LDS je najprej kradla in ropala. Zdaj je v krizi in tone. Morala zgodbe: prav ji je. Človek z nesrečnim imenom, ki se ga je zlorabljalo do nezavesti v ušesih tistih z zelo nizkim pragom smešnosti, počasi odhaja. Bil je to rop desetletij ali vsaj desetletja, so odkimavali v predvolilnem času zagreti desničarji in kazali na Toneta. Po tragediji volitev se za prvega človeka stranke dogaja farsa: Tone je kriv, da LDS tone. Politično nepismeni verjamejo rimam in takšnih je vedno več, v volilnem telesu desnice in levice. Po državnozborskih volitvah se argumenti in razum umikajo pred mentalnim primitivizmom asociiranja in prostaštva, ki sta naselila tudi politično mišljenje. In koliko tega je kriv Tone Rop? Kaj si lahko obetamo po njegovem odhodu in ali bomo dobili še eno kadrovsko zamenjavo brez otipljive analize stanja?
Ropova nesrečna vladavina
Ropu očitno ni bilo usojeno. Po tistem, ko se je izpraznilo mesto predsednika vlade in kasneje še stranke, se je zdelo, da bo na njem namesto anemičnega in vsega naveličanega Drnovška ambiciozni Rop pripeljal več energije in dinamike. Nenazadnje je bil tudi izbira sedanjega, sicer menda preudarnega predsednika države. Žal nič ne kaže, da bi znal kdo našteti poglavitne grehe prvaka LDS in politični analitiki imajo kar nekaj težav pri njihovem prepoznavanju. Ropa si ne bomo zapomnili po nobenih ekscesih, tudi ne po slabi retoriki, neizpolnjenih obljubah in očitno slabem vodenju vlade ali stranke. V spominu bomo zabeležili kvečjemu njegove vzkipljive nastope, prisiljen nasmešek, arogantne odgovore novinarjem, militantno in povzdignjeno dikcijo, visoka pričakovanja glede lojalnosti do njega ali stranke, pomanjkanje samokontrole in koleričen izraz na obrazu. Značaj avtokrata in zahteva po redu pri njem sta lahko zoprna, toda vse premalo, da bi ga politično grajali še zaradi česa kot nepriljubljenosti in nepopustljivosti. Kakšni očitki proti njemu so sploh v obtoku? Najprej poraz na lanskih oktobrskih državnozborskih volitvah, potem to, da se zaradi njega ni takoj umaknil in da se nekam počasi umika tudi danes. Če karikiramo, bi lahko dejali, da je Rop kriv zgolj tega, da zaseda neko mesto, in ničesar drugega. Pozivi k odstopu so torej simptomalni po sebi, ker bolj razkrivajo zadrego nosilcev zahtev. Zaradi odhoda predsednika stranke se nujno ne bo kaj dosti spremenilo, še posebej ne, če v stranki ne vedo, kaj bi s sabo. Paradoksno je to verjetno argument v glavi Ropa samega, zato razkorak med njegovo samopercepcijo in tisto drugih. Njegova osebna moralna dilema bi lahko bila v tem, da po eni plati očitno zase ve, da je lider trde roke, ki zahteva slogo in enotnost. A tudi skupaj z drugimi verjame, da prav to slogo stranka potrebuje. Njegov subjektivni sklep: le kdo bi bil primernejši za takšno homogenizacijo, če ne jaz?
Trenutne parole v liberalni demokraciji o enotnosti in konsolidaciji lahko hitro postanejo dvorezen meč. Če v njej pride do razkola, pod kakšnimi pogoji je rešitev zanjo res poenotenje? Mar to ne pomeni popuščanja enih in drugih, s tem pa mehčanje svojih pozicij v korist desnice? Ali ni večen problem LDS zadnjih let ravno v tem, da je premalo leva in da bi na karto levih vrednot morala najbolj staviti prav zdaj, ko ji volilno telo najbolj pobirajo desničarji? Zadrego v stranki najbolj razkriva že ocena o razkolu. Trenutno stanje je podobno samouresničujoči se prerokbi, in prav takšna je tudi vera, da Rop ne more biti na njenem čelu: bolj kot njeni člani verjamejo v njeno krizo, bolj se ta kaže kot kriza, in bolj kot verjamejo, da je zanjo kriv Rop, bolj je njegova zamenjava res videti kot rešitev zanjo.
