Pred kratkim so našo pozornost poslanci vladajoče stranke lovili z naslovnico, na kateri je dvignjen prst Boška Šrota, predsednika uprave Pivovarne Laško. Ob njem stoji opozicijski prvak Borut Pahor, in zdi se, da prvi žuga drugemu. Šrotov kazalec na fotografiji je v interpretaciji poslanca Branka Grimsa hipoma dobil tako rekoč apodiktično vrednost; da stoji zraven na sliki še en poslanec, Matjaž Han, ki se zraven fino smehlja, so seveda prekrili, ker bi zmotilo zgodbo, tako prikladno za »protitajkunsko sejo«.
Kaj je potemtakem posebnega na zdaj že famoznem prstu? Ljudska semantika mu je nadpomene hitela pripisovati takole: dvignjen kazalec menda dokazuje dominanten odnos med Šrotom in Pahorjem. Težava je že v kazalcu, kajti »če bi mu pokazal sredinec, bi še verjeli, da je šlo za prekinitev odnosov, tako pa mu žuga.« V zraku stoji torej napačen prst napačnega človeka in kot iz kristalne krogle so nadalje razbirali nebogljeno in skrčeno Pahorjevo telo, bojda v izrazito podrejeni vlogi, medtem ko je Šrotovo »v izrazito dominantni poziciji«. Razlaga neme fotografije je zato lahko le ena, (medijsko) politiko v Sloveniji vodi Boško Šrot. Ki je nad Pahorjem. In Šrot je tajkun. Pika. Razumljivo, da so za tak »kronski dokaz«, kot so mu rekli, poslanci SDS zahtevali nič manj kot Pulitzerjevo nagrado in jo ponujali verjetno presenečemu fotografu.
O teorijah zarote v politiki smo na tem mestu že pisali, toda ne pomnim, da bi se te kdaj spustile tako daleč, celo v mikrosvet telesnih delov in govorice telesa. Kot ugotavlja že Richard Hofstadter v svoji kultni knjigi »Paranoidni stil v ameriški politiki«, bi težko rekli, da je paranoidno obarvan politični stil klinična zadeva, prej je zadeva duha, sicer ne nujno desničarskega, a vendarle prevladujoče takšnega. Paranoja sicer v obeh primerih označuje isto kvaliteto vročičnega pretiravanja, ponorele sumnjičavosti in občutka ogroženosti, fantazmatiko zarote, toda med kliničnim paranoikom in njegovih političnim ekvivalentom vendarle obstaja bistvena razlika. Oceniti, da nekdo vodi politiko s pomočjo paranoje, pač še ne pomeni podajati njegove klinične anamneze. Že res, da je obema akterjema skupen občutek zasledovanja in ogroženosti, na tak ali drugačen način sistematiziran v bolj ali manj grandiozno teorijo zarote. Toda čeravno oba dajeta vtis nenehne sumnjičavosti, nemirnosti in uporabljata apokaliptično izrazje, je klinični paranoik ujet v svet, ki ga čuti kot sovražnega zato, ker se je nekdo zarotil natanko proti njemu. Te poteze politični paranoik ne premore; občutek ogroženosti ni poosebljen, temveč je usmerjen v narod, kulturo in državo, ogroženost pa zaznava v imenu drugih, torej državljanov. Ker sam ni žrtev kakšne osebne zarote, se zdi njegovo ravnanje bolj racionalno in nepristransko, zato tovrstno potezo pri njem težje prepoznamo. Pravzaprav se celo dogaja, da se skrije za navidezno zainteresirane domoljubne politične strasti, kar pri njem in opazovalcih utegne celo povečati občutek, da govori s piedestala pravičnika in nekoga, ki premore moralno dostojanstvo.
