Prihajamo v čas vse močnejšega upora zoper prevladujočo ekonomsko logiko, ki skuša hegemonizirati sleherni razmislek o skupnih zadevah, tudi o šolstvu. Vse bolj se zdi, da ljudje tej logiki več ne verjamejo več, toda – to bom pokazal v tem tekstu in dveh njegovih nadaljevanjih – večina nas to logiko še vedno živi in izvaja v vsakdanji praksi. To ne pomeni nič drugega kot, da eno govorimo in drugo delamo. Učitelji bi se morali prav zato, ker smo učitelji, ob tem zamisliti in kaj postoriti v okoljih, kjer delamo. Kako se kaže razcep mišljenja in delovanja za povprečnega učitelja, bom pokazal na primeru na prvi pogled nepomembnega in nepotrebnega ukrepa, ki sodi v okvir organizacije dela v šoli – na beleženju prisotnosti učiteljev na delovnem mestu (pisnem in elektronskem).
Šola je, zlasti v zadnjem času, v nenehni prenovi. Prenavljajo se vsebine, načini dela in sama organizacija. Prenavljanje prinaša spremembe in te niso enoznačne. Nekatere prinesejo izboljšave, druge so kozmetične, tretje in tukaj bi rad opozoril nanje, služijo reprodukciji oblastnih razmerij, ki so takšna, kot jih predvideva globalni kapitalizem oziroma neoliberalizem.
Preden nadaljujem, stavek, dva o neoliberalizmu in reprodukciji oblastnih razmerij. Najprej o neoliberalizmu oziroma pripisovanju krivde temu pojavu za vse zlo, ki nas je doletelo v zadnjem desetletju. Kdor dobro presoja, se ob nenehnem omenjanju neoliberalizma kot vzroka za zategovanje pasu in slabše kakovosti življenja večine, najbrž zamisli. Kadar sam omenjam neoliberalizem, imam v mislih pojav, kot ga predstavi Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka, torej kot realni globalni pojav, ki določa ekonomske trende in razmerja moči v svetu in s tem tudi ravnanja sicer demokratično izvoljenih vlad posameznih držav – tudi Slovenije. Verjamem torej, da so številni ljudem neprijazni ukrepi, posledica pritiska globalnega kapitala in ideologije popolnoma svobodnega trga, ki jo ta kapital razširja (oziroma jo je razširjal). Vzemimo samo lahkotnost govorjenja o sprostitvi trga delovne sile, zmanjševanju davkov za gospodarske subjekte ali fleksibilnosti delovne sile. Logika je vedno ista: če ne bomo sprejeli teh sicer neljubih ukrepov, nas bo mednarodni kapital obšel, zato ne bo delovnih mest, gospodarstvo ne bo moglo podpirati javne sfere (tudi šolstva ne) itd. Toda verjamem tudi, da ni nič od tega nujno. Mogoče je zgraditi tudi alternativne globalne in druge institucije, samoumevnost neoliberalne ideologije je mogoče kritizirati in zavrniti, vzgajati je mogoče za drugačne vrednote.
