Izhodišče tega zapisa je predavanje dr. Sreča Dragoša, ki smo ga poslušali januarja 2010 v okviru tretjega semestra Šole politične pismenosti, ki v organizaciji Zofijinih ljubimcev – društva za razvoj humanistike in Zavoda Magdalenske mreže poteka v Pekarni. Naslov predavanja je bil Odnos države do religije in Hlapca Jerneja. Tukaj se bom osredotočil na vprašanje odnosa države do hlapca Jerneja.
Kot bi moralo biti vsakomur poznano, je hlapec Jernej lik iz povesti Ivana Cankarja, v kateri pisatelj vprašuje, kaj je krivica in kaj pravica. Dragoš je v svojem predavanju nanizal štiri oziroma pet zgodovinsko ispričanih interpretacij Cankarjeve povesti. Prve štiri interpretacije so tele (vir: pdf prezentacija s predavanja, ki jo sicer najdete na spletni strani http://www.zofijini.net):
»1. Legalistična (pravniška) interpretacija: Cankar ni razrešil problema lastninske pravice, čeprav si ga je zastavil (Evgen Lampe).
2. Marksistična interpretacija: Hlapec Jernej je prepesnitev Marxovega Komunističnega manifesta (Ivan Prijatelj).
3. Tradicionalno-klerikalna interpretacija RKC: gre za prepesnitev biblije, hlapec Jernej je kot Kristus, ki se bori s krivicami in oblastjo, na koncu telesno omaga, duhovno pa zmaga (duhovnik V. Bole)
4. Krščansko-socialna interpretacija: hlapec Jernej se v imenu krščanskih vrednot upre izkoriščevalcem, medtem ko ga Cerkev pusti na cedilu (teolog R. Koncilija).«
Interpretacije so – vsaka zase – zanimive, vendar se zdi, da nobena ne zadene bistva Cankarjeve povesti. Iz Dragoševega predavanja je zato mogoče izpeljati še peto interpretacijo, ki se opira na nekatera razmišljanja Cankarjevega sodobnika Janeza E. Kreka. Ta se je prav v času, ko je Cankar napisal Hlapca Jerneja v različnih zapisih zavzemal za socialno državo, ki je tedaj še ni bilo. Rečeno drugače, Krekovi zapisi kažejo, da je na začetku XX. stoletja na slovenskem potekala razprava o socialni državi in njeni potrebnosti, kar odpira prostor ideji, da tudi Cankarjeva povest ni nič drugega kakor nadaljevanja te razprave z drugimi, literarnimi sredstvi.
Dragoš namreč lepo razloži, zakaj je takšna interpretacija v resnici boljša od drugih zgoraj predlaganih. Vzemimo, denimo, marksistično. Težko bi rekli, da je hlapec Jernej predstavnik proletariata. V resnici nima nikakršne razredne zavesti; še več, nove, kapitalistične ureditve sploh ne razume. Ker je ne razume se obrača na boga in ker ta ne napravi nič, izgubi vero vanj. Skratka, krivice si ne zna pojasniti, kmalu izgubi stik z realnostjo, v prvi gostilni se napije in potopi v sanje. Glede na to, da ja to že vse dogajanje v povesti, se dejansko zdi, da tudi preostale tri zgornje interpretacije ne zajamejo njenega bistva – vsako bi lahko ovrgli podobno kot marksistično. Tako je dejansko najboljša ta, da je Hlapec Jernej povest o odsotnosti socialne države. Priznajmo, ta interpretacija dobra in tudi aktualna.
Zakaj je interpretacija aktualna najbrž ni potrebno ugibati? Če je Cankar napisal Hlapca Jerneja v času, ko še ni bilo socialne države, zato, da bi podprl tedanja prizadevanja v tej smeri; potem bi lahko kakšen sodoben Cankar napisal povest o uničevanju socialne države, povest o novodobnem hlapcu, ki opravlja honorarna dela, ki ni zavarovan, ne more najeti kredita, načrtovati življenja, ki je nemara le za kanes bolj politično osveščen (če je), vendar kljub temu – hote ali ne – živi od danes na jutri, se prepušča usodi in slej ko prej nekje zaspi ter se prepusti sanjam, ki se končajo s požarom (ali, glede na čas, nemara z neurjem). V vsakem primeru bi bil to nekdo, ki mu ni povsem jasno, zakaj se mu dogajajo krivice, nekdo, ki pač išče pravico, srečo ali karkoli že, v zasebnem življenju; pri tem pa ne uvidi, da je samoomejevanje v meje zasebnosti že vnaprej obsojeno na neuspeh in da se ključni pogoji sreče in pravičnosti nahajajo v ohranjanju skupnosti in socialne države.
Cankarjev Hlapec Jernej je potemtakem danes, v času počasnega, a trdovratnega uničevanja socialne države, zopet izjemno aktualen. Kdor se želi o tem dodatno prepričati, naj se pač ozre na razprave, ki trenutno potekajo v naši družbi. Kaj nam v teh dneh, recimo, prinašajo mediji? Informacijska pooblaščenka se bori zoper farmacevtskega giganta, delavci številnih podjetij izgubljajo službe, ker se ta podjetja ali združujejo ali selijo na trge s poceni delovno silo, vlada pa nam je pripravila izhodno strategijo iz krize, ki je sramotno neoliberalna. Seveda so stvari povezane. Informacijska pooblaščenka se upira korporaciji. Želi zgolj to, da ta upošteva pravni red države. Če smo davkoplačevalci od farmacevtske korporacije kupili zdravila, se zdi, da imamo pravico vedeti, kaj piše v pogodbi o nakupu. Toda ne, po mnenju korporacije nimamo te pravice. Tudi delavci se vse bolj upirajo pritiskom korporativnega kapitala. Želijo ohraniti delovna mesta, ki bi jih ob pravičnejši prerazdelitvi dohodkov gotovo lahko; a zakaj bi in kaj je že pravica? Prodane duše, to je odvetniki in drugi zastopniki korporativnih interesov bi bržkone dejali, da je pravično to, kar nam pišejo veliki igralci oziroma korporacije. Te pa od držav (tudi naše) zahtevajo neupoštevanje zakonodaje, nižanje stroškov dela, fleksibilnost (oziroma honorarno zaposlovanje), subvencije, ekološke popuste, nizke ali ničelne davčne stopnje itd. In država, ta je s svojo strategijo izhoda iz krize v resnici odprla vrata prav temu kapitalu, ki briše pravice; je potemtakem kapitulirala. Skratka, ne živimo več v dobi razcveta socialne države, temveč v dobi svobodne, sproščene ekonomije.
Če so torej v bile v preteklosti države tiste, ki so pisale pravila, če so zagotavljale nek nivo demokracije, če so z zbiranjem davkov zagotavljale tudi delovanje socialne sfere, je jasno, da je z zmanjševanjem moči in vloge države ogrožena tudi njena socialna plat. In ker je ogrožena, so vse bolj ogroženi tudi sodobni hlapci Jerneji – milijoni izključenih, prekernih, honorarno zaposlenih ali nezaposlenih ljudi. Milijoni, ki iščejo pravico. In nič bolje ne bo.