Enaindvajseto stoletje nam je prineslo konec – “konec konca zgodovine“. Konec je namreč ene same univerzalne in vseobsegajoče ideje liberalizma, ki je konstituirala Zahod kot edini civiliziran in razumen svet. Mit in logos naše politične identitete sta naletela na inherentne probleme in opozicijo. Posledica tega je fundamentalizacija stališč. Odprto je polje ideološkega boja, v katerem je edina gotovost to, da gotovosti ni.
Mit kot gonilo političnega
Vsaka politična oblast za svoje delovanje potrebuje mit, na katerem je utemeljena. In to zato, ker je vsaka oblast nasilje in kratenje svobode ljudi. Vzpostavi se z nasilnim aktom – s prekinitvijo neke prej veljavne zakonitosti. Izvor zakona (in urejenosti) je tako vedno v nezakonitem. Vsak, tudi razumen in pravičen sistem, ima problem z racionalnim upravičenjem svojega nastanka. Zato država uvede mit – mit, ki pripoveduje o civiliziranosti in legitimnosti ureditve. Platon s svojo “plemenito prevaro“ na primer upraviči kastni sistem. Miti modernega sveta pa so ponavadi egocentrični, nacionalistični in agresivni ter gradijo identiteto na ločitvi od drugega. Z vpeljavo mita se konča spraševanje o nepravičnem izvoru pravičnega (kar bi lahko rušilo ureditev) in manjkajoči člen (prehod od nepravičnega k pravičnemu) pojasni s pripovedovanjem mita. To je seveda šokantno – država bi morala biti utemeljena na razumu, a lahko funkcionira le z mitom, ki ima konstitutivno ideološko moč. Družba je vitalna samo, če v sebi nosi ta mit in si ga pripoveduje, okoli njega pa nato steče racionalno funkcioniranje – to je logos v ozadju vsake ureditve. Tudi Durkheim opozarja, da občutek izgube smisla in usmeritve nastopi, ko družba izgubi sposobnosti pripovedovati si mit, to pa vodi h kulturnemu in individualnemu samomoru. Mit deluje (kot ideologija in demokracija), če se le “delamo“, da deluje (četudi realno ne verjamemo vanj), in je tako gonilo političnega. Zgodovina je polna dogodkov, ki to nazorno potrjujejo – spomnimo se bitke pri Termopilah (ki jo opisuje film 300), kjer je gonilo špartanskega upora proti pošasti iz Vzhoda mit o civiliziranem, njihov “moto“ pa razsvetljensko geslo boja razuma, enakosti in filozofije proti mistiki in tiraniji. Dvajseto stoletje je bilo prav tako zaznamovano z boji med ideologijami – med liberalizmom (demokracijo), komunizmom in fašizmom. V devetdesetih letih pa zavlada ena – univerzalna ideja liberalizma.
Konec zgodovine – utopija
Liberalizem se je namreč pokazal za najprimernejšega, ni se razvil v radikalizem in ekstremizem. S poudarjanjem individualne odgovornosti, svobode in s konstantnim širjenjem (kapitalistične) produkcije je deloval, kot da nima notranjih kontradikcij in opozicije. Fašizem (z grozotami) in komunizem (z gospodarsko neuspešnostjo) sta ostala brez legitimnosti, tudi ideologija marksizma je bila mrtva. Liberalizem je postal edina, vseobsegajoča ideologija. Po Fukuyami smo tako dosegli “točko konca človeške ideološke evolucije in univerzalizacije demokracije kot končne oblike človeškega vladanja“. Zgodil se je Fukuyamov “konec zgodovine“ – liberalna demokracija s kapitalizmom je veljala za končno formulo razvoja – zadnji stadij človeštva. Liberalizem se je obnašal, kot da je ljudi dokončno rešil vsakršne ideologije. Prihodnosti so bila prepuščena samo še vprašanja variacij znotraj osnovne formule in ekspanzija sistema po svetu. Devetdeseta so bila tako leta prave utopije, vsi smo živeli Fukuyamov konec, vsi smo verjeli v mit o univerzalnosti in popolnosti liberalne demokracije. Politiki so nam vedno obljubljali, da bodo ustvarili popoln svet, njihova moč in avtoriteta sta izvirali iz njihovih optimističnih vizij – v devetdesetih je delovalo, da smo končno zaživeli svobodne sanje popolnega sistema.
Propadle sanje – 21. stoletje
A ta utopija se v 21. stoletju konča. Konec na političnem nivoju simbolizira 11. september, jasno postane namreč, da liberalna demokracija ni sistem, katerega edino vprašane je širjenje. Če ne drugega – globalni kapitalizem in globalni procesi nasploh porajajo fundamentalizacijo in liberalizem tako ne more biti globalna formula. Ekonomska utopija umre s finančno krizo, ki dokončno zopet odpre polje ideološkega boja. Zahodni sistem torej ima inherentne probleme (kriza, nacionalizmi in fundamentalizacija skozi globalizacijo, napad na ZDA …), hkrati pa je soočen z opozicijo – vzhodni islamski svet namreč sporoča, da ima svoj logos o civiliziranem in da se ne bo odpovedal svoji (politični) identiteti. Konec univerzalnosti in nad-ideološkosti povzroči potrebo po novem mitu, ki bo gradil identiteto Zahoda. To se kaže v novem načinu političnega pristopa.