Idejna kriza
Če je LDS stopila v krizo, bo iz nje težko izstopila vse do trenutka, ko ne bo podala dobre ocene zanjo. Ni rešitve brez diagnoze in zaenkrat prave diagnoze ni. Ropov odstop lahko omogoči, da bi bolje videli problem, kar je hvalevredno, toda sam odstop razsvetlitve ne bo prinesel. Zanimiva je samoocena Ropa: ta zdaj razume svoj umik kot »omogočitev prenove stranke«. Toda kaj je sploh pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti aktualnega predsednika? V obtoku so tri splošna mnenja: po porazu na evropskih in državnozborskih volitvah je zdaj kulminiral tisti »kdor nima rezultatov, naj odide«. Po drugem Rop naj ne bi najbolje obvladoval notranjih trenj v stranki in številni odstopi v svetniški skupini znotraj ljubljanskega mestnega sveta naj bi to dokazali. Po tretjem je sodu izbil dno predčasni odhod Romana Jakiča z mesta generalnega sekretarja in ta je za svoje slovo okrivil prav razhajanje s predsednikom stranke. Kasneje se je pokazalo kar nekaj indicev, da so bili v ozadju še kakšni drugi Jakičevi razlogi. Je torej LDS res v krizi, ali pa se preprosto še nismo navadili na njeno vlogo v opoziciji, skupaj z njo samo? In za koliko tega je kriv en človek?
Floskule o enotnostni, konsolidaciji in prenovi stranke ali programa se utegnejo hitro izkazati za takšne kratke sape. LDS je izgubila volitve, ker se je odpovedala levi politiki in ker je brez sramu hitela v sredino, zato deluje popolnoma izgubljeno ravno na terenu, ko bi morala braniti svoje idejnopolitične pridobitve. Ropova vladavina v resnici pomeni odmik od klasičnega liberalizma in bežanje od levih vrednot. Vrednostne sisteme priznavanja človekovih pravic in osebne ali politične svobode so v LDS pustili ob strani – prisiljeni so jih zagovarjati šele zdaj, ko je to na plečih izbrisanih, homoseksualcev, Romov itd. izkoristila desnica. Diskurz zadnjega leta ne premore več označbe ideologija, zamenjal jo je splošnejši »program«. Eden od stranskih rezultatov Ropove vladavine je namreč ta, da je v svoji tehnokratsko uradniški funkciji (kar je tudi eden od očitkov) vodstvo LDS popolnoma spregledalo ideološko platformo, ki bi ji moralo biti zvesto. Namesto da bi po obeh volilnih porazih ponudili tudi alternativen levi ideološki program, se pod tem pojmom od Ropa dalje razume zgolj političnoekonomske vsebine. Nerodna reč, kajti vse oči v Sloveniji, tudi njenih nevolivcev ali izgubljenih volivcev, so bile in so še uprte v LDS kot fronto, ki bo branila pridobitve liberalizma, svobode misli in govora, človekove pravice in politično ali vrednotno pluralnost. Toda teh pričakovanj vodilna opozicijska stranka noče izpolnjevati.
Slavoj Žižek je pred dvema mesecema na enem svojim ljubljanskih predavanj mimogrede navrgel zanimivo oceno stanja: LDS je svojo politično vlogo vedno igrala spontano, desetletje je zasedala vsebinsko prazno, liberalizirano mesto vodilne politične sile. Avtomatizem takšnega idejno-ideološko neobremenjenega vladanja pa je nemogoč na mestu opozicije, ko je treba ponuditi pozitiven vsebinski program, še pravi. Toda Žižek, menda do nedavnega prvi ideolog LDS, se moti, in to natanko na točki, ki jo sam zaseda. Ker je zdaj stranko povsem pustil na cedilu in dobesedno pritrdil Janši, ki mu do onemoglosti servira očitek, češ da je njemu in eldeesovcem pomembnejše sedeti v kinu in čakati na tri minute dobrega filma kot ukvarjati se z usodo Slovenije. Žižek se je obnašal na natanko takšen način: po Janševem prevzemu oblasti je ponosno razglasil, da drži obljubo in zapušča Slovenijo, se kasneje v Argentini poročil z manekenko in dalje uživa v filmih. Ideolog LDS je torej zapustil potapljajočo se ladjo, skupaj z njim tudi njegov učenec Gregor Golobič. Toda četudi se je zadnja leta vselej branil svoje povezanosti s stranko, so v njej vedno znova dajali videz, da je Žižek njihov in da mu radi prisluhnejo. In ta je vedno našel čas za svoje javne nasvete. Ne glede na njegov pravi status je ob odhodu takšnega možganskega trusta ideološka zmeda v njej še večja, čeprav je jasno, da je bila zmaga desne opozicije natanko ideološka in ne programska. Nihče od »rezervnih« ideologov (Slavko Gaber, Pavle Gantar, Mile Šetinc, itd.) ne kaže nobene prave volje, da bi vskočil na izpraznjeno mesto.
