Presenetljivo mirno se je odvil in mimo zbežal dogodek, ki bi se nam moral vtisniti v spomin kot poseben dosežek političnega žargona. Ker tole v naslovu pač ni kakšna insinuacija. Le natančna ponovitev navedbe stanja stvari po tistem, ko je poslanec Branko Kelemina obračunal s prometnikom, mediji in s svojo osebno naravo hkrati. »Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil. Sem Slovenec s trdnim karakterjem,” se je glasilo njegovo prvo dobro pretehtano iskanje argumentov v opravičilo za svoje dejanje.
Kaj torej konstituira značaj Slovenca s trdnim značajem? Očitno to, da ne dovoli sranja po glavi. Ampak v nepričakovanih trenutkih še tako klenemu Slovencu, podobno kot menda tudi najboljšim sinovom slovenskih mater, osamosvojiteljem, borcem za čisto Slovenijo, popustijo živci. »In tako sem znorel,” se glasi samoopis njegove napake. Pa res? Po tistem, ko je »avto zapeljal nazaj v garažo in se do uslužbenca, ki naj bi ga najprej zamenjal za brezdomca, vrnil peš ter ga trikrat močno udaril v trebuh« (24 ur), bi težko govorili o hipni izgubi razuma, prej o premišljenem obračunu. Saj se je vrnil peš, da bi to storil. In mogoče celo zares mislil, da gre za brezdomca, tako da bi bil obračun še lažji. A na trenutno izgubo razsodnosti vendarle kaže dejstvo, da se je Kelemini le počasi vračal spomin. Poslanec je najprej zatrjeval, da uslužbenca gotovo ni udaril. Kasneje se je spomnil, da pravzaprav ne ve, če ga je, češ da ga je vse skupaj šokiralo. Na koncu je dodal, da je bil mogoče res malo grob. A ne preveč. Na vprašanje, če bo odstopil, je najprej zgrožen odgovoril, da se je komajda dotaknil obleke prometnika (Dnevnik, 13.2.2004). No, na vrhuncu vrnitve spomina se je izkazalo, da je šlo za tri dobro merjene boksarske krošeje v njegov trebuh, ker je od njega zahteval nalepko. In zaradi katerih je iskal pomoč v bolnišnici, a se je na koncu menda zadovoljil z opravičilom in Kelemini stisnil roko
Kaj še utemeljuje trdnost slovenskega značaja? Mogoče to, da ne dovoli drugim obsodbe dejanja, sebi pa ne prevzeti kakšno odgovornost? No, morebiti se Kelemina v resnici ni opravičil in tudi o odstopu najprej sploh ni razmišljal prav zato: »Ne bom odstopil, če drugi serjejo po meni. Samo pozitivno je, da ne pustim, da bi kdo hodil po meni. Saj Slovenci nismo hlapci.” Seveda, ta ki odstopi in popusti, ta je hlapec, Slovenec pa to ni. To ni pozitivno razmišljanje. Toda kot človek karakterja je potem celo pomislil in si – premislil. “Torej bi bilo morda res najbolje, da odstopim,” je naprej izjavil, a brž izkopal tudi na rezervni scenarij. Dan ali dva kasneje namreč ugotavlja, da nič hudega sluteči prometnik v resnici tam ni bil slučajno. Kot pravi, je iz nekaterih novinarskih prispevkov zadnje dni po obračunu in pred njim zaznal, kako so mu pet dni sledili, kot bi bil kakšen gangster. Zato gre zelo verjetno za »čisti konstrukt«, ki je morda povezan z vodenjem preiskovalne komisije, ali pa je zadaj kaj povsem drugega. (Dnevnik, 13.2.2004) Drugače povedano: to, da je v trebuh uslužbenca garažne hiše nameril tri krošeje, se morebiti sploh ni zgodilo. To so si izmislili mediji! Ali pa se je tip le nastavljal. V naslednjih dnevih je sledilo še panično obračanje na predsednika državnega zbora Boruta Pahorja, češ da izginjajo pomembni dokumenti parlamentarne komisije, ki jo vodi. Še ena o teoriji zarote in preobračanju pozornosti? Da ne bi bil osamljen, so se izmisleku o žrtvi, kar da naš vrli poslanec v resnici je, pridružili še nekateri poslušalci Vala 202, ko so v javni anketi ugotovili, češ da je šlo za “nestrpno dejanje varnostnika”, kar je nekdo med njimi podkrepil tudi s svojo izkušnjo. S takšno moralno podporo opasan zato ni presenetil niti poslančev vnovični preobrat: ne bo odstopil, pač pa ne bo znova kandidiral. Prozorna poteza ustvarjanja videza pokore pri nekandidiranju na naslednjih volitvah to seveda ni: v stranki so mu zagotovo lepo razložili, da nima nobenih šans. Njegov odstop (od kandidature) je torej le virtualen in retoričen medijski trik.