Hofstadterjevi opisi lepo pojasnijo veliko kompatibilnost priljubljene državotvornosti in nove slovenske samozavesti, s katerima nas prekomerno pitajo, s takimi paranoidnimi umisleki. Pa tudi prekomerno rast enega in drugega. A imajo hkrati razlagalno vrednost v kontekstu, manj prepoznanem v tej luči. Namreč v vojni proti tajkunom, pravzaprav katerekoli vojni – politični, strankarski, medijski, gospodarski. Eden klasičnih paranoidnih impulzov je mednarodna zarota in v zadnjem času na svetovnem prizorišču predvsem vojna proti terorizmu. Z njo se je, pod recimo G. W. Bushem, kot priročnim izgovorom opravičevalo vsa ravnanja. Apeli k brambovstvu torej niso nič novega, a prišli so v neobičajnem času in okoliščinah. Spomnimo, napovedana psihična ekonomija, s katero so začeli svoj mandat, je bila sumljive sorte, toda zvenela je simpatično: obljubljali so več sproščenosti. Četudi večina nikoli ni zaupala temu sloganu in ga je velikokrat kritizirala kot »zategnjenost«, se mu je v zadnjem letu odpovedala tudi vladajoča koalicija in ga bistveno spremenila. Ne le deklarativno, tudi vsebinsko. Namesto poziva k odprtosti, osvobojenosti in relaksaciji narodovega duha mandat končujejo v nekem povsem nasprotnem slogu, napovedali so vojno proti internim teroristom. Boj proti tajkunizaciji, tako kot vsak, seveda zahteva »zakrčeno« pripravljenost in visoko stopnjo budnosti, tajkuni pa so kakopak narodni teroristi, ki grabijo naše denarnice in nas nenehno spravljajo v nevarnost – od tod klic k nekakšni homogenizaciji naroda in zahteva, da prepoznamo notranjega sovražnika in strnemo vrste s pravimi poveljniki na čelu. Demonizirani nasprotnik je tu kakopak prejkoslej nemočen, Šrotu so ne le gledali prste, temveč tudi pod prste celo v najbolj nedolžni situaciji in preštevali, kdo se bo z njim rokoval na pivskem festivalu. Vsak, ki bi se, bi nemudoma postal kužen. No, z bojem proti gospodarskemu kriminalu kajpak ni nič narobe, menda imamo učinkovite organe pregona in naj opravijo svoje delo. Nekaj pa je narobe, ko taisto pretakamo v narodovo psihično ekonomijo. Posrečeno se je izrazil poslanec v razpravi, Jožef Školč, ko je napovedani protitajkunski boj primerjal z revolucionarnimi udarniškimi časi, v katerih so vse zdrave sile mobilizirali zoper najhujšega sovražnika socializma – koloradskega hrošča. Ker prav za to gre: za mobilizacijo psihične ekonomije množic, za iskanje sovražnika in za iztrebljanje. In seveda za politične točke tistemu, ki bo škodljive zlikovce izničil, ob tem pa pokazal, da za hrošči stoji opozicija. Nič manj prepričljiv ni bil Pavel Gantar, ki je vojno primerjal z ravnanjem piromana: najprej podtakne požar, potem pa se bori v prvih vrstah. Zlo je že v pogledu, ki vidi zlo, tajkuni so lahko že tisti, ki se gredo tajkunsko vojno.
A tu ne bi o krivcih, temveč o vplivu takšnih postopkov na množice. Borba proti tajkunom je ne le način, kako se preganjati kriminal, temveč predvsem poskus paranoidizacije političnega prostora in instrumentalizacije državljanov v posebno zvrst mišljenja. Ne le, da vladajoči hote ali ne ravnajo paranoidno, to zahtevajo tudi od nas. Ko nas bodo znova prepričevali, da letošnjo sezono ne bo krompirja in zato jela, ker nam ga menda odžirajo škodljivci na poljih, bi morali vendarle poskusiti tudi s terapijo sprostitve. Ker odganja hude misli in naslika manj sovražnikov.