V prvem delu tega razmišljanja sem opozoril, da naše vsakdanje vedenje še vedno podpira neoliberalno logiko delovanja, čeprav včasih govorimo nekaj drugega. To še posebno velja za šolo, ki je eden izmed najpomembnejših ideoloških aparatov države. Razcep med teorijo in prakso je mogoče zelo dobro opazovati na nekaterih manjših ukrepih, ki urejajo življenje na šolah. Takšen ukrep je pisno in elektronsko beleženje prisotnosti učiteljev na delovnem mestu. V drugem delu razmišljanja sem nato predstavil družbeni in politični kontekst, ki nam pomaga umestiti ta ukrep. Naslonil sem se na Curtisovo analizo neoliberalnega discipliniranja javne sfere v Britaniji, ki je želelo to sfero (tudi šolstvo) podrediti tržni, menedžerski logiki upravljanja. Direktorji javnih zavodov in ministri so morali s številkami dokazovati učinke svojega dela.
Sedaj je čas za diagnozo (umestitev v kontekst) domnevno nedolžnega vpisovanja prihodov in odhodov učiteljev v slovenskih šolah. Postavljam tezo, da gre za simptom, ki kaže, da je naše šolstvo vse bolj podvrženo menedžerskemu upravljanju; natančno tistemu, ki sem ga s Curtisovo pomočjo opisal v drugem delu.
Na prvi pogled je ukrep resnično nepomemben in v času, ko na šolah poteka pouk, ne vpliva bistveno na siceršnje vedenje učiteljev. Posamezen učitelj oziroma učiteljica pride na šolo, se vpiše v ustrezno razpredelnico ali s kartico potegne pred ustrezno elektronsko napravo in to je vse. V dneh, ko ni pouka, šolsko leto pa še traja, morajo biti učitelji na delovnem mestu 4 ure, če hočejo dobiti malico (oziroma odvisno od posamezne šole), drugih posledic pa ni videti.
Tisti, ki bi mi želeli nasprotovati, me bodo vprašali, čemu se sploh razburjam. Toda vračam jim z zelo preprostim vprašanjem. Če ukrep ničesar ne spremeni, zakaj ga imamo? Kako si ga razlagajo?
K temu lahko dodam naslednje. Vsak učitelj prihaja v šolo po urniku, ki ga ima ali zaradi drugih nalog, ki si jih je naložil v tekočem šolskem letu, in jih je smiselno opraviti v prostorih šole. Doslej sem delal na petih osnovnih šolah in petih gimnazijah in nikjer nisem doživel, da bi učitelji zamujali na delo ali odhajali predčasno. Prav nasprotno, spoznal sem veliko število učiteljev, ki delajo veliko več, kot jim to zapoveduje izpolnjevanje delovne obveze in to brez plačila. Morda bo kdo dejal, da je to premajhen vzorec, toda naj se oglasijo še drugi učitelji. Gotovo so kje kakšne izjeme, vendar verjamem, da so tako zanemarljive, da bi bil ukrep obveznega vpisovanja prihodov in odhodov za discipliniranje teh redkih podoben gašenju sveče z gasilskim vozilom. Z vidika vsakdanjega dela učitelja imamo torej opravka s popolnoma nepotrebnim ukrepom. Zato še enkrat, zakaj ga vseeno imamo? Prav nič drugega mi ne pade na pamet kot to, da gre – ponavljam – za simptom bolezni šolstva, za pokazatelj, da je tudi pri nas na delu neoliberalni trend, o katerem je bilo govora v drugem delu. Morda je ukrep, ki je videti tako nepomemben, ki ničesar ne ureja, celo najboljši pokazatelj takšnega trenda.
Povzemimo in nato sklenimo. Doslej sem razvil, da je ukrep beleženja prisotnosti učiteljev na delovnem mestu z vidika tradicije v slovenskem šolstvu nepotreben. Njegovo nepotrebnost in hkratno prisotnost sem interpretiral kot simptom. S Curtisovo pomočjo sem poskušal razložiti, da simptom kaže na zaskrbljujoče organiziranje družbenega življenja, ki gradi na poenostavljeni podobi človeškega bitja – bitja, ki je vselej sebično in ga je potrebno nadzirati s tržnimi mehanizmi. Toda to, na čemer takšno organiziranje gradi, je samo domneva.
Mislim, da se večina učiteljev na neki ravni zaveda te domneve, zaveda se, da jih določene strukture dojemajo zelo enodimenzionalno, tako zelo, da si ne zaslužijo kaj drugega kot nadzor – to pa je žaljivo. Večina učiteljev tudi dejansko meni, da je vpisovanje (pisno ali elektronsko) žaljivo. Bitja, kot jih predpostavlja neoliberalno urejanje javne sfere, namreč sploh ne bi smela učiti.
Bodimo ob koncu še nekoliko črnogledi oziroma realni, če se spomnimo nekaterih posledic neoliberalnega discipliniranja javnih služb v Britaniji. Vprašajmo se, kaj dobljeni elektronski podatki omogočajo. Ker kakovosti ni mogoče enostavno primerjati (če sploh), bodoči oblastniki pa nam neke primerjave (oziroma kreiranje pokazateljev uspešnosti) napovedujejo, bo podobno velike šole še vedno mogoče enostavno primerjati po kazalcu prisotnosti učiteljev. Če bodo podatki javno objavljeni (in zakaj ne bi bili), bo javnost videla, na kateri šoli so učitelji bolj prisotni in na kateri manj. Morda se bo našel kakšen birokratski veleum in bo predlagal zakonsko dopolnilo, da je treba dodatke za delo učiteljev (če kdaj še bodo) deliti po teh kazalcih. Javnost, v kateri mrgoli »poznavalcev« dela v šoli, bo bržkone sklepala, da je učiteljeva prisotnost na šoli (tudi, ko ne uči ali nima krožka) pokazatelj kakovosti njegovega dela in ravnatelji bodo potem nujno zelo zainteresirani, da bodo učitelji čim dlje prisotni na delovnem mestu. Učitelji, če bodo še zainteresirani za delo, bodo morda prosili ravnatelje, ali lahko že gredo domov in se lotijo priprav, branja strokovne literature (ja, mnogim gre to bolje doma); ravnatelji pa se bodo morali – če bodo še naprej želeli biti ravnatelji – dodatno odpovedati vlogi strokovnega vodje oziroma prvega med enakimi in se zateči v vlogo vodilnega menedžerja oziroma upravljavca človeških virov. Če bodo vendarle hoteli rešiti vsaj košček duha, jih bo sama logika oblastnih razmerij nemara privedla do tega, da se do zaposlenih vedejo vsaj kot očetje do otrok, da torej poskrbijo za potrebe vsakega posameznega po zgornji teoriji enodimenzionalno sebičnega bitja, ki se je ravno namenilo poučevati. Toda tudi to je past.
Zakaj je to past se lahko poučimo pri Kantu, ki v tekstu O reklu: v teoriji je to morda pravilno, ne velja pa za prakso pravi takole: »Vladavina, ki bi bila zgrajena na načelu dobrohotnosti do ljudstva, kakršno je načelo očeta do njegovih otrok, se pravi očetovska vladavina (imperium paternale), kjer so torej podložniki kot nedorasli otroci, ki ne znajo ločiti, kaj jim zares koristi ali škoduje, prisiljeni, da se vedejo zgolj pasivno in da pričakujejo, da jim bo edinole sodba državnega poglavarja pokazala, kako naj bodo srečni, tako kot lahko zgolj od njegove dobrotljivosti pričakujejo, da to tudi hoče – takšna vladavina je največji možni despotizem, ki si ga lahko zamišljamo (ureditev, ki odpravlja vso svobodo podložnikov, ki torej nimajo nikakršnih pravic). Edina vladavina, ki jo lahko mislimo kot primerno za ljudi, zmožnih pravic, in ki jo lahko hkrati tudi povežemo z vladarjevo dobrohotnostjo, torej ni očetovska, ampak je patriotična vladavina. Patriotičen je namreč tisti način mišljenja, pri katerem prav vsak v državi (tudi njen poglavar ni izjema) obravnava občestvo kot materinsko krilo ali deželo kot očetovska tla, iz katerih je sam izrasel in na katerih je sam zrasel in ki ju mora tudi sam zapustiti kot dragocen zastavek, pri čemer meni, da je sam upravičen le do varovanja njegovih pravic z zakoni skupne volje, ne pa do tega, da ga uporablja, kakor se mu pač zljubi.«
Kolegi učitelji, kaj naj vam rečem ob koncu? Vstanite!