V polju političnega se uvaja mit nevarnosti – nečesa, kar državljani ne vidimo in ne razumemo, nekaj, kar nas presega. A je tukaj in v vsakem trenutku ogroža naš svet. To nevarnost pooseblja radikalni islamski – teroristični svet. Precej te grožnje je vsekakor v domišljiji. A grožnja je uporabna, politiki tako ne ponujajo več sanj in boljšega svet, obljubljajo zgolj, da nas bodo zavarovali pred temi nevarnostmi. Svojo avtoriteto črpajo iz politike varovanja pred Vzhodom, vodijo vojno proti terorizmu in zato neprestano gradijo mit pošasti z Vzhoda, ki oblikuje našo identiteto. Gonilo političnega postaja ideja o civiliziranosti napram islamskim barbarom, ki so (radikalno rečeno) barbari, ker niso mi. Na tej točki ne zanikam razumnosti človekovih pravic in univerzalne etike, a toksikacija drugih gre daleč preko tega. Preprosto se postavimo na položaj razuma in pravice in gojimo idejo o barbarizmu tujcev, kar ima konstitutivno ideološko moč. Pošast z Vzhoda pa deluje iz identičnega vzgiba – v preteklosti sta amerikanizacija in globalizacija grozili njihovemu svetu – da bi obdržali svojo identiteto so rabili nov mit, ki se je bil sposoben boriti s tem – nastal je radikalni islamizem. In v 21. stoletju se tako soočita ta radikalni islamizem in zahodna politika nevarnosti. Liberalni utopični sistem torej ni nekaj edinstvenega in univerzalnega – mit in logos, ki ga konstituirata, sta postavljena pod vprašaj. Sistem nikakor ni “perpetuum mobile“, na kar še posebej kaže trenutna gospodarska kriza.
Kriza odpira možnosti za kritiko kapitalizma in možnost za vzpostavljanje novih idej. Ruši namreč stabilnost sistema in odpre polje ideološkega boja, katerega rezultat je nepredvidljiv. Logika krizne situacije je jasna – značilna reakcija sta vzpon desnega populizma in radikalizacija naših stališč. Prav zato drži “Doktrina šoka“ (avtorice N. Klein). V času krize se namreč v strahu pred negotovostjo močno oklenemo temeljnih ideoloških premis – neoliberalistčnega kapitalizma v našem primeru (in ga poskušamo predstaviti kot še vedno prevladujočo ideologijo). Trenutna kriza tako dela za kapitalizem – levica namreč ni bila sposobna ponuditi nobene alternative. Sporočilo krize je torej – kapitalizem sicer ima probleme, a ker nimamo alternative, je to edina smiselna možnost. Zdi se, da se je levica znašla v brezizhodnem položaju – nekateri (Henri-Levy) celo trdijo, da mora biti danes levica, če hoče preživeti, pro-kapitalistična. Vsaka kriza namreč pripelje do desnega populizma in antisemitizma – proti temu pa se levica v izhodišču bori. Ji torej resnično preostane samo, da teži h kapitalizmu in se znotraj tega poskuša boriti za človekove pravice? Ali levici resnično preostane samo to, da je zmerno antisemitska in diskriminatorna, da prepreči izbruhe drastične diskriminacije in kršenja pravic? Seveda ne. Levica, ki to počne, ni levica – je kvečjemu desnica s človeškim obrazom. Je barbarstvo, ki se dela civiliziranega. Prava levica mora za moto vzeti Maov citat: “Pod nebom vlada skrajni kaos, situacija je odlična!“ Krizo je vsekakor potrebno jemati resno, a odprto mesto ideološkega boja je potrebno izkoristiti za razvoj novih levih opcij. Toda levica danes žal izginja, politika se je skoncentrirala okoli dveh polov, pravi Slavoj Žižek, okoli liberalno tolerantne kapitalistične politike in desničarskih populističnih reakcij na kapitalizem. Tako izginotje levice torej dopušča vzpon populizma in fundamentalizma po celem svetu. Občutiti je namreč pomanjkanje vizije za prihodnost, kar prinaša vzpostavljanje zidov do “drugih“, ki jih (pre)hitro označimo za toksične. Preveč stvari dojemamo kot svete in se bojimo, da jih drugi negira (kar je lahko posredna posledica “politike nevarnosti in strahu“ in mita o grožnji našemu svetu). Druge tako spustimo k sebi, samo če so “detoksikirani“ – če torej sprejmejo naš logos civiliziranega.
Kot reakcijo na krizo je moč slišati polno nostalgičnih socialistov, pa dosti antikomunistične paranoje, nekateri ekonomisti radikalno napovedujejo sesutje ekonomskega sistema, drugi spet pravijo, da je kriza zgolj moment v kapitalističnem ciklusu. Kot pomembno morda velja izpostaviti opozorilo Slavoja Žižka, da kapitalizem demokracije očitno ne potrebuje več. Iz Kitajske namreč prodira “kapitalizem z azijskimi – avtoritarnimi vrednotami“, ki ni samo ostanek preteklosti, ampak napoved prihodnosti. Zamisliti se velja ob vprašanju, če demokracija res ni več nujna kapitalizmu in je morda celo ovira za produktivnost in gospodarsko rast.
Prihodnost?
Kaj nam torej prinaša prihodnost? Negotovost. Na Zahodu trenutno ni “velikega Drugega“, ki bi nas vodil. Polje ideološkega boja ostaja odprto. V času, ko se pogosto citira Marxova teza o tem, da naj filozofi začnejo spreminjati svet, v času, ko vsi poudarjajo, da potrebujemo praktične rešitve, dejansko potrebujemo čisto nekaj drugega. Čas je namreč za premislek. Potrebujemo intelektualce in filozofe, ki bodo znali interpretirati situacijo, ki bodo znali opozarjati na prevladujoče ideologeme, ki bodo znali postavljati prava vprašanja – tu se namreč oblikuje ideologija. Pustimo ob strani stare ideje, čas je, da stvari na novo premislimo.