Pohojena levica
Kot ekonomist pa Rop ne more biti kriv vsega. Za krivca poraza leve ideologije se lahko poteguje kar več akterjev. Rop se je spotaknil, ker navzlic energičnosti ni premogel populistične retorike in karizmatične vloge »father-figure« Janeza Janše. Ta si je s ponavljanjem cenenih trikov in značajsko hladnokrvnostjo med rajo pridobil avtoriteto nezmotljivega in zaupanja vrednega. Medtem ko v ideološki bazi Janša svojim volivcem in državljanom ponuja domačijskost, skrb za nacionalno substanco, sproščenost in druge odiozne koncepte iz ropotarnice Nove revije, se je Rop zadovoljeval s pragmatičnimi gospodarskimi in socialnimi rešitvami in ugovori novi vladi. Toda ljudje si ne zapomnijo ekonomskih obrazcev. V Sloveniji nam gre v povprečju dobro in žal v glavi ostanejo najdlje floskule in žaljivke. Janša lahko ponudi še tako slabo in plehko idejo, pa bi ta še vedno bila boljša od nobene, ki jo ponuja sedanja opozicija. Ko je njegova garnitura zajahala ideološke vzorce zgodovinskih delitev, diskriminacije in zatiranja človekovih in ustavnih pravic ali svoboščin, odprla pesmarice o korupciji, klientelizmu, sprijenosti in medijskih zarotah, se temu v LDS niso znali in se še ne znajo upreti. Še kako se pozna, da so v njej pozabili na liberalno izročilo, da ideološkost venomer odrivajo proč in stavijo na prenove programov, ki bodo menda vse popravili. Jesenski kongres po pokazal, če so zopet nasedli.
Ko je cinično progresiven tandem Žižek-Golobič zapustil ladjo, je verjetno obesil na klin tudi članstvo v Liberalni akademiji, nekakšnem levem Zboru za republiko. Ta se je po dolgih letih preimenovala v »društvo za proučevanje politične demokracije in liberalizma«. Spisek člankov je impozanten, od prvovrstnih filozofov in teoretikov do ekonomistov in politikov. Omenimo Mladena Dolarja, Rudija Rizmana, Bogomirja Kovača, Slavka Gabra, Pavleta Gantarja, Dušana Kebra, Rudija Mogeta, Romana Jakiča, Majdo Širca in druge. Liberalna akademija naj bi po lastnih besedah »ohranjala neodvisen položaj združenja politično angažiranih« in hkrati delovala v sožitju z LDS. Opazno pa je, da ne funkcionira najbolje, da se omejuje na hermetične debatne razprave, namenjene svojim krogom, da nima ambicije biti posebna intelektualna podpora stranki. Liberalizem se naslanja na vrednotne sisteme priznavanja človekovih pravic in osebne ali politične svobode, toda nekako se zdi, da se takšne leve alternative v Sloveniji otepajo vsi po vrsti. Kučanov Forum 21, zamišljen kot alternativna podpora, je že sam spoznal, da ni na ravni svojega domnevnega poslanstva, če ga je ob združevanju kapitalističnih prilizljivcev sploh kdaj imel. Na volitvah je simbolično gladko izgubil skupaj s preostanki levice, njegova fantomizacija v medijih pa se je spretno prekrila z Janševimi konspirativnimi teorijami, na katerih ta jadra že leta. Novinarji so z napihovanjem njegovega pomena in vpliva nehote pomagali desnici. Po drugi strani je Forum za levico, ki ima kaj povedati, odrinjen v čisto medijsko obrobje, četudi še kaže nekaj znakov življenja. Da je levica v Sloveniji nerazumljivo tiho, situacijo v LDS le še poslabšuje, a velja tudi obratno. Konstantno koketiranje Pahorjevih socialnih demokratov z Janšo, predvsem v režiji njihovega predsednika, tudi ne pripomore h kakšni njeni konsolidaciji. Še posebej, ker je prvaku SD umestitev na levo še bolj zoprna kot nesojenemu prvaku LDS, kar slednjega dela za konsistentnejšega opozicijskega liderja.
Od tega, ali bo v stranki zmagala socialna, Ropova ali libertarna, Školjčeva struja, pravzaprav ni veliko odvisno. ZSMS-jevska linija pomeni več liberalizma, a njene pozicije z vladnim strateškim svetom vneto prevzema že sam Janša. Ta je s tem zagrešil nekakšen sovražni prevzem ekonomskih idej liberalne demokracije in jo tudi zaradi tega pahnil v dodatno razdvojenost. V LDS bi zato najbolje storili, ko bi se ovedeli svojih idejnih in ideoloških korenin. Ne gre le za to, da bi (p)ostali najmočnejša opozicijska stranka, kot meni Rop, temveč za upanje, ki ga politično neopredeljeni zagovorniki človekovih pravic, socialne enakosti, svobode misli in izražanja še vidijo v tej stranki po tistem, ko smo bili pahnjeni v desničarski splet norosti in bolečine.