»Tony Blair!« To je bil odgovor Margaret Thatcher, ko so jo vprašali, kaj šteje za največji dosežek svoje vladavine. Vsekakor provokativna izjava, ki terja določen razmislek in v sebi nosi globoko resnico o položaju levice danes.
Najprej se moramo vprašati, ali smo si sposobni predstavljati zamenjani vlogi, torej laburista, ki za največji dosežek svojega mandata šteje torijca. Najbrž še težje. Tisto, na kar je ciljala Thatcherjeva, to, kar je bistvo njene izjave, v resnici niti nima toliko opraviti ne z njenim ne z Blairovim imenom. Bistveno je, kako so se radikalno spremenila razmerja moči med levico in desnico in predvsem kako vsebinsko prazna ter podrejena je postala prva. To se ni zgodilo čez noč.
Ne moremo tukaj sicer podati poglobljene svetovno zgodovinske analize, kako je do tega prišlo, a vseeno lahko zaznamo nekaj temeljnih trendov. Če se omejimo na obdobje zadnjih petdesetih let, ga lahko precej upravičeno razdelimo na vsaj dva dela. Po II. svetovni vojni je levica za nekaj desetletij triumfirala in biti desničar je postalo skorajda tabu. Na Zahodu je obstajala močna socialna država, komunistične partije so prevzemale oblast v številnih državah Azije in igrale pomembno vlogo v narodnoosvobodilnih in dekolonizacijskih bojih. Ne bi se poglabljali v to, kako leva je ta levica dejansko bila, marveč se lahko postavimo na stališče, da so ti politični projekti ponudili vsaj določeno perspektivo, nek politični horizont, znotraj katerega sta se definirala celoten politični prostor in boj znotraj njega. In ko se je zdelo, da je levica na svojem zgodovinskem vrhuncu, je serija dogodkov konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let napovedala, da je tega neizogibno konec in da se bližajo drugačni časi. Smrt Che Guevare, iztek maja 68, zmeraj večje kritike socialne države in vedno hujša diskreditiranost vzhodnega bloka so nekateri simboli teh premikov. Zgodila sta se neoliberalizem in politično ekonomska ofenziva desnice.
Izjavo Thatcherjeve je potrebno brati v tem zgodovinskem kontekstu zmage desnice nad levico. Ko je naposled sledil še zlom vzhodnega bloka in liberalizacija Kitajske, je bila zmaga totalna in globalna. Vendar se ni zgodila zgolj neverjetna ofenziva desnih idej in politik, ampak je levica sama začela vsrkavati te ideje in začela plesati po njihovem taktu. Tisto, kar je uspelo Thatcherjevi in celotnemu gibanju neoliberalizma, je, da so cel politični spekter premaknili tako zelo na desno, da so postale zmerno desne politike v resnici že levičarske. Uspelo jim je to, da se je Blair s politiko tako imenovane tretje poti prodajal kot levičar (na podoben način je takrat deloval Schröder v Nemčiji).
Do kakšnih premikov pa je prišlo v Sloveniji? Do osamosvojitve smo bili uradno vsi levičarji, saj smo živeli v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in partijska knjižica je bila določen statusni simbol (pa čeprav se ga danes vsi tako otepajo …). Seveda pa je bistveno bolj zanimivo dogajanje konec osemdesetih let. Radio Študent, Tribuna, Katedra, Časopis za kritiko znanosti, Odbor za obrambo človekovih pravic, Laibach, Disko FV, Pankrti, Niet, Ljubljanski psi in še in še, civilno družbeni kotel je vrel in kipel kot še nikoli. Če je Slovenija imela kdaj zlata leta levice v najžlahtnejšem pomenu besede, so bila to osemdeseta. Zanimiva je bila že sama narava upora, saj so bili na oblasti deklarirani komunisti, tisti, ki so jih kritizirali, pa še toliko bolj goreči levičarji, v nekem smislu je šlo torej za boj za interpretacijo o tem, kdo je pravi levičar. Ta se je iztekel v rojstvo nove države oziroma osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije.
Ker vsaka revolucija prinaša novo oblast, so tudi v slovenskem primeru uporniki in osamosvojitelji v novi državi zasedli pozicije moči. Postali so uveljavljeni akademiki, gospodarstveniki, politiki in kulturniki. Če smo malce zajedljivi, lahko rečemo, da je zavladala avantgarda sama. Seveda pa je danes ta sama postala del problema, za katerega je nekoč ponudila rešitev. Tisti zgodovinski izziv, ki se zato postavlja pred levico v Sloveniji, ni desnica ali bivši levičar Janez Janša, temveč levica sama. Levica, ki to ostaja samo še po nekem delovnem imenu, kajti po čem drugem to sploh še lahko imenujemo levica? Se Pahor, Kresalova in Golobič proslavljajo s kakšnimi radikalnimi in progresivnimi idejami, ki v določenih delih javnosti sprožajo zgražanje zaradi svoje revolucionarnosti? Prav nasprotno, ta vlada in parlamentarna levica kot taka se proslavlja s političnim programom, ki je v resnici nadaljevanje neuspelih Janševih reform. Zato se ne bi smeli slepiti in bi morali začeti stvari najprej poimenovati z njihovim pravim imenom. To, s čimer imamo opravka, zato ni levica, temveč interesno združenje starih partijskih kadrov in tranzicijskih politikantov, levica je pri vsem skupaj zgolj blagovna znamka, pod katero se vse skupaj prodaja. In dokler bo stanje takšno, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb.
Kar bo do njih šele privedlo, je generacijski premik v politični nomenklaturi oziroma gesta v registru tega, kar se je pri nas zgodilo konec osemdesetih let. Torej, nekakšno družbeno vrenje, ki uspe odpreti povsem nov politični prostor. Potrebno je priznati, da smo bili takšne geste Slovenci večinoma sposobni šele ob izdatnem zunanjepolitičnem krošeju oziroma takrat, ko so se tudi mednarodne politične razmere do konca zaostrile. A glede na trenutno stanje sveta, očitno tudi na to ne bo potrebno predolgo čakati.