V prvi septembrski številki Šolskih razgledov lahko preberemo 10 tez oziroma zahtev Manifesta za odlično javno šolo, ki je nastal kot posledica javnih tribun v organizaciji Ministrstva za šolstvo. V nadaljevanju bom ocenil dve.
1. Sedma zahteva Manifesta se glasi takole: Hočemo šolo brez ocenjevanja. Šola mora spodbujati učenca pri razvoju njegovih potencialov in socialnih spretnosti, ga naučiti učiti se in biti odgovoren. Toda ali si res želimo šolo brez ocenjevanja in kako to željo utemeljujemo? Ideja, da mora šola spodbujati učenca pri razvoju potencialov itd., kot pravi drugi stavek navedene zahteve, sama po sebi še ne nasprotuje ocenjevanju. Priznati je potrebno, da sedma zahteva navaja stvari, ki jih je v resnici težko oceniti – socialne spretnosti, učenje učenja, odgovornost, vendar to govori zgolj v prid ideji, da ni treba vsega ocenjevati, ne pa, da ukinemo ocenjevanje kot tako.
Po tem uvodnem pretresu omenjene zahteve bom poskusil razviti svoj argument za ocenjevanje. Prepričan sem namreč, da ocenjevanje v šolo uvaja enega izmed bistvenih elementov pravičnosti. Nobenega dvoma ni, da moramo vse učence obravnavati enako (s čimer zadostimo pravičnosti kot enakosti), vendar si sčasoma nekateri učenci glede na vloženo delo zaslužijo več (s čimer zadostimo pravičnosti kot zaslužnosti). Z ocenjevanjem, v kolikor sprejmemo, da predstavlja objektivno nagrajevanje zaslug, tako zagotovimo pravičnejšo šolo. Na tej točki bi nasprotnik bržkone rekel, da bi pravičnosti kot zaslužnosti lahko stregli tudi na druge načine, toda naj pojasni, na kakšne. Kako bi se, če bi ukinili neko kolikor toliko objektivno merilo, izognili subjektivnostim in kapricam ocenjevalcev?
Kako čudno prečudna je misel o odpravi ocenjevanja, bi nam moral predočiti že razmislek o posledicah tega ukrepa. Kaj bi se zgodilo z našimi šolami, če bi ta ukrep sprejeli?
2. Ustavimo se še ob deseti zahtevi: Hočemo raznolike šole, možnost izbire med različnimi programi in prijemi ter enakovrednost naravoslovnih, družboslovnih in umetniških predmetov. K enakovrednosti nimam pripomb, kar pa zadeva izbirnost, velja opozoriti na zadevo ali dve. Upam, da se tvorci manifesta zavedajo, kaj pomeni danes (v danem družbenem kontekstu) govoriti o izbirnosti, katerikoli izbirnosti. Če bi se tvorci Manifesta spogledali s šolsko stvarnostjo, bi uvideli, da je izbirnost, kot se udejanja pri nas, vselej povezana z vdiranjem ekonomskega načina mišljenja v šolski prostor. V šolah je vse več takšnih in drugačnih »za poj v rit« utemeljenih projektov in poskusov, ki pod pretvezo prenove učitelje vse bolj spreminjajo v majhne podjetnike, ki se v te projekte, če naj sploh dokažejo svojo eksistenco, enostavno morajo vključevati. Morda mi ne boste verjeli, toda hipotetično privzemite, da imam prav in premislite, kaj v tem primeru pomenijo izrazi, kot so: učenje za učenje, sodelovalno učenje, samodisciplina, skupinsko delo, povezovanje z drugimi, če navedemo samo nekatere iz Manifesta in seveda iz trenutnega šolskega življenja. Kaj mislite, da kapitalistu pomeni zaposleni, ki se vseskozi uči, sodeluje, je samodiscipliniran, skupinsko dela itd.? Ni naključje, da sem v razpravi o izbirnosti dal prednost ekonomiji in se šele sedaj obračam k interesu otrok. Pri izbirnosti, kot sem jo orisal, namreč ni govora o tem interesu ali nemara pravici otrok, da bi se kakovostno in celostno izobrazili. Z izbirnostjo v šolo prodira logika trga. Že danes je treba pravilno izbrati, se hitro specializirati, kajti jutri vas bodo vrstniki z različnih koncev sveta prehiteli. Če bi kdo med učenci nemara zakričal, da pa ima pravico do branja romanov, filozofije, glasbene in likovne izobrazbe, da ima pravico biti solidaren in vzgajati svoje bodoče otroke v duhu solidarnosti, da ima pravico biti državljan, ki je predan ideji skupnosti, se pravi, če bi zakričal vse to, kar zahtevajo tudi snovalci Manifesta, potem bi dobil v odgovor le odmev ali kakšen ciničen prenoviteljski nasmešek. Snovalci Manifesta bi se torej morali zavedati, da nekatere besede, ki jih uporabljajo, že več niso orne, če pa so, bodo iz njih zrasli natančno tisti trendi, zoper katere Manifest nastopa. Če bi se vprašali, kako je to možno, je odgovor enostaven: imamo reformatorje, ki ne izhajajo iz kompetentnih analiz sedanjega družbenega trenutka.
Preden sklenem, priznavam, da bi večina mladih sprejela tako izbirnost kot šolo brez ocenjevanja. Glede na to se sprašujem, čemu sploh imamo strokovnjake, zakaj reforme šolstva ne izpeljejo kar učenci sami. Kakšen psiholog bi sicer rekel, da se otroci in mladostniki še ne odločajo zrelo, temveč v skladu s trenutnimi nereflektiranimi in najbrž sebičnimi željami; in kakšen filozof bi nadaljeval ter poudaril, da bomo z izbirnostjo zgolj hranili sebične izbire mladih, nikakor pa ne bomo spodbujali medgeneracijske povezanosti, kot (ali ni to čudno?) pravi deveta zahteva Manifesta.
Verjamem sicer, da so snovalci Manifesta mislili dobro s svojo utopično vizijo. Sprejmimo torej svetlo plat utopije, plat, ki nam kaže, kaj bi naša šola utegnila biti; a dodajmo, da od načrtovalcev šolske politike pričakujemo tudi aristotelovsko praktično modrost oziroma zavedanje, da vsi predlogi niso dobri ali izvedljivi in da utegnejo nekateri dobri predlogi, četudi so izvedljivi, v danem kontekstu sprožiti skrajno nezaželene posledice.
Manifest potemtakem zveni kot nadaljevanje katere izmed pravljic bratov Grimm. Na ta način bi lahko uvodne besede Manifesta, ki med drugim pravijo, kdor ima otoke res rad, dopolnili takole: jim pripoveduje pravljice.