»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«
Jn 8,32
“Ne bomo plačali za vašo krizo”
Slogan protestnikov ob prvomajskih demonstracijah po svetu
Vaclav Havel nas v svojem slavnem eseju »Živeti resnico: Moč brezmočnih« poziva, da prenehamo živeti v laži in začnemo živeti resnico. Havel je te besede zapisal kot disident v boju s totalitarnim komunizmom, vendar nas v istem eseju preroško opozarja pred plitkostjo ciljev potrošniške civilizacije. Morda je v luči trenutne krize vredno premisliti o vlogi morale in etike v življenju posameznika.
Spregledana kritika
Havel nadaljuje, da »potrošniške družbe naredijo posameznike za sužnje masovne civilizacije in jih prisilijo, da zasledujejo ničvredne dobrine, ter s tem dovolijo razkroj svoje osebne identitete in kot osebe izgubijo svojo moralno držo.« Danes lahko opazimo presenetljivo aktualnost njegove misli. Podobne ideje so podali tudi drugi misleci, kot sta na primer Erich Fromm v delu Bolna družba in francoski filozof Herbert Marcuse v delu Enodimenzionalni človek. Do nedavnega so bile kritike večinoma spregledane zaradi premoči Fukuyamove teze o koncu Zgodovine, ki je bolj zaradi ideologije kot zaradi argumentov prevladovala do nedavnega. Z večjim zavedanjem o resnosti krize se ta položaj spreminja.
Dokazovanje očitnega
Nouriel Roubini ali dr. Doom, kot mu pravijo, Joseph Stiglitz in pred njima Imannuel Wallerstein so krizo že davno napovedovali. Niso potrebovali kristalne krogle. Prva dva sta enostavno vzela ekonomijo resno, druga dva sta z obširno analizo kapitalizma prišla do svojih zaključkov. Danes pa smo priča pravi poplavi knjig, ki nam na ves glas razlagajo očitno: Kriza je tu! Potrebna je sprememba sistema, krize ne bo konec pred božičem. »Malo za hec, malo za res«, a zdi se mi prav zabavno, ko se vsak teden sprehodim mimo knjigarne srednjeevropske univerze in vidim preobložene police novih knjig s podobnimi naslovi in verjetno podobno vsebino. Zakaj ne bi tudi iz krize naredili posla? Dokazovanje očitnega neukim množicam je lahko dobičkonosen posel. Seveda gre tukaj za (kvazi) intelektualno srenjo, ki modro kima. Morda je tukaj na mestu aluzija na pregovor, ki pravi, da smo po bitki vsi generali.
Resnični svet
V resničnem svetu pa večina še ne razume dejanskih razsežnosti krize. Seveda je marsikoga udarila po žepu, potrebno je varčevati, tistim z dna gre vedno slabše, kot kaže zadnja raziskava UMAR-ja, prepad med bogatimi in revnimi se tudi pri nas veča in tisti na robu preživetja so v nevarnosti, da padejo preko. Ko rečem, da večina ne razume njene razsežnosti, mislim, da ne vidijo širšega okvira. Večinsko mnenje je, da moramo zategniti pasove in varčevati ter nekako prebresti skozi krizo, dokler se ne vrnejo stari dobri časi. Tega ljudem seveda ne moremo zameriti, saj politiki še kar ponavljajo svoje neo-liberalne floskule in v krizi vidijo priložnost. Nekateri med njimi so z njo prav mastno zaslužili. Malenkost, ki je me je šokirala, je bil oglas, ki sem ga zasledil med deskanjem po internetu. Glasil se je nekako takole: Bodo tečaji spet zrasli? Zaslužite s krizo.
»Biznis je biznis«
Naj svojo idejo ilustriram še z anekdoto z Madžarske. Madžarsko gospodarstvo je trenutno v razsulu, ker so se tuji vlagatelji, katerim je Madžarsko po izvedbi neo-liberalnih reform prodala praktično vse svoje gospodarstvo, umaknili nazaj domov. Dela ni, zasledil sem podatek, da vsaj 35 % tujcev zapušča Madžarsko, ker ne najde več dela ali so se pogoji za delo preveč zaostrili. O revščini in bedi velike večine prebivalstva, posebej manjšin, ni vredno zgubljati besed. Poleg ekonomske in politične smo soočeni tudi z moralno katastrofo. Po vrhu vsega pa je bilo v prejšnjih mesecih trgovanje s forintom s strani bogatih menedžerjev z zahoda najbolj dobičkonosen posel. Lahko ugibate, kdo je nosil stroške njihovih dobičkov. Tudi to lahko povprečen človek zasledi v internetnih oglasih. Morda so novi indikatorji stopnje morale ravno tile tako imenovani »bannerji« tipa obogatite na račun bede drugih. Vse to seveda ni nič narobe v okviru mišljenja novodobne ekonomije, ki ji manjka nevtralna nota.
Erozija morale
Predpostavka moderne ekonomije prostega trga se glasi, da moramo dati ekonomiji popolnoma proste roke, ne smemo dopustiti vmešavanja vlade in moralne premisleke je potrebno prepustiti posameznikom, ki jih lahko ali ne vključijo v svojo računico. Prosti trg bo poskrbel za gospodarsko rast, ki bo temelj, na katerem bomo gradili vse ostalo. Posledice te miselnosti dobro razdela Noam Chomsky v svojem delu Profit pred ljudmi. Tudi če sprejmemo neo-liberalizem kot sistem, ki dejansko deluje in poskrbi za ekonomsko prosperiteto vseh ljudi na svetu, se velja vprašati, kaj se zgodi z moralnim karakterjem posameznikov, ki živijo v družbi, kjer so glavne vrednote profit, fleksibilnost, racionalni egoizem in borba do konca za vsako ceno. Medtem ko so te vrednote na trgu in poslovnem svetu lahko potrebne ali celo nujne, pa na širše življenje naše družbe in osebnost posameznika vplivajo negativno. Si res želimo družbo posameznikov, ki so fleksibilni glede moralnih prepričanj in vrednot, egoisti in komolčarji?
Pronicanje
Ena izmed osrednjih metafor, ki je večkrat uporabljena za upravičenje neenakosti v neoliberalnem kapitalizmu, je teorija pronicanja. Po tej teoriji so (velike) neenakosti v družbi upravičene, saj dobiček, ki ga zaslužijo menedžerji ali veliki kapitalisti, ki sicer res delujejo le v svojem lastnem interesu, počasi pronica v nižje razrede in ima od tega korist celotna družba. Kaj dobimo, če apliciramo pronicanje na moralno sfero? Če vodilni ljudje v naši družbi (politiki, poslovneži) izkazujejo karakterne lastnosti, kot so pohlep, egoizem, komolčarstvo, cinizem, ali ne bodo tudi te vrednote pronicale nižje in vplivale na celotno družbo? Kaj se zgodi, če te vrednote prodrejo v institucije, kot so šole, cerkve, nevladne organizacije, društva? Ugibam, da dobimo svet in družbo, kot ju opisujeta Fromm, Marcuse, in svet, proti kateremu se je boril Havel. Skratka: svet, v katerem živimo.
»This is the end?«
Tudi če se po čudežu tečaji na borzah umirijo in se svet vrne v »navadno stanje« in gospodarska rast skoči v nebo, tudi če se globalno segrevanje neha jutri in najdemo zdravilo za novo gripo, se moramo, če želimo (pre)živeti, soočiti z moralno krizo oz. krizo vrednot, ki je vzrok vseh ostalih kriz. Zaključujem aforistično: Krize je konec. Dobrodošli v krizi.