Kaj so po incidentu izzivanja slovenskega trdnega nehlapčevskega značaja storili v poslančevi stranki? V SDS so svojo tiskovno predstavnico Alenko Paulin olajšano pospremili pri njenem slovesu. Ta je namreč obsodila Keleminovo vedenje: »Po mojem mnenju nekdo, ki kaže nasilniške oblike vedenja, ne more biti primeren za to, da je poslanec.” Zraven je še poučila: “Strpni morajo biti ne le v besedah, temveč tudi v vsakodnevnem življenju in tudi takrat, ko so živčni, jezni, prizadeti. Incidentov s tem namreč ni mogoče opravičevati, zato bi se morali posamezniki nad takšnim ravnanjem sami zamisliti in se odločiti, ali bodo v politiki še aktivni ali ne. Ne nazadnje pa takšno obnašanje lahko sankcionirajo volilci.” (Dnevnik, 13.2.04)
Zaradi takšnih izjav je bil »v zraku namen«, da Paulinovo pokličejo na odgovornost, a je svoje kolege iz poslanske skupine SDS prehitela in ponudila svojo odstopno izjavo. Po tistem, ko stranka štirinajst dni ni zavzela stališča do dogodka in ga, kot kaže, tudi ni obsodila ali obžalovala, je 23. februarja vodja poslanske skupine France Cukjati ugotovil, da je prišlo do »mini konflikta«, da je Kelemina na »neki način obžaloval« dejanje, da pa komentarji iz njihovih vrst – očitno je mislil na Paulinovo – »niso bili korektni.« Končni rezultat? Kelemina se ne umika zato, ker bi obžaloval svoje boksarsko dejanje (»Ah, kje pa!«, je dahnil za Studio City), ampak zato, ker je svoj umik napovedal že na začetku svojega poslanskega mandata. Ker želi »dati priložnost drugim«.
A v resnici je priložnost drugim dosledno dala Paulinova. Je takšna ženska »žrtev« naključna? Sploh ne. Berimo jo skupaj s še enim dogodkom – Kelemina je edini poslanec, ki je te dni glasoval »proti ustavni spremembi, da bi se povečale ženske kvote v ustavi«. Zakaj? Iz, pazite, docela perverznega razloga: zato, ker drugi poslanci glasujejo zanjo! In kaj je narobe, če drugi glasujejo zanjo? Ker niso iskreni, ker »blefirajo in lažejo«. Toda zakaj bi drugi poslanci blefirali, ako podpirajo večjo zastopanost žensk v politiki? Zato ker ne gredo po njegovih stopinjah, saj on odstopa in se umika iz poslanskih vrst. Kaj je narobe s to kurjo logiko? Prvič: on sploh ne odstopa, le vnovični kandidaturi se odpoveduje. Drugič: on ne bo odšel zaradi višanja ženske kvote, temveč iz čisto svojih razlogov. Tretjič: če želi zdaj predstaviti svoj prihodnji odstop kot nekaj, kar je povezano z ženskimi kvotami v prihodnje, če se torej zavzema zanje, bi moral glasovati za njihovo povečanje! Mar Slovenci s trdnim karakterjem ne glasujejo za ženske v politiki?
In spet nazaj k boksarskim krošejem: se je SDS kot stranka distancirala od tega dejanja? Ne, saj je stranka trdnega profila. Da bi zmanjšala število ženskih kvot v svojih vrstah, se je odpovedala še tiskovni predstavnici. Janez Janša se do problema ni opredelil. Celo do Kelemine se mu ni ljubilo, in za nameček ta še ni slišal, da bi vodja opozicije dal sploh kakšen komentar. Tako fizičnega izgreda konkretno in izrecno ni obsodil nihče: ne Janša, ne poslanska skupina, ne Kelemina. In ker ironija nikoli ne počiva: zaradi njega tudi ni bilo sankcij, razen sankcije nad Paulinovo, ki je govorila o sankciji.
Zmagovalni recept, kako priti do značaja klenega Slovenca, je zdaj jasen. Tudi dialektično vprašanje, ali so po Kelemini srali celo ponoči, ali pa je on po nas podnevi, tako dobi končen prepričljiv odgovor. Idejne smernice razlikovanja med pravim, trdnim Slovencem in slovenskim Judom (kot teoretiki že pravijo izbrisanim), so tudi postavljene: čistilke, natakarji, prometniki, brezdomci so njihove zadnje upodobitve, nastale v kovnici esdeesovske mentalne imaginacije izključevanja. Zdaj čakamo na nove.