Kar zadeva reprodukcijo oblastnih razmerij, se nanašam in zanašam na Althusserjevo analizo, na njegov znamenit tekst Ideologija in ideološki aparati države. Izhajajoč iz te analize verjamem, da neoliberalizma ne bi bilo, če ga ljudje ne bi nekako podprli, sprejeli ali »kupili«. Na primer: zakaj se nam je pred skoraj dvema desetletjema večini zdelo sprejemljivo, da mora družbeno premoženje postati zasebno? Neko ekonomsko urejanje življenja, denimo neoliberalno, ne bi bilo možno, če ga večina ne bi podprla, sprejela. Za takšno sprejemanje in s tem reproduciranje temeljnih pogojev družbenega življenja po Althusserju poskrbijo ideološki aparati države, med katerimi je šola eden najpomembnejših. Kako šola streže takšni reprodukciji postane jasno že, če razmislimo o jeziku kompetenc, ki je v minulih letih preplavil tudi slovenski šolski prostor in je danes mnogim povsem samoumeven (zlasti ko se prijavljajo na številne razpise). Ko vse preveč samoumevno govorimo o kompetencah ( branju, pisanju, računanju, celo kritičnem mišljenju), ne gre samo za to, da jih v šoli prenašamo na prihajajoče generacije, po Althusserju hkrati učimo tudi »pravila ustreznega obnašanja, po katerih se morajo glede na položaj, ki jim je usojen, ravnati vsi dejavniki v delitvi dela: pravil morale, pravil državljanske zavesti in poklicne vesti – ali, naravnost povedano, pravil pokorščine družbenotehnični delitvi dela in konec koncev pravil ureditve, ki jo vzdržuje razredno gospostvo.« Učitelji s tem delujemo v reprodukciji sedanjih ekonomskih in oblastnih razmerij. Mislim, da si pred tem ne moremo zatiskati oči. Ne vem, kaj si posamezen učitelj misli o svojem delu, toda če pogleda objektivno na rezultate tega dela, si bo najbrž moral priznati, da šolska vzgoja otrok ne pripravlja za to, da bodo skrbeli za skupnost, za kakovostno življenje, temveč prej za to, da bodo zlasti poklicno uspešni ali – če rečem bolj grobo – da se bodo uspešno prodali na trgu delovne sile.
Ali je takšna analiza jezika kompetenc, ki skuša pokazati na njegovo neprosojno plat, na dimenzijo, ki si je učitelji najraje ne priznamo, ustrezna? Verjamem, da je možnih kritik veliko. V minulih letih sem precej pisal o kritičnem mišljenju, ki je z vidika mnogih reformatorjev zgolj še ena v vrsti kompetenc, nujnih za delovanje posameznikov v sodobni družbi. Toda kritično mišljenje v svojem bistvu ni in ne bi smelo biti kompetenca, kot pojmuje sodobni (neoliberalni) govor o kompetencah; biti bi moralo drža duha, vrlina, ki jo najbolje utelešajo Sokrat, filozofi razsvetljenstva in njihovi dediči. Kritično mišljenje kot kompetenca v vsakdanjem govorjenju o kompetencah namreč nikoli zares ne preseže Althusserjevih pravil lepega obnašanja – kjer smo lahko kritični samo v meri, v kateri prispevamo k dodani vrednosti – temveč nastopa kot sopomenka vseživljenjskega učenja, učenja učenja in navsezadnje tudi kot podpora nivojskemu pouku, izbirnosti in drugim podobnim pojavom. Marsikdo bi dejal, da ni z vsem tem nič narobe, pri čemer mu uide dejstvo, da na ta način v šolski prostor uvajamo predvsem spretnost (veščino), kako preživeti v zahtevnem kompetitivnem sodobnemu sistemu produkcije. Reformatorji ostajajo slepi za dejstvo, da s kritičnim mišljenjem kot kompetenco formiramo takšne bodoče iskalce zaposlitve, ki bodo vselej pripravljeni biti fleksibilni, ki izgube delovnega mesta ne bodo doživljali kot tragedije temveč kot priložnost, ki se bodo vselej pripravljeni naučiti vse potrebno za zasedbo naslednjega delovnega mesta, ki bodo nenehno ustvarjalni – a kot rečeno le v pričakovanih okvirih povečevanja dodane vrednosti podjetja –, ki se bodo radostno pripravljeni povezovati v skupine za razvijanje novih produktov (v šoli so to številne medpredmetne povezave), ki bodo priljudni, zabavni (v kolikor to koristi produktivnosti), bodo imeli na stotine vprašanj, na tisoče odgovorov, vendar »pravih vprašanj in odgovorov«, nikakor pa takšnih, da bi uvideli svoj dejanski položaj – da so le dobro plačani mezdni delavci (če sploh so dobro plačani), da živijo v zlati kletki, da so priljubljeni ali cenjeni ravno toliko, kolikor v resnici ne razmišljajo kritično, se pravi, v kolikor ne raziskujejo same kletke in dopuščajo, da njihov vsakdanji govor ni političen temveč kastriran. Kaj če je tako?