej premišljena žaljiva gesta. In takšno, namreč ubrano na neprikrit apologetski učinek, je tudi Makarovičevo pisanje. Njegova nerodna obramba žaljivega in sovražnega govora se bo zapisala v slovensko zgodovino kot zgled dobrega sodelovanja stroke in aktualne politike. Nerodno je le, da za ceno odkrite legitimacije sovraštva v parlamentu.