»Takšne Evrope ne potrebujemo. Še posebej ne raznih evropskih komisarjev, ki bodo solili pamet že tako izigranim ljudem.« Ne, tega ni izrekel razvpiti politik, ki je pred dobrim letom arogantno zavračal svarila evropskih medijskih strokovnjakov. Scena je letošnja in avtorica je vaška stražarka, ki je na Dolenjsko prispela kot zmagovalka Miss Hawaiian Tropic 2007.
Misice na naši politični sceni niso nekaj novega. Spremljajo jo vsaj od državnozborskih volitev 2004, ko so na velika vrata zmagovito vstopile skorajda v parlament. Vladajoča koalicija je osmislila življenje mladih deklet, včasih brez resne izobrazbe, in jih nemalokrat nastavila po javni upravi in vladni administraciji. Rezultati političnega uvoza lepote so nekam pričakovani: leta 2006 posredno ugotavljamo, da nismo del Evrope in da nam od tam že ne bodo razlagali, kako naj živimo. Varuh človekovih pravic je posebna tarča posmeha in napada, kajti samozvane borke zatiranih in nemočnih ob svojih političnih botrih venomer najdevajo glavnega sovražnika prav v njem. Malo hudo je, ko v Malem Hudem nastopajo predvsem v vlogi reprezentantov skorajda prevladujočega dela slovenstva. Nič koliko komentarjev, predvsem pa preveč, da bi jih lahkotno spregledali in zamahnili z roko, izzveni v refren: poglejte tega ničvrednega Hanžka, še blondinka bolje razume situacijo!
Pamet ulice ponosno ponuja rezoniranje naključne lepote kot domet volivca, ki zagovarja vladne rešitve z Romi. Po drugi strani so vladne rešitve romskega problema največkrat povezane s povprečnim dometom njihovega volivca. In s tem je krog zaključen. Kdo ima torej prav v dogodku leta, zbor misic ali varuh človekovih pravic? Ambrus ali Evropa? Skorajda bi smeli reči, da sta ne delu dva različna premisleka, dva različna uma. Polarizacija principov se je zgodila že pred dobrega pol leta in tudi takrat dokazovala svoj nestrpnostni prav. Tedanja mis, po naključju tudi ministrova hči, je skupaj s poslancem zagovarjala tezo, da je pedofile potrebno prebutati, kastrirati in jim sekati ude. Na preostanek je treba vžgati veliko črko P. Marsikatero pikro sta znala povedati tudi o Romih. Manca Zver in Zmago Jelinčič te dni zmagujeta: padla je kazenska ovadba proti njima, ki jo je vložil varuh zaradi hujskanja in širjenja sovražnega govora. Argument državne tožilke je ganljiv: inkriminirano bi bilo širjenje rasne, verske in narodnostne nestrpnosti, ne pa tudi zoper pedofile. Kar seveda pomeni, da tisto, kar v ustavi ali kazenskem zakoniku ni obravnavano kot takšno, pade ven. Na rasni, verski, etnični podlagi ne smete ščuvati, na kakršnikoli drugi pa se vam ne bo zgodilo nič. Bi radi skupaj z drugimi zganjali hujskaštvo, da je treba vsem slovenskim misicam potrgati ude? Izvolite, kaznivo to ni! Bi si raje izbrali novinarje ali politike? Tudi prav, ni problema. Na grmado z njimi. Bilo bi omejevanje svobode govora, če vam tega ne bi dovolili, dodajo nekatere brihtne in šolane glave.
V situaciji torej, ko je minister Zver pred pol leta obtožil varuha, da obračunava z njim preko hčere in bil z njo seveda solidaren, se nam dogaja ponovitev lepe pameti. Netolerantni in sovražni govor v primeru pedofilov je zamenjala zgodba z Romi. Zamenjale so se misice, argumenti so isti in isti je tudi minister. En korak naprej pa je le narejen. Od besed k dejanjem! Ob njih je atribucija nestrpnosti šla po zanimivi poti. Le zato, ker se je varuh potegnil za Rome in naznanil konec pravne države, je bil s strani ministra obtožen, da širi sovražni govor: »Hanžek bo moral trditve svojega vse pogostejšega sovražnega govora pred slovensko javnostjo še dokazati.« (Večer, 2. 11. 2006) S trganjem udov ljudem ni nič narobe, označiti Slovenijo za nepravno državo je pa čisti »hate speech«? Še dobro, da je dokaze prinesel evropski komisar Hammarberg, ker v Sloveniji brez zunanjega arbitra zares ne znamo složno uporabljati najbolj elementarnih pojmov.
Klasična defenzivna poteza, v kateri sovraštva obtožiš tistega, ki tebe obtožuje sovraštva, je čudna in verjetno opravičljiva le s psihologijo. Z njo pa lahko le opravičujemo, upravičujemo nikakor. Zver je v istem intervjuju za nestrpen označil še Mirovni inštitut – seveda zato, ker opozarja na nestrpnost. Kaj naj bi bilo nestrpnega v opozarjanju nanjo, ni povedal. Kot tudi ni čisto jasno, zakaj se efekt zrcala, ko obtoženec vedno vrača žogico na povsem enak način, tako zelo frekventno uporablja. Hitro se izkaže, da sta koncepciji nestrpnosti in sovražnega govora pri misicah in ministru dobesedno identični. Kar marsikaj pojasni in zavestna odločitev za participacijo lepote v politiki pač žanje svoje učinke.
Novokomponirana modrost lepih je v čudoviti simbiozi s slovensko lepo dušo. Ki po novem čuti samo sebe, medtem ko ostali, predvsem Romi, pretežno čutijo njen gnev. Lepota modrih in modrost lepih zelo nazorno kažeta, da imamo pri nas silne težave z razumevanjem nestrpnosti. V menda upravičeni jezi do pedofilov ali Romov lahko storimo ali rečemo skoraj vse. Pravne norme za nas ne držijo, njihova entropija se veča in logično bi se smeli vprašati, kdo je naslednji. Nevarno »dogajanje naroda«, ki jemlje pravni red v svoje roke, zagotovo korenini v nadvse popularnem izključujočem političnem načelu »kdor ni z nami, je proti nam«. Ta postaja lokalni princip delovanja tudi na vasi in v Malem Hudem so ga že ponotranjili. Rekli so: »Tisti, ki ne bodo držali z nami, ne bodo pošteno živeli v tej občini.« (Mladina, 18. 11. 2006) Lepo in pošteno povedano. Ne le Rome, izgnati bodo morali še kakšnega čistokrvnega Slovenca. Ko enkrat uporabiš metode izključevanja in diskriminacije, prej ali kasneje postaneš njihova lastna žrtev. Isti princip smo neštetokrat videli na delu v nacionalistično pregretih kontekstih. In se vedno znova učili lekcije, da se iz njegove uporabe hrani nekakšna iracionalna superiornost naroda. Mi znamo poskrbeti zase, kaj nam bo Evropa! Kdor jo kliče na pomoč, ta nas blati in toži, kot pravi premier. Sramotno za državo, ki bo čez dobro leto predsedovala Evropski uniji, če sploh ne ve, da je vanjo že vstopila. S tem priznava, da je mentalno drugje, sicer bi ugotovila, da sama sebi ne more soliti pamet. Pač pa si jo rade volje pusti soliti